Še da o temu začnem pametovat, pol sem ga pa res zmagala. Sam jaz bom o seb pisala. Standardno. Ker sem se odločila, da bom teti depri in sestrični tesnobi fakiča pokazala, sem se res začela silit mal več hodit ven med ljudi. Ker že eno leto nisem bla nikjer. Razen v naši okoliški kafani.

Naša kafana je tista bivša Mercatorjeva, taka ta prava socialistična. Naša. In prvi šok doživim sred centra, ko hočem eni bralki podpisat knjigo, in ker sem edina, k piše, pa nima worda, sem tud edina, k piše, pa v celem ruzaku ne bom en plac za kuli najdla, je blo treba kuli najdet. Zagledam par metrov najprej meni zelo znan lokal in ji še rečem: “Dej, pejva v ta pajzel,” stopim suvereno notr, kokr da je cel svet moj, in me kr naenkrat neki zmede. Vse drugač. Drugi ljudje, druga kelnarica, drug ambient. Ne me jebat. Kje je vonj po urinu? Kje so čist skurjeni čičati? Kje so slike od Tita? Kaj je zdej to vse neki fancy šmancy? Kje je moj pajzel? Nisem imela cajta tam ostat, sam kuli sem jim zaskvotala, ker če bi ga imela, bi jih zaslišala vse od a do ž. Da kaj se zdej to grejo. Nek hipsteraj al kaj. Pa čist možno, da je ok lokalčič, sam ni pa več isto. Vsa ta leta tazga kultnega pajzla. Pajzel, kjer si srečal vse možne odbite like. Pajzel, kamor marsikater človek, k ga jaz poznam, ne bi stopil, ker: “Smrdi po scanju.” Dobr, ta s scanjem je bla res mal hard, sam je hudič, če si koma, star pa 70, pa že od zjutri na ta kratkih.

Ampak točno to je življenje. Kaj čjo men neke pozerske scene. Oni se zgražajo nad zašejkanimi starčki, jaz pa skor s križi pa česnom okol vratu hodim mimo tistih lokalov, k so kao “in”, tam je vsa scena, majke mi, mi smo top, jaz pa skor kričim: “Ne, sam tja ne!” Ampak ljudje smo različni, in hvala kurcu, da je tko. Kadarkoli slišim te primerjave z Bukowskim, odgovorim, da to je sam zato, k naju je oba marginala zanimala. Pajzli. Raw Life. Lahk bi hodila kamorkoli, pa sem rajš tja prišla kdaj zjutri, pa s temi starčki debatirala. Doma sem se šla seveda takoj pritožit na FB, da kaj se to dogaja, in dojela, da se je šef zamenjal. Ja, sej itak, ne bi šel on to kr zdej na stara leta modernizirat neki. In kam so šli zdej vsi starčki? Naprej me je pot čist ponesreč v Rog zapeljala. Kr naenkrat sem vsa zapušena tam sedela in poslušala en pesniški večer. Jaz, k še ob izidu svojih dveh knjig nisem imela literarnega oz. predstavitvenega večera. Dobr je, Rog še ni zamenjal šefa, vse po starem. Sem že hotla zavit proti stari dobri zvesti Metelkovi, ampak so me frendi prepričali, da gremo še na en drink v centru. Ni ne pajzel, ne šminkeraj. Neka srednjarija. In ker so odprti do ne vem kdaj, je spet padlo sto drinkov, in spoznat spet vse žive odbitke, en me je celo prepoznal, kr eni scenaristi, pa študentski oscarji, ni da ni. Sproščeno. Ni sicer scanja v ozadju, ampak može. Čeprov sem pol vidla, da vsi poznajo ta lokal, sam jaz sem bla prvič. Jebeš me, k da sem bla na Antarktiki en let. In pol ti še vsak, k te sreča, prijavi: “Pa kje si ti? Si še živa?” Hja, sem, ampak očitno sam še v tekstih. Ob štirih zjutri si sam še videl mene pa eno bejbo, k šetava čez Metelkovo (kaj pa če so še odprti?), pa recitirava pesem A Silvia od Giacomo Leopardija. Đizs, a nisem šla sam neki v center iskat? In kje je depra? Tesnobe? Metelkova je bla v temi, ipak je bil torek.

Čez par dni sem šla neki do svojga založnika, in ker so se začeli ti sončni “končno pomlad” dnevi, sem šla od njega še mal čez Metelkovo. In spet srečaš po dolgem času tega unga tretjega, preden z vsakim rečeš eno, mine 8 ur. Še najedla sem se, k so glih imeli nek futr party. Najprej sem vsazga zamorila, če so videli, kaj so naredili iz našega kultnega pajzla. Očitno so spet vsi na tekočem, sam jaz ne. Druga stvar pa, kakšna se jim zdi Metelkova zdej napram prej. Jaz jo poznam od začetka. Ker sem živela blizu, te valda 17 letnega tud tja pot zanese. In valda ne more bit Metelkova ista, kot je bila 24 let nazaj. Ampak kok ista ali različna je naproti desetim letom nazaj? Ko sem imela intervju za MMC, me je novinar kr mal v kot stisnil, ko me je vprašal za finish neki v stilu: “Metelkova zdej, prej?” Kr nisem vedla, kaj rečt. Sem se kr na Maricho izvadila, da bova pri njej dorekla. Torej na Metelkovi. Men gre na živce sam, če mi kakšen muleraj nadut tam neki uspavanke poje. Dej, tišina, če ne bi blo nas, ne bi ti imel kje zdej pametovat. Pa nisem imela nobene veze s zaskvotanjem vojašnice. Sam kaj pa ve mulc, kaj je blo 24 let nazaj. Fuck, kam so šla vsa ta leta. In pol se iste face po vseh teh letih še srečujemo tam. Kr za zamislit se. Ampak kok se je spremenila res Metelkova? Vsazga, k sem vprašala, je rekel, da dost. Kokrkol obrnem, je edini plac, kamor grem, pa čeprov zadnje čase enkrat na leto. Razen ko uletim ponoč recitirat pesmice. Ker kam pa nej grem res? V une Cirkuse pa take fore? Gledat “zvezde” reality showov, kako delajo selfije? Ja, samo što nisam.

Dejte vi men ranjen folk. V njih je življenje. Fucked up življenje, sam tist je reality show. Ne pa smeškat se neki naokol za brez veze. Dejte mi čičate, k se zjutri tok šejka pred ta prvim ta kratkim, da po kravati dol spije, pa šlic ma odpet, k sploh ne skonta. On mi bo povedal, kaj je life. Ziher ne rožice, mavrice pa fucking mašnice. Pa lepe slikce v lokalu, pa mehki stolčki. In ko sem vse to razmišljala na Metelkovi, sem dojela, da je ura cajt za zadnji avtobus ujet. Sem sam molila, da mi ne zaštrajka urbana, za taxi pa ni blo keša, niet šuške. Kurc, pa bit umetnik. Sej, a nisem hotla prej neki raw life? Kakšen taxi.

Drug dan sem se čist presrana zbudila, da ne pridem zdej še mimo naše kafane, ko bom šla v Mercator, pa vidla vse na drugač. Sam še ta udarec se mi manjka. Da ni več šefa, da ni več istega kelnarja, vse neki spedencano na ful, sam tista domača varnost, kje je pa tist? Dobr bi mi zjebal sistem. Da bi kakšni skaterji zasedli našo socialistično kafano. Bi spremenili geslo za wifi, pa s hlačami do kolen delali dr mr po okolišu. Ne gre to tko. To je za nas starudine, k pridemo v miru eno rečt pa spit. Eni špilajo šah, drugi karte. En sam tam neki meditira na soncu pod drevesi. Trije se pizdijo, ker Ronaldo ni dal gola. Jaz se ponavad vedno tam dobim, če mam kakšen sestanek. In pridejo taki in drugačni. Eni čist drug svet k jaz, ampak na konc mi vedno vsi rečejo, da je ful fajn kafana. Seveda. Ker ni point sam, da mora izgledat ne vem kaj. Bistvo je v energiji. V karizmi. In če bi se kle zamenjal šef, bi bla kr jeba. Ker kam bi šla pol? In kje bom dobila na puf? Kam so že šli starčki?

Tereza Vuk, piše rock & roll

Objavljeno v Outsider #09, pomlad 2017