Resurrecturus: Jakopičev paviljon

Med centrom Ljubljane in Tivolijem, na rezini nikogaršnjega ozemlja, ki jo od mestnega parka deli železnica, od mesta pa Bleiweisova cesta, se je v tem tednu dogodilo neke vrste arhitekturno vstajenje. Pravzaprav bolj napoved vstajenja za Jakopičev paviljon. Življenje Fabianijeve stavbe, ki velja za prvo namensko zgrajeno galerijsko stavbo na področju današnje Slovenije, opredeljujeta dve zelo jasni letnici: 12. junij 1909, ko je bil objekt s 3. slovensko umetniško razstavo uradno odprt, velja za njen rojstni dan. Leto 1962 pa je njeno nekaj več kot polstoletno življenje prekinilo rušenje zaradi prestavitve trase železnice. Zdi se, da se objekt že kmalu po izginotju začel svoje pestro posmrtno življenje, verjetno zaradi mešanice različnih vzrokov: zaradi ne povsem nujno potrebnega rušenja, zaradi glede na svojo fizično velikost izreden kulturni pomen ter predvsem zaradi obeh velikih osebnosti, ki sta bili vpleteni v načrtovanje in realizacijo stavbe (Jakopič je stroške gradnje financiral z zasebnimi sredstvi, zemljišč mu je predala v uporabo mestna občina, Fabiani pa je načrte priskrbel zastonj). Imaginarnih stavb sicer v Ljubljani ne manjka; provizorično bi jih lahko razdelili na tiste, ki sploh niso bile nikoli zgrajene (kot recimo Plečnikov parlament in njegovi načrti za novi magistrat ter Ljubljanski grad) ter na tiste, ki so bile porušene (spomnimo se na Koslerjevo palačo ali Knežji dvorec na mestu današnje NUK). Vendar pa je nekakšna formalna nepretencioznost in programska ambicioznost male stavbe skupaj s svojo lego v mestnem parku, ki je bil Ljubljančanom vedno tako ljub, podelila spominu na paviljon še posebno naklonjenost.

Zanimivosti stavbe ne tičijo le v programski izjemnosti glede na takratni slovenski kulturni milje: paviljon, čeprav komaj 224 m2 velika pritlična in od vsega začetka na pol provizorična struktura, je po zasnovi in umestitvi drugim Fabianijevim ljubljanskim projektom povsem enakovreden del. Koliko je arhitekt v tem obdobju še pripadal secesijski usmeritvi, je sicer odprto vprašanje; še posebej v Ljubljani (ne pa samo tu) lahko v večini njegovih del beremo dosledno in ambiciozno reinterpretacijo baroka, ki je imel od predmodernih stilnih obdobij na podobo mesta daleč največji arhitekturni in kulturni vpliv. Takrat se je mesto prvič odprlo bolj proti Italiji kot proti severnoalpskim deželam – v dvajsetem stoletju sta drugi arhitekturni »prodor proti jugu« vodila ravno Fabiani in Plečnik. Zato je Marko Pozzetto to (časovno, pa tudi geografsko omejeno) fazo Fabianijevega ustvarjanja upravičeno poimenoval »baroccus fabianesis«. Baročni duh preveva Bambergovo palačo z njeno uršulinski cerkvi podobno borrominijevsko kapo, baročni duh v valovih sili iz ulične linije Hribarjeve hiše. Isti baročni duh je odločilno vplival tudi na arhitektovo zasnovo umetniškega objekta ob vhodu v Tivoli. Njegov zunanji videz v visokimi strešinami in centralno vhodno lopo, ki jo krije baročno razgibana pločevinasta streha (katere še veliko bolj vijugasta in večja starejša sestra je morda strešna kapa križevniške cerkve), simetrična in somerna stavbna zasnova ter sama tipologija paviljona v parku se navezujejo na bogato rokokojsko izročilo malih, igrivih arhitekturnih objektov za lov in razvedrilo, ki so jih evropski aristokrati v 18. stoletju zagnano postavljali v svojih parkih in vrtovih. Meščansko stoletje je iz umetnika ustvarilo novega izbranca, aristokrata duha – in eden izmed najprodornejših takšnih izbrancev pri nas je na začetku ljubljanske moderne dobe sebi in svojemu občinstvu postavil razstavišče, atelje in slikarsko šolo obenem.

Letos praznujemo 150-letnico Fabianijevega rojstva. To je bil eden od razlogov za ponovno aktualizacijo ideje o rekonstrukciji paviljona. S podporo Društva arhitektov Ljubljana in Fakultete za arhitekturo so študenti ljubljanske fakultete pod mentorstvom Mitje Zorca in Roka Žnidaršiča v Galeriji Kresija postavili razstavo o predlogu rekonstrukcije »Razstavišča, ki ga ni«, v preteklih dneh pa so postavili tudi prostorsko inštalacijo in situ. Od včeraj pa vse do 15. aprila naslednje leto bo tako na (skoraj) prvotni lokaciji paviljona stala maketna simulacija predloga za (de)konstrukcijo prvotnega paviljona. Skoraj na isti lokaciji iz preprostega razloga, ker zahodni del prvotne lokacije preči železniška proga, ki onemogoča zvesto rekonstrukcijo. Zato pa projekt predvideva dekonstrukcijo sestavnih delov somerne celote in njihovo rekompozicijo na razpoložljivem prostoru.
Zaradi provizorične narave prvotnega paviljona je takšno razmišljanje dobro utemeljeno. Na prvotnem mestu bi ostali vhodna lopa in desna krilna dvorana (nekdanja slikarska šola). Trije »deplasirani« volumni, katerih prvotno lokacijo zaseda železnica, bi se prestavili na vzhodno stran, kjer bi skupaj s prvima dvema oklepali in tako definirali največji prostor, osrednjo dvorano, ki bi bila torej rekonstruirana le imaginarno, kot negativ.

Tako kot izvirnik je tudi njegova sodobna verzija predvidena v leseni konstrukciji, polnila pa bi namesto prvotne opeke postala prosojna folija in prosojna toplotna izolacija. Novi paviljon bi nudil razstavne prostore arhitekturnim, urbanističnim in krajinskim razstavam. Skrbno premišljena razstava v Galeriji Kresija, še posebej pa ambiciozna maketna postavitev in situ, izvedena kot rastrski gozd lesenih vertikal, ki nakazujejo izvorne volumne, sta se utemeljeno premišljeno lotili vprašanja rekonstrukcije. Včasih se namreč zdi, da so stavbe v tem mestu lahko zares popularne šele, ko izginejo, ko postanejo imaginarne arhitekture. Dokler so še med nami, pa takšno univerzalno vrednost le s težavo pridobijo. Ponovna, četudi reinterpretirana realizacija bi to »romantično« lastnost arhitekture, ki tiči nekje globoko v kolektivnem spominu, kajpada deloma izbrisala. Tej težavi se pridružuje dejstvo, da je Tivoli kraj, za katerega obstaja med meščani razvpito močan, a priori odpor do sprememb. Spomnimo se zabavljanja o »puščavi«, ko je Plečnik v tridesetih letih zakoličil Jakopičevo sprehajališče monumentalne širine, ali pa z ogorčenjem preprečeno postavitev digitalnega spomenika Srečku Kosovelu pred desetletjem. Vsaj na tej fronti bo zanimivemu projektu do realizacije morda pomagalo ravno dejstvo, ki je izvirnik obsodilo na smrt: dejstvo, da ga obkrožajo obremenjene prometnice, ki so ga odrezale od mestnega in parkovnega konteksta.

Miloš Kosec

Razstavišče, ki ga ni
Galerija Kresija 19.11. – 11. 12. 2015
Kongresni trg 12.12. – 18. 12. 2015
Park Tivoli, postavitev in situ 25. 11. 2015 – 15. 4. 2016