Ne bi si mogla zamisliti bolj navdihujočega omizja za pogovor o duhovni hrani. V nedeljo zvečer v znani japonski gostilni v pozabljeni trgovski pasaži sredi Ljubljane sedimo ob skupni mizi prijatelji: slikar in kuharski chef Šin Sato, arhitekt in teolog Robert Dolinar, arhitekt in fotograf Janez Marolt in arhitektka moja malenkost. Šin v svojem samurajskem slogu kratkih, odrezanih povedi začne z zgodbo:

Š: Na Japonskem imamo jed, ki ji pravimo okayu. To je rižev močnik, kuhan v veliko vode. Ko zboliš, ti skuhajo okayu. In celo v nekaterih budističnih templjih ga jedo za zajtrk. Postrežejo ga s soljo s sezamom in s sveže nabrano zelenjavo. Imajo celo posebna pravila, kako ta močnik postreči in kako ga jesti. Pravijo, da če želimo doseči razsvetljenje, potrebujemo telo, ki ga moramo nahraniti.
Povedal vama bom zgodbo o Budi. Buda je bil rojen v premožni in ugledni družini kot Siddhartha Gautama in želel je doseči dharmo, vzvišeno resnico. Pridružil se je skupini duhovnikov in šest let skušal doseči razodetje. Zato ni ne jedel ne spal. Nekega dne, ko je bil že zelo izmučen, je šel k reki in sedel pod drevo. Tam ga je videlo dekle iz vasi. Mislilo je, da vidi božanstvo, in ne človeka. Šlo je v vas in mu skuhalo riž v mleku. Buda je bil tako sestradan, da je jedel iz zlate sklede, in tako je dobil moč, nadaljeval meditacijo in končno dosegel razsvetljenje.

Mi Japonci to zgodbo poznamo in kuhamo podobno kašo. Okayu. V svoji gostilni tu v Ljubljani je ne kuham, ker bi se gostom verjetno zdela preveč skromna in preprosta (smeh).

R: Postrezi jo z zgodbo.

T: Teden za okayu namesto juhe miso ali ramen.

R: Ali pa v svoji gostilni uvedi zajtrk okayu.

Š: Na Japonskem sta dve gostilni s tremi Michelinovimi zvezdicami, ki strežeta okayu. Ena ga postreže za zajtrk. Druga pred vsakim hodom hrane in pred vsakim kozarcem alkohola. Tako naj bi skrbeli za zdravje svojih gostov. Da se prehitro ne napijejo (smeh). Njihov kuhar pravi, da kuha riž v vodi tako dolgo, da je moč okusiti njegovo sladkobnost.

Ko sem prejšnji teden razmišljal o našem srečanju, sem v gostilni tak močnik interpretiral v novo jed. Riževo kašo sem zamešal z bešamelom, pečenimi jajčevci, pirejem iz sladkega krompirja in popečeno tuno. Med pripravo sem razmišljal, kako skrbim za zdravje svojih gostov. Prijeten občutek. Da ne pripravljaš samo hrane, ki je lepa in okusna, ampak hrano z nekaj svojega srca. To je dober občutek. Tako moram nadaljevati.

R: Zakaj pa se ti zdi okayu duhovna hrana?

Š: Nekoč sem šel na duhovne vaje in učitelj nam je povedal zgodbo. Da moramo vzdrževati svojo dušo, um in telo. Vse to je veščina. Naučiti se moramo, kako skrbeti za druge in zase. Sebe moramo ljubiti. Tudi to je veščina. In poskrbeti moramo za svoje telo. Spet veščina. Če znamo poskrbeti za telo, lahko skrbimo tudi za svoj um. In če znamo poskrbeti za svoj um, lahko poskrbimo tudi za svojo dušo. Takrat dosežemo harmonijo. Postanemo cel človek. Duhovna hrana mora nahraniti tudi telo. In če bom v svoji gostilni pripravljal takšno hrano, bo preprosta, s preprosto zgodbo. Kot okayu.

T: V krščanstvu pa je post odrekanje hrani, da bi se bolj poglobljeno obrnili k Bogu, proč od stvari tega sveta? To je nasprotje budistični praksi skrbi za dušo prek telesa?

R: Vedno sem bil nekoliko zmeden zaradi tega razločevanja med telesom, umom in dušo. Tu vidim, da lahko hitro dobimo napačno predstavo o bistvu posta. Posebej v meniški tradiciji je bilo od nekdaj veliko poudarka na askezi in postu kot odmiku od materialnih stvari. Seveda je to pomembno. Vendar se danes bolj kot kadarkoli prej tudi krščanstvo ne sprašuje več zgolj tega, »kaj lahko uživam«, ampak »kako uživam«. Hrano, stvari? Darove, ki jih sprejemam – kako jih sprejemam in kako jih dajem? Kakšen je torej moj namen? Tako razumem svojo vero.

V antičnem grškem dualizmu, ki ga je hitro posvojilo tudi krščanstvo, sta bila telo in duh dva različna pojma, ki sta si v konfliktu. Telo je slabo, pokvarljivo. Duh pa je večen. Krščanska teologija se danes čedalje bolj usmerja v celostno razumevanje človeka. Stik z materijo, s telesom, ki je naš tempelj, je edino, kar imamo. Naše telo je v stiku s hrano, ta vstopa v naše telo. Eden zgodnjih menihov, Avguštin iz Hipa, ki ga cerkev pozna kot svetega Avguština, pravi: »Postajam to, kar jem.« In če se človek odmakne v tišino, se ustavi in postane pozoren na stvari, se jih dotika s spoštovanjem, postaja kot tiste stvari ali pa kot tisti človek, ki ga gleda, ki se ga dotika. Ljubezen združuje in naredi Eno. Telo mi daje možnost za stik z drugimi. Brez telesa me ni. Brez drugega me ni. Torej ne gre za beg od telesa, ampak za moj odnos do telesa, za moj odnos do sveta, do drugega človeka, od mene do drugega in obratno.

Šin, tu si mislim, da razumem, kaj se je zgodilo Budi. Prepuščal se je popolni askezi, a namesto da bi dosegel razsvetljenje, je ostal zgolj sestradan in moral je oditi ven, prenehati. Najbrž nečesa ni delal prav. Je pretiraval? Šele preprosto dekle, ki je skuhalo močnik, mu je odprlo oči, šele prek te najpreprostejše hrane je razumel, preživel in lahko nadaljeval pot proti zastavljenemu cilju.

Prej si omenil, da ljudje okusijo sladkost, ko zaužijejo okayu. Ko po postnem času prvič zaužiješ kruh, se ti ta zdi zelo sladek in okusen. Vsak grižljaj uživaš, kot bi bil edini. Tako se tvoj svet kot dar spremeni. To je rezultat posta. Čeprav se zdi svet kot stvarstvo, ki nam je bilo dano, po postu drugačen, se je v resnici nekaj spremenilo v meni.

Ko si govoril o jedi okayu, sem se spomnil na matzah, židovski nekvašeni kruh. Včasih so ga jedli v obdobjih hudih suš ali vojn, danes ostaja judovska tradicionalna obredna hrana, posebno ko se ob pashi spominjajo konca egiptovskega suženjstva. Židovske družine se postijo, in na drug praznik, jom kipur – dan odpuščanja, ko se post konča, spet lahko okusijo sladkobnost obrednega kruha. Sam tako zgolj iščem podobnosti, presečišča med različnimi tradicijami. In ko si govoril o duhovnih vajah in nasvetih učiteljev, sem se spomnil, kako sem pred obdobjem odmika, tišine in postenja dobil nasvet: »Vztrajaj in ostani normalen.«

T: Ostani normalen. Tudi puščavniki gredo v osamo s podobno popotnico.

R: Oni gredo v samoten kraj, v puščavo, da tam molijo in mislijo na Boga. Puščavniško življenje je težko. Težko je ostati »normalen«, preživeti, ker se tam boriš z največjimi demoni – s svojimi lastnimi. V ikonografiji starih krščanskih slik je večkrat upodobljena ptica s koščkom kruha v kljunčku. Zakaj? Ker v puščavi živi sveti Hieronim in v jami prevaja Sveto pismo. Živi kot puščavnik, v puščavi dela in hranijo ga živali, ptice. Puščavnik se odmakne od sveta in tako postane eno s svetom. Čez čas, včasih čez leta, ko ti menihi pridejo nazaj, se vrnejo iz puščave, začnejo ljudje hoditi k njim. Zakaj? Ker v njih prepoznajo modrost. Naužili so se tišine, tišina pa je mati modrosti.

Ko sem vama pripravljal košaro z jabolki, s temle rožmarinčkom, poglej, kako diši, sem se spomnil, kako so nas starši učili jesti pri mizi. Z jabolkoma pod pazduhama. Morda bi se kakšnemu ciniku to zdelo neumno in bi rekel, kaj se ti ljudje afnajo, delajo fine, ampak nekaj so nas želeli naučiti. Pravil. Dobro je poznati pravila. Dandanes smo ljudje lahko povsod, lahko gremo kamorkoli, lahko srečamo kogarkoli. In v svojem življenju si želim srečati različne ljudi, bogate, revne, in se kjerkoli počutiti celega, doma. Zato je koristno vedeti tudi, kako se spodobno jé pri mizi z bogatim človekom (smeh). Tako so nas naučili, kako biti z vsakomer. Ker so nas učili, naj imamo vse ljudi radi, revne in bogate, bele, črne in rumene. Pa še en namen je imela ta metoda z jabolki. Pametni starši nobenemu od svojih sinov ne dovolijo, da bi se napihoval za mizo, kot da bi bila ta samo njegova.

T: In treba je znati jesti kruh z rokami. Se ga dotikati. Ga deliti z drugimi. To me je zdaj spomnilo na Šinovo neskončno fantazijo – jesti in deliti francosko jed pascade s skupnega krožnika, v krogu prijateljev.

Š: Ja. Jesti z rokami.

R: Zanimivo. V slovenščini nam etimološki pomen besede kruh pove, da hlebca nekoč niso rezali, ampak so ga krušili, lomili; tako je kruh dobil svoje ime. Odkrušili so ga in ga ponudili drugemu. Tako so se hranili in hranili druge. Spet smo pri judovskem obredu, ko si za večerjo ob pashi lomijo kruh ali nalivajo vino; nihče ne naliva vina samemu sebi, vedno drug drugemu, v krogu. In prej si me vprašala o krščanski poti. To naj bi bila krščanska pot. Skrbeti drug za drugega. Služiti drug drugemu.

Na misel mi pride zgodbica o tem, kakšna je razlika med peklom in nebesi. Nekateri ljudje se bojimo pekla, češ da bo tam prevroče, drugi nebes, češ da bo tam predolgočasno. Zgodba pa pravi, da med peklom in nebesi ni nobene razlike. Tako v peklu kot tudi v nebesih imajo na mizah polne lonce dobrot, najboljšega močnika, če hočeš, in zelo dolge žlice. V peklu se ljudje mučijo, ko te velike napolnjene žlice obračajo k ustom, a zaradi njihove dolžine ničesar ne spravijo vase. Ob polnih skledah hrane ostajajo lačni. V nebesih pa imajo enake lonce, enako polne, in prav tako dolge žlice. Vendar tam čez mizo hranijo drug drugega in tako praznujejo življenje. Torej med tema dvema svetovoma res ni nobene razlike, način pa je drugačen. Drugačno je to, kako nekaj razumemo, napravimo. In zdi se mi, da lahko tako že danes živimo v peklu ali v nebesih. Sami izbiramo …

Pogovarjala se je: Tinka Prekovič

Fotografije: Janez Marolt

Na spletu objavljamo drugačne, posebej za outsider.si pripravljene vsebine. V tiskani ediciji najdete urejene, poglobljene prispevke, ki jih povezuje skupna tema in jih le izjemoma objavljamo na spletu. Na outsider.si objavimo 10% vsebin s tiska. Pomagajte nam pri ustvarjanju spletnih in tiskanih vsebin z naročilom revije. Prejeli boste odlično branje ter podprli ekipo ustvarjalcev z vizijo.

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja