19. novembra praznujemo svetovni dan stranišč. Stranišča so, čeprav obroben, zelo pomemben del arhitekture. Bistvena so za zagotavljanje higienskih standardov, ki bistveno vplivajo na zdravje družbe. Z množično uporabo stranišč so bile drastično omejene nevarne bolezni kot diareja ali kolera. V sodobnih zahodnih mestih so se začela uporabljati v drugi polovici 19. stoletja (najprej v Angliji). Pogoj za to je bil začetek gradenj podzemnih kanalizacij. Uveljavila so se sedeča stranišča z vodnim splakovanjem. Danes so nam povsem samoumevna in si ne moremo predstavljati nobene zgradbe brez stranišča. Pa vendar niso samoumevna povsod. Na Kitajskem so denimo šele olimpijske igre leta 2008 spodbudile obsežne gradnje toaletnih prostorov. Pred tem je velik del Kitajcev živel brez stranišč. Statistični podatki Svetovne zdravstvene organizacije navajajo, da danes milijarda prebivalcev Zemlje še vedno živi brez stranišč.

Stranišče 19. stoletja

Najstarejši arheološki ostanki stranišč so v Mezopotamiji iz 3500 let pr. n. št. Za naš prostor pa so morda zanimiva rimska stranišča. Bila so del javnih kopeli. Glede na ohranjene ostanke arheologi predvidevajo, da so bila sedeča. Za razliko od današnjih pa ni šlo za ločene kabine, ampak skupni javni prostor, kjer si v idealiziranih predstavah lahko naslikamo stare Rimljane v pomembnih javnih razpravah, medtem ko opravljajo človeško potrebo. Fekalije so splakovali z vodo in po odprtih kanalih vodili do bližnjih vodotokov. V sredini prostora pa je potekal kanalček s čisto vodo: uporabniki naj bi s posebno zajemalko v njem zajemali vodo, ki je služila higienskemu očiščenju, za kar danes uporabljamo WC papir.

Rimsko stranišče

Če so bila stranišča nekoč javna, pa so danes to prostori, ki skušajo zagotavljati čim večjo intimnost in diskretnost. Poleg tega pa so pogosto tudi arhitekturni presežki. Ko hodim po svetu in obiskujem vrhunce sodobne arhitekture, si vedno ogledam tudi, kako vodilni arhitekti oblikujejo banalne prostore, kot so stranišča.

V japonskem mestecu Matsudai so leta 2004 po zasnovi nizozemskega biroja MVRDV zgradili ikoničen kulturni center. V tem odročnem mestecu imajo namreč enega najpomembnejših trienalov sodobne umetnosti na Japonskem. Kulturni center je informacijsko stičišče, dvignjeno nekaj metrov nad teren, saj pozimi v teh krajih lahko zapade več metrov snega. Dostopi so organizirani preko štirih stopniščnih dostopov. Arhitekti so v notranjosti kot vodilni element uporabili barve. Intenzivne barve ustvarjajo različne ambiente. Tudi stranišča. Ko sem po črnem dolgem hodniku vstopil v živo rdeče stranišče in so se vrata za mano zaprla, sem imel občutek, da sem v paralelnem svetu. Vsa vrata so bila enaka, kje je vhod v kabino ali izhod na hodnik, ni bilo jasno. Kot v čudežni deželi. Vse rdeče in nenavadno, pa hkrati vse enostavno in preprosto.

Kulturni center Matsudai, arhitektura: MVRDV, 2004

Prostorska impresija stranišča po spominu (MG)

Preprosta in enostavna stranišča je Mies van der Rohe zgradil tudi v berlinski Neue Nationalgalerie (1968). Objekt je pred kratkim prenovil arhitekt David Chipperfield in se držal principa ohranjanja originalnega stanja. Tako je mogoče doživeti pristen, robusten in prostoren ambient sanitarij iz racionalnega časa modernizma v zahodni Nemčiji. Stranišče, kjer imaš občutek, da se nič nikoli ne more zatakniti.

Neue Nationalgalerie po prenovi, Mies van der Rohe, Berlin, 1968

Prenovljeno stranišče v Neue Nationalgalerie po prenovi, Mies van der Rohe, Berlin, 1968

Ena najbolj poetičnih stranišč je narisal Jože Plečnik. Umeščena so v objekt, ki žal ni bil nikoli izveden: v kavarno ob Tromostovju. Lahkotna zastekljena lopa na nivoju Prešernovega trga bi stala nad polvkopano etažo, ki bi se odpirala proti Ljubljanici, v vkopanem delu pa bi bile umeščene sanitarije. Prostor kavarne in predprostora sanitarij ločuje elegantno stebrišče. Iz predprostora vodita dve poti: levo in desno. Na eni strani so moške in na drugi ženske sanitarije, ki pa jim je Plečnik že v tlorisni zasnovi predvidel drugačno naravo. Na eni strani racionalni ortogonalni tloris in na drugi strani mehki krog.

Neizvedeno Plečnikovo stranišče v kavarni Ob Tromostovju (MG)

Vodna stranišča (water closet) so sicer najbolj razširjena, a nas podnebne spremembe vedno bolj opozarjajo, kako dragocen vir je voda. In to, da svoje iztrebke izpiramo z nekaj litri pitne vode, dolgoročno ne bo sprejemljivo. Zato vedno bolj v ospredje prihajajo kompostna stranišča. Poleg tega, da ne porabljajo pitne vode, tudi naše fekalije niso več okoljska obremenitev. Kompostna stranišča ne potrebujejo kompleksne napeljave podzemnih kanalov (ki jih pri nas gradijo celo preko vodnih zajetij), niti ne potrebujejo kompleksnih in dragih čistilnih naprav. Naše odpadke pretvorijo v kompost – v zemljo. Ustvarjajo krožno gospodarstvo.

Sodobno kompostno stranišče namesto kemičnega

Če za konec parafraziram avstrijskega ekologa Hundertwasserja: naj vsaj danes naša stranišča postanejo svetišča.

Besedilo in grafična oprema: Matevž Granda

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!