V nedavni polemiki na naši strani ob poseku kostanja zaradi prenove ljubljanske Drame, ki se je osredotočila na pomanjkljivosti načrtovanja javnih odprtih prostorov, je avtorica prispevka za ilustracijo svoje kritike vzela vizualizacije več aktualnih natečajnih projektov uveljavljenih slovenskih arhitekturnih birojev – in s tem nehote odprla vprašanje, kaj sploh pomeni vizualizacija natečajne rešitve oz. arhitekturnega projekta in kakšen je njen namen.

Odnos med digitalno vizualizacijo – renderjem in arhitekturno »resničnostjo« je bil ob hitrem napredku tehnologij CGI (računalniško generirane podobe) od 90. let prejšnjega stoletja naprej sploh v zadnjem desetletju vse bolj na tapeti. Medtem ko se vse bolj ukvarjamo z realnostjo globokih ponaredkov (deepfake), je zabrisana meja med digitalno vizualizacijo – renderjem in fotografijo zgrajene stavbe v arhitekturi že nekaj časa dejstvo. Na Instagram profilih arhitekturnih pisarn, ki so v vlogi komunikacije z javnostjo v veliki meri vzeli primat klasičnim arhitekturnim stranem oz. delujejo kot »vaba« za bolj poglobljeno srečanje s projekti, se včasih razmerje med digitalnimi modeli in izvedenimi projekti močno nagiba v prid do popolnosti izbrušenih renderjev. Ti so torej nekaj samoumevnega, prav v tej samoumevnosti pa ni odveč vprašanje: ali res vsi vemo, za kaj gre pri arhitekturnih vizualizacijah?

(V slikovnem gradivu članka prikazujemo nekaj primerjav med vizualizacijami slovenskih natečajnih projektov in njihovih realizacij. Primerjave niso mišljene kot kritika projekta ali njegove vizualizacije, ampak kot ilustracija različnih načinov uporabe orodja in izhodišče za boljše razumevanje sprememb, ki se pojavijo v projektih zaradi racionalizacije sredstev in drugih vzrokov.)

Od perspektive do renderja

Tudi pri nas se je za računalniško vizualizacijo v žargonu udomačil angleški izraz render, ki označuje podobo, tvorjeno iz računalniškega modela. Glagol to render je sicer pomensko precej bogatejši in se nanaša na interpretacijo, prenos ter se v tej zvezi uporablja tudi za »analogno« produkcijo arhitekturnih podob. Povezava je vsekakor na mestu, saj zgodovinski pogled na vlogo in pomen arhitekturne vizualizacije razkrije močno kontinuiteto med tradicionalno ročno tehniko ustvarjanja arhitekturnih podob in sodobnim renderiranjem.

Ključen korak pri rojstvu fotografiji podobne vizualizacije arhitekturne ideje (pred fotografijo) je odkritje perspektive v italijanski renesansi, ki je ustvarilo iluzijo resničnega prostora, v središče umetniške upodobitve pa postavilo opazovalca samega. Stephen Cairns in Jane M. Jacobs v knjigi Buildings must die (Stavbe morajo umreti, MIT Press, 2017) trdita, da je prav izum perspektive omogočil arhitektom eksperimentiranje z idejami, s čimer se je poklic odmaknil od gradbeništva in približal likovni umetnosti.

Da je eksperiment s perspektivo vodil v ustvarjanje vzporednih, imaginarnih svetov nezgrajene arhitekture, priča že nekaj najbolj znanih primerov iz sledečih stoletij, kot so Piranesijeve ječe ali Boulléjev Kenotaf za Isaaca Newtona. Na sodobni render še vedno vplivajo romantične inovacije v žanru slikarske krajine, ki odsevajo že v sočasni arhitekturni vizualizaciji. Najbolj odmeven je verjetno akvarel Josepha M. Gandyja iz leta 1830, na katerem je upodobil stavbo Angleške banke (Bank of England) v Londonu, življenjsko delo arhitekta sira Johna Soana, ob zaključku 45-letnega projekta – stavba je pod vplivom fascinacije nad antičnimi ruševinami upodobljena v nenavadni prerezani perspektivi, ki slika romantično utopijo prihodnosti banke kot ruševine.

Če preskočimo slabi dve stoletji razvoja arhitekture, vizualne umetnosti in tehnologije, je danes za nami prelom, ki ga je v ustvarjanje podob nezgrajene arhitekture prinesla zmožnost tvorbe računalniško generiranih slik na podlagi natančnih digitalnih 3D modelov. Od prvih vizualizacij v širši rabi v 90. letih prejšnjega stoletja, ki so se gibale pretežno na konceptualni ravni volumnov in barv, preko razvojnega buma v začetku tisočletja, ki je z vse boljšimi tehnikami simulacije svetlobe in tekstur vodil do fotorealizma, kakršnega imamo danes za samoumevnega.

V tujini se s produkcijo arhitekturnih vizualizacij ukvarjajo cela podjetja, kakršno je denimo norveški studio MIR, ki je sprožil prepoznaven slog z dramatično atmosfero in naravno scenografijo in ki ga zaznamuje nezgrešljiva povezava z romantičnim slikarstvom.

Možnosti fabrikacije prihodnjih ali imaginarnih realnosti se zdijo skoraj brezmejne in ni malo vizualnih umetnikov, kakršna sta Filip Dujardin ali Philipp Schaerer, ki so povsem zapustili omejitve arhitekturnega projekta in v svojih delih upodabljajo navidezno resničnost na meji mogočega.

Načrtovalsko orodje

Eden vodilnih izdelovalcev 3D vizualizacij (za ta poklic oz. veščino še nimamo ustaljenega izraza) pri nas je Urban Petranovič, ki je izkušnje in pomembne reference na tem področju pridobil v sodelovanju z Bevk Perović arhitekti in drugimi priznanimi biroji po svetu, sedaj pa skupaj z Davorinom Počivaškom vodi uspešno samostojno arhitekturno prakso, obenem pa je tudi profesionalno izurjen arhitekturni fotograf. Za renderje  se je navdušil v prvih letnikih študija ob seminarskih predstavitvah višjih letnikov. »Navdušila me je moč prezentacije ideje, ki jo omogočajo,« pravi. Uči se predvsem skozi opazovanje. »Seveda spremljam delo vodilnih ‘renderašev’, kot so MIR ali ArtefactoryLab, vendar me bolj kot sami renderji zanima fotografija. Medtem ko sledim sodobni arhitekturni produkciji, sem zelo pozoren na arhitekturno fotografijo. Pravzaprav me zelo zanima in mi veliko pomeni vse, kar se tiče prikazov v arhitekturi.«

Navdušenje nad močjo prezentacije ostaja, a render je zanj postal nepogrešljivo orodje v načrtovanju arhitekture. Kot je v velikem delu arhitekturnega sveta postalo že standardno, s sodelavci vse svoje projekte razvijajo s tehnologijo BIM. Digitalni 3D model tako nastaja sproti, kar omogoča stalno preverjanje oblikovalskih odločitev: pozicijo elementov, izbor materialov, pojavnost v širšem prostoru … »Sam verjamem, da je ta proces načrtovanja dober, saj ti omogoča izjemno natančnost. S tem orodjem lahko reguliramo vse aspekte, do zadnjega detajla. Pravzaprav se nam je že večkrat zgodilo, da smo ob koncu gradnje rekli: ‘Ok, to smo videli že stokrat’ – ni več tistega presenečenja, ki je bilo nekoč sestavni del procesa.«

Sredstvo komunikacije

Verjetno ni naključje, da so v renesansi tako kot perspektive postali običajen del arhitekturne prakse tudi natečaji, kot izpostavi Aleksander Bern v raziskovalnem članku na temo imaginarijev v arhitekturnih natečajih. Realistična upodobitev načrtovane stavbe v prostoru je prav posebej primerna za komunikacijo predloga s širšo javnostjo, saj v primerjavi z maketo omogoča tudi veliko lažjo reprodukcijo.

»Še posebej pri tehnično manj veščih naročnikih je prikaz arhitekturne zasnove prek njene predvidene podobe morda najbolj neposreden, učinkovit,« se strinja Mitja Zorc, docent in predavatelj pri predmetih Projektiranje in Arhitekturno oblikovanje na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. »A tu se skriva tudi past. Namreč render, četudi zelo realističen, je še vedno le poizkus upodobitve nečesa, kar bo šele nastalo. Je utvara, mala (včasih pa kar velika) ‘laž’. Je izčiščena, v cilj usmerjena podoba, na njej se vidi tisto, kar se mora oz. sme. In tega se izdelovalci renderjev seveda zavedajo. In nič ni pri tem slabega, če se tega zavedajo tudi tisti, ki jim je ta podoba namenjena. Takrat je render sredstvo komunikacije. A imam občutek, da se pogosto ne zavedajo. Da podobi ‘preveč verjamejo’. Da jo imajo (skoraj) za arhitekturo oz. njen predogled.«

Kot kaže primer iz uvoda, je prav vprašanje verodostojnosti realističnih renderjev posebej relevantno v primeru javnih natečajev: gre za podobe, ki prevzamejo primat v komunikaciji zmagovalne rešitve z javnostjo in na ta način ustvarjajo določeno pričakovanje, sploh v primeru »ikoničnih« stavb, s tem pa nosijo tudi določeno breme odgovornosti.

»Odgovornost pri ustvarjanju renderja se mi zdi ključna,« poudari tudi Urban Petranovič. »Renderji so za nas test ustreznosti arhitekturne rešitve v določenem prostoru in ne samo privlačne slike, zato je zvestoba realni situaciji ključna. Privoščimo si zgolj manjše ‘popravke’ – minimalni premik drevesa, da se pokaže določen detajl na fasadi objekta, in podobno.«

Angleški samostalnik render v gradbeništvu nosi še en pomen: zunanji omet. Gre torej za fasado, površino, videz – kar v končni fazi tudi predstavlja arhitekturna vizualizacija. Kot pri vsakem videzu je tudi tu več načinov, s katerim se lahko doseže boljši učinek; atraktivni zorni kot, ki nič ne pove o pojavnosti stavbe iz uličnega nivoja, manipulacija vremenskih razmer, popravki okolice, nabor srečnih, brezskrbnih ljudi … V dobi »zelenega zavajanja« (greenwashing) je pogost pojav poseljevanje stavbe ali okolice s tehnično neizvedljivo količino dreves. Sploh pri stavbah velikega merila lahko velik razkorak med pričakovanji in realnostjo povzroči nepoštena obravnava steklenega plašča – lahko se denimo zanemari bleščanje ali potencira transparentnost – oziroma druge fasadne obloge.

Kozmetični popravki in efekti, namenjeni pridobivanju pozornosti gledalca, so predmet najpogostejših polemik glede primerne rabe renderjev v arhitekturni rešitvi in njihovem mestu v kontekstu arhitekturnih natečajev. V Avstriji denimo renderjev v okviru natečajnih rešitev ne sprejemajo. Avstrijskemu zgledu je pred leti sledila tudi Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije in v letih 2019–20 poskusno razpisala več natečajev brez renderjev. Odločitev za tovrstni poskus je sledila zboru članov zbornice na temo natečajev, kjer sta se po besedah takratnega predsednika ZAPS Tomaža Krištofa izoblikovala dva približno enako velika tabora z diametralno nasprotnimi stališči. Kot glavni argument v prid »prepovedi« (ta ni bila nikoli mišljena vsesplošno) se je navajal stroškovni vidik in izenačevanje izhodišč natečajnikov. Po Krištofovem mnenju je prihranek stroškov zaradi prepovedi renderjev vprašljiv, saj renderje nadomestijo druge oblike 3d prezentacije, ki prav tako zahtevajo veliko dela in stroškov. Precej učinkoviteje bi bilo umakniti zahtevo po izdelavi črtnih risb fasad, ki se med žiriranjem skorajda ne gledajo, če je na voljo tudi render. Po drugi strani je za veliko večino, ki ostane brez nagrade, render na koncu še najbolj otipljiva »arhitektura«, ki jim ostane za predstavitev v portfoliu.

Ali dobra vizualizacija natečajno žirijo lahko pridobi na svojo stran? Tomaž Krištof je prepričan, da ne. »Člani komisije so dovolj kompetentni, da znajo brati projekte, in proces ocenjevanja je tako poglobljen, da pridejo do izraza prave kvalitete projektov. Prezentacija nikakor ni odločilen faktor pri ocenjevanju, vpliva le v zelo izenačenih primerih,« zatrdi.

Eno od orodij

Nekateri se za delo brez renderjev odločijo sami od sebe – na primer mehiška arhitektka Tatiana Bilbao, ki je na določeni točki renderje zamenjala s kolaži. »Kolaži dopuščajo eksperimente in tudi možnost napak,« je povedala v pogovoru za Outsider leta 2021. »Popolnost renderjev pa je definirana, končna, enoznačna in proces ustavi. Iz dialoga naredi monolog.«

Podoben pogled ima Mitja Zorc. Seminar, ki ga vodi, je tudi na letošnji pregledni razstavi projektov fakultete izstopal po skorajda popolni odsotnosti renderjev. Namesto njih so bili projekti predstavljeni z raznovrstnim naborom sredstev, pri čemer so pozornost zbujali skrbno izdelani fizični modeli, za katere je bilo očitno, da služijo kot orodje in niso namenjeni zgolj finalni prezentaciji.

»Render je lahko le orodje – eno izmed teh – in nikakor ne cilj projekta. Še posebej ne pri študijskih projektih oz. pri študentih, ki so še v učni fazi arhitekturnega ustvarjanja,« meni Zorc. »Renderjem se v nižjih letnikih v seminarju zavestno izogibamo, da študenti ne padejo v ‘skušnjavo podobe’.« Študenti se tako v seminarju poslužujejo perspektivnih prerezov, črtnih perspektiv, kolažev, maket ipd., kasneje tudi renderjev, a ne »množično«. »V teh prostorskih prikazih pride do izraza še kakšen drug vidik arhitekturne zamisli, ne le njena podoba. Zadržijo določeno mero abstraktnosti, nedorečenosti, globine (ne samo v smislu perspektivnega pogleda). Jasno je, da s tovrstnimi prikazi arhitekturni razmislek še ni in ne more biti zaključen, poti naprej so odprte. In tega se, upam, študenti zavedajo. Morda kdaj umanjka iluzija materialnosti, ki jo je prek renderjev možno raziskovati … a umanjka še marsikaj drugega.«

A vendar – ali ne gre za veščino, brez katere si je danes zelo težko predstavljati profesionalno pot? »Arhitekture se ne študira samo v seminarju. Imamo kar nekaj predmetov, ki se ukvarjajo s ‘predstavitvenimi tehnikami’. Arhitekture se tudi ne nauči samo z opravljanjem obveznosti na fakulteti … Kot smo zapisali tudi v naši spletni predstavitvi, seminar ni in ne more biti simulacija arhitektove projektantske prakse. Seminar je prostor eksperimenta … in prav tu bi se morali naučiti, da bistvo arhitekture ni v njeni podobi.«

ZAPS je nazadnje poskuse izločitve renderjev iz natečajnih postopkov opustil. Nasprotovanje je bilo preveliko – tudi med naročniki natečajev, ki so želeli gradivo, s katerim bi lahko rezultat učinkovito predstavili javnosti.

»To nima prav nobenega smisla, gre za omejevanje svobode prezentacije,« meni Urban Petranovič. »Seveda se na ta način lahko prihrani nekaj časa – če render pride kot zadnja stvar v procesu; a ta čas pomeni tudi razmislek o določenih pomembnih aspektih projekta. Za nas je to običajen del procesa, ne nekaj, kar dodaš na koncu. Pri natečaju za kopališče Vevče smo na primer v biroju naredili 3D modele, da smo lahko vizualizirali in oblikovali projekt, potem pa smo morali dodatno izrisati še črno-bele črtne risbe fasad, saj renderjev nismo smeli priložiti.« Ob tem se strinja, da je za današnjo situacijo značilna velika pestrost pristopov k ustvarjalnemu procesu in prezentaciji ideje v arhitekturi. Navsezadnje tudi v kontekstu samega renderja obstaja širok nabor možnosti, kako uporabiti digitalni model – od hiperrealizma preko »clay« (»glinenih«) renderjev brez dodanih tekstur do raznih kolažnih tehnik in t. i. »post-digitalnega« stila. Nekateri še vedno in uspešno delajo s fizičnim modelom, drugi celo z ročno risbo, večina pa kombinira različna orodja na način, ki jim najbolj ustreza.

»Render je eno od orodij,« poudarja Mitja Zorc. »Kot skica, maketa, risbe, sheme itd. Vsak od teh medijev oz. orodij lahko zapiše le del arhitekturne zamisli. Arhitekturna zamisel lahko celovito obstaja le ‘v glavi’… in do izgradnje se še (precej) spremeni. Po mojem mnenju je ključ arhitekturnega snovanja v ‘procesu’, ki mora biti usmerjen, a ob tem odprt. Za spremembe, pre-in pomisleke … In ključ je tudi v načinu, kako v mislih in s pomočjo orodij preklapljati med abstraktnim in realnim. Render pa je le del, korak tega procesa.«

Računalniška vizualizacija že nekaj časa ni več niti najbolj napredno izmed orodij. Tudi pri nas je tako že v rabi tehnologija virtualne resničnosti, ki omogoča naročniku virtualni sprehod skozi digitalni model hiše, kar odpira nove možnosti in nova vprašanja o tem, kakšen stik s stvarnostjo zasledujemo in ustvarjamo kot arhitekti – arhitektura je navsezadnje tudi (ali predvsem) vmesnik med človekom, družbo in širšim okoljem.

Drevesa, omenjena v uvodu, so dober primer zaradi teže, ki jo javnost in strokovnjaki dajejo zelenju v javnem prostoru: upravičeno, saj je rastlinje ključno za uravnavanje mikroklime in prijetno (oziroma vzdržno) bivanje v mestu. S fotorealističnim prikazom je mogoče ustvariti izjemno privlačne podobe prostora, ki ga gledalci že poznajo, odetega v zelenje – a to mora seveda odsevati realne zmožnosti projekta. Po drugi strani bo podobo, »izčiščeno« zaradi želje, da se bolje prikaže arhitekturno rešitev (kakor da zelenje ni njen del), del javnosti hitro razumel kot dejansko namero projektanta. Podobe imajo pač svojo moč. In kljub temu da poplava vizualnih informacij, v katerih se stvarnost meša z njeno potvorbo, zmanjšuje njihovo prepričljivost – ali pa mogoče prav zato –, ta moč zavezuje k odgovorni (torej pošteni) rabi podob vse: tiste, ki jih ustvarjajo, posredujejo in nenazadnje tudi interpretirajo.

Napisal: Luka Jerman
Naslovna slika: Arhitekti Počivašek Petranovič, Zidanica Šmarjeta; 3D vizualizacija Urban Petranovič

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!