Pred 8. marcem smo pred Trafiko in v Hiši arhitekture Zbornice za arhitekturo Slovenije (ZAPS) priredili pogovor o ustvarjalnosti, o enakopravnosti in o nujnih izboljšavah. 

Lep in navdihujoč večer, namenjen praznovanju ustvarjalnosti, enakopravnosti in opolnomočenju žensk. 

Razpravljale so:

Alenka Kraigher, igralka, režiserka

“V New Yorku sem sledila svoji želji po igri. Po opravljenem študiju igre sem hodila od ene avdicije do druge – in dobila nekaj res dobrih vlog. V enem letu se je zgodilo, da sem stala na ogromnem odru pred 2000 gledalci, skupaj s soigralcem, ki je bil Willem Dafoe. Ko sem se čez leta ob začetku epidemije vrnila v Slovenijo, je bil to na nek način nov začetek. Predstav iz New Yorka nisem mogla nnikomur pokazati, ker imajo tam načelo, da predstav ne snemajo. Kot da bi spet izgubila vse.”

“V New Yorku imajo zelo jasno določene meje: kaj se sme in kaj se ne sme, na primer v teatru, na filmu, v odnosu med učiteljem in učencem ali igralko in režiserjem. Tega se vsi zavedajo in držijo. V Sloveniji je drugače.” 

Ajda Adamič Metlikovič, oblikovalka, soustanoviteljica znamke oblačil za otroke Tivoli:

“Rekla bi, da v kulturi in umetnosti še vedno prevladuje moški pogled. Da torej ženski pogled šele zares dobiva svojo veljavo: v literaturi, v filmih, v oblikovanju, povsod.”

“Velik problem je hitra moda, ki spodbuja popolnoma nesmiselno potrošništvo in temelji na grozljivem izkoriščanju ljudi in naravnih virov. Blago je tako popolnoma razvrednoteno.”

Dalanda Diallo, plesalka, plesna pedagoginja, pevka:

“Ob prijavah na razpise moram za plesno predstavo, ki jo želimo delati, in je med publiko zaželjena in lepo sprejeta, napisati dve strani koncepta, da bo na podlagi komisija presojala. Vendar je ples zelo težko ubesediti in nam tak način pogosto le otežuje delo. Takšna birokracija zelo zavira moje delo.”

Milanka Fabjančič, ilustratorka, animatorka, profesorica:

“Ko narediš nekaj novega, dobrega, kar se ti zdi res dobro in doživi dober odziv, je to seveda zelo spodbudno, čeprav ta zanos potem mine. Sicer pa bi ustvarjala v vsakem primeru, to je del mene. Najboljši občutek je, ko ti ni več treba misliti in risba kar sama najde svojo pot.”

“Žal je birokracija res problem v kulturi, pogosto je videti, kot da v institucijah, ki bi nam morale lajšati delo, nimamo pravih sogovornikov.”

Nina Granda, arhitektka, urednica: “Najboljše je takrat, ko se med vsebinami zgodijo nepredvidene povezave, ki odpirajo nove pomene. Pogosto se takrat še posebej povežejo tudi ljudje, ki sodelujejo pri vsebini, in ustvarjanje spodbudi prijateljstva.”

Izjava enega izmed obiskovalcev: “Odlično! Moram reči, da sem se prav našel v vsaki izmed vas.”

Vesel praznik! Ni samoumevno, kar imamo, in nismo še na cilju. Vsak dan 8. marec.

Foto: Jana Jocif

In če bi ženske vodile svet?