Mešanica treme, upanja in dvomov
Pri londonski založbi FUEL je naš sodelavec Tadej Zupančič izdal monografijo London estates: Modernist council housing 1948–1981, v kateri so (i)zbrane fotografije modernističnih občinskih – neprofitnih – stanovanjskih sosesk v britanski prestolnici, ki jih objavlja na svojem Instagram računu @notreallyobsessive.
Bolje je, da se nikoli osebno ne srečate s svojim idolom, herojem, vzornikom, pravijo. To ni res: zelo dobro se je z njimi srečati, še boljše pa je z njimi delati. Kajti ne gre za to, kdo na koga vpliva, ampak za to, kako vas lahko vaš idol, heroj, vzornik pri delu dejansko spodbuja.
V zadnjih nekaj letih se mi je to zgodilo dvakrat.
Prva je bila umetnica Rut Blees Luxemburg – njeno delo sem občudoval že od sredine devetdesetih let naprej –, ki mi je ponudila razstavo v galeriji FILET v Shoreditchu, katere solastnica je. Razstava, moja prva, je bila konec januarja 2020; bila je super izkušnja.
Druga pa sta bila Damon Murray in Stephen Sorrell, oblikovalsko-založniški dvojec FUEL. Tudi njuno delo sem že dolgo občudoval, tako elegantno, modern(ističn)o grafično oblikovanje kot založbo s tako eklektičnim programom, da bi morali zanj na novo definirati besedo eklektično: knjige o ruskih zaporniških tetovažah in sovjetskih avtobusnih postajališčih (10 odstotkov od prodaje vseh knjig, ki pokrivajo nekdanjo Sovjetsko zvezo, je namenjeno britanskemu Rdečemu križu za pomoč Ukrajini) stojijo ob boku monografiji o italijanskem brutalizmu, študiji o grafičnem oblikovanju v trgovski mreži Sainsbury’s, ponovnem odkritju fetiš revije AtomAge iz sedemdesetih let ter izjemnem, melanholičnem potovanju Patricka Keillerja po Londonu … in še par drugih svetov je tudi tam.
Obakrat se je sodelovanje začelo z vljudnimi zasebnimi sporočili, ki sem jih od Rut ter Damona in Stephena dobil na Instagramu; presenetila so me, v lepem, prijetnem smislu seveda, obenem pa – in upam, da to ne zveni pretenciozno – na določen način osmislila moje dokumentiranje povojnih modernističnih občinskih sosesk v britanski prestolnici. Zanje sem se bolj ali manj specializiral pred sedmimi leti, ne samo zato, ker gre za izjemno zanimivo temo – politika, cilji, slogi, tipologije –, ampak zato, ker je bilo preveč podatkov, ki so objave spremljali, ne samo na Instagramu, ampak tudi drugje na internetu, preprosto napačnih, včasih bolj, včasih manj; razlogi za napake so različni. Problem pa je bil v naslednjem: ker so napačne podatke navedli običajno zanesljivi posamezniki, so se potem nespremenjeni širili od objave do objave drugih ljudi. Ker sem še ravno toliko novinarja, da me raziskovalno delo ne moti, sem se napotil v londonski mestni arhiv, še sedemnajst manjših občinskih arhivov in knjižnico Royal Institute of British Architects (RIBA, krovnega združenja britanskih arhitektov) ter poiskal čim bolj podrobne podatke o arhitektih, datumih projektiranja in gradnje.
Prvo srečanje z Damonom in Stephenom v njunem studiu, maja 2022, je bilo še malo pokovidsko in se nismo niti rokovali. Smo se pa vse dogovorili. Jaz sem jima pripovedoval predvsem o svoji precej neprijetni izkušnji z nekim fotografom in oblikovalcem, ki je pred nekaj leti izdal svojo »vizualno proslavitev 68 najbolj ikoničnih londonskih občinskih stanovanjskih sosesk«. Pri knjigi sem mu pomagal z informacijami ter mu popravil faktografske napake; v elektronskem pismu se mi je zahvalil za pomoč in obljubil, da mi bo založba poslala en izvod knjige, vendar nanj še vedno čakam. Ja, v bistvu sem bil kar poparjen. Res pa je, da sem ugotovil, da je vse moje popravke nekdo »popravil« nazaj v izvirne napake – in jih zdaj v tisti »vizualni proslavitvi« mrgoli.
Torej, sem dejal Damonu in Stephenu, temu bi se zelo rad izognil. Potem smo hitro pristali pri odločitvi, da bodo pokrite vse londonske občine – po reformi londonske samouprave leta 1965 jih je 32 (pred reformo jih je bilo 28, vendar pa je bilo mestno okrožje London dosti manjše) – ter londonska poslovna četrt City, ki se vedno obnaša, kot da ni občina, čeprav vsekakor je.
Knjiga bo razdeljena na štiri poglavja – severovzhod, severozahod, jugovzhod in jugozahod –, potem pa sem iz rokava potegnil še aduta: uvod v knjigo bo napisala arhitekturna zgodovinarka Elain Harwood, ki mi je že doslej vedno – več kot prijazno – pomagala pri iskanju informacij o nekaterih blokih in njihovih arhitektih. Vendar se to žal ni zgodilo: aprila lani je Elain nepričakovano umrla. Za seboj je pustila velikansko praznino in izjemno bibliografijo – zaradi obojega je knjiga posvečena prav njej.
Delo je bilo tako razdeljeno. Meni je manjkalo še šest občin, v dveh pa sem bil po enkrat, kar ni bilo dovolj. Novih obiskov sem se lotil sistematično: z mestnim potniškim prometom – zame so prišli v poštev vsi členi: podzemna, primestna železnica, avtobusi, tramvaji in nova hitra podzemna železnica, Elizabeth line, ki se je izkazala za zelo koristno, kajti do Hillingdona na zahodu Londona je bilo z njo 35 minut, pred njo pa poldrugo uro –, vendar brez kolesa, ker sem čakal na operacijo. In tudi fotografije so – vsekakor zaradi večje ločljivosti, ki sta jo predlagala Damon in Stephen, morda pa tudi zaradi intenzivnosti dela – postajale vedno bolj zanesljive; Aki, ki mi jih je pomagal urejati, je imel vedno manj pripomb na njih. Še vedno pa so bile vse posnete z mojim majhnim fotoaparatom Sony DSC-HX50; tudi tako, se mi je zdelo, bom ohranil konsistenco. Do konca septembra 2022 sem potem pripravil prvi, zelo okviren seznam sosesk in začel vlagati fotografije v štiri geografske mape; kakšen mesec dni kasneje smo število fotografij oklestili za 100, knjiga pa je pristala na 275 soseskah oziroma blokih in na 300 straneh.
Decembra sem dobil v predogled prvi osnutek njune postavitve in takrat mi je čisto zares – dokončno – postalo jasno, da knjiga nastaja in da bo. Saj veste, sindroma prevaranta se je zelo težko otresti, to je znano, Damonove in Stephenove grafične odločitve pa so ne samo dopolnjevale moje fotografije, ampak so jim dale prostor, da so zadihale. In še: tipografija, ki sta jo izbrala, je Rail alphabet, ki sta jo za britansko železniško podjetje British Rail leta 1965 oblikovala Jock Kinneir in Margaret Calvert; Calvert je bila sicer njuna profesorica na Royal College of Art, kjer sta se spoznala in začela sodelovati. Vse, ampak res vse, je sestavljanka.
Tako kot pred štirimi leti z Rut se tudi z Damonom in Stephenom nismo nikoli sporekli; o vseh stvareh smo se dogovarjali sproti. Zadnje fotografije – nekaj novih, nekaj pa boljših različic starejših – sem jima poslal junija 2023, ko sem sicer zaključil tudi pisanje uvoda. Julija je bila spet na vrsti knjižnica RIBA, da sem še drugič preveril več kot 100 podpisov k fotografijam. Avgusta je dobil vse v roke lektor, jaz pa sem, prvič v življenju, sestavil indeks in napisal zahvale. Z distributerjem knjige, založbo Thames & Hudson, je bila takrat tudi usklajena naslovnica. In to je bilo potem zame vse, Damona in Stephena pa sta čakala dva meseca postavljanja, obdelovanja fotografij in vsega ostalega. Aha, jaz sem jima svoja zadnja popravka poslal na začetku oktobra. In to je bilo potem to.
Ostala sta še tisk in vezava ter prevoz natisnjenih knjig iz Kitajske ter prva kratka, interna recenzija, ki jo je prispeval arhitekturni zgodovinar in polemik Owen Hatherley, ki meni, da »poslopja iz zlatega obdobja občinske stanovanjske gradnje dokumentira[m] takšna, kakršna so, ne glede na vse, z vedno hladnimi, vendar ne neprijaznimi očmi. Že znane ikone modernizma – Goldfingerji, Lubetkini, Lasduni – so samo majhen del nečesa večjega in pomembnejšega, namreč velikanskega števila spodobnih, navadnih stanovanj, ki svoje delo opravijo brez kakršnekoli melodrame.« Hvala, Owen.
Vsesplošno priznana resnica je, da vsakdo, ki fotografira občinske stanovanjske bloke, nujno potrebuje knjigo. Po malo manj kot dveh letih od tistega prvega sporočila na Instagramu je knjiga London estates izšla. Seveda pa se me še vedno kot klop drži mešanica treme, upanja in dvomov. Edino, kar ji lahko zaželim, je: srečno pot.
Napisal in fotografiral: Tadej Zupančič
Oblikovanje: FUEL
