Slovensko ozemlje po številu in moči potresov sodi med najbolj aktivna območja na svetu. Leži namreč ob južnem robu Evrazijske litosferske plošče, na severozahodnem robu sredozemsko-himalajskega seizmičnega pasu, ki je eden najbolj dejavnih na Zemlji. Med Afriško in Evrazijsko ploščo leži še manjša Jadranska plošča, ki jo obdajajo večje gorske verige, ki zo se dvignile zaradi premikanja vse treh prisotnih plošč – to so Alpe, Apenini in Dinarsko gorstvo. Jadranska plošča se vrti v smeri proti urinemu kazalcu, kar povzroča gubanje predvsem na vzhodni in severni strani plošče. Večji del Slovenije (njen južni in zahodni del) predstavlja severni del Jadranske plošče, ki je zelo deformiran, in narinjen na osrednji, manj deformiran del Jadranske plošče[1].

Pri nas potresi sicer ne dosegajo velikih magnitud, vendar imajo zaradi plitvo ležečih žarišč lahko vseeno precej hude posledice[2]. Glede na karto potresne ogroženosti Slovenije opazimo, da je najbolj izpostavljen skrajno severozahodni in osrednji del države, kjer skozi zgodovino tudi zares beležimo najhujše potrese.

vir: ARSO

Veliki koroški potres 1348

Med prvimi zabeleženimi potresi na naših tleh je Veliki koroški potres, ki se je zgodil 13. januarja 1348. Žarišče potresa so dolga leta postavljali v bližino avstrijskega Beljaka, sodobne raziskave pa kažejo, da je bil najbrž bližje italijanski Furlaniji. Ta potres je tudi sicer eden močnejših v potresni zgodovini Evrope, dosegel je magnitudo 6,4, po Evropski makroseizmični lestvici (EMS) pa je bil njegov učinek ocenjen na stopnjo 10 – obsežno rušenje. V potresu naj bi življenje izgubilo med 20.000 in 40.000 ljudi. »Največ ljudi je izgubilo življenje ob samem rušenju, veliko žrtev pa je bilo tudi zaradi številnih požarov in poplav in verjetno tudi nekaterih kužnih bolezni, ki so se pojavile po potresu. Mesto Beljak je bilo popolnoma porušeno, močno prizadeti sta bili celotna Koroška in Kranjska. Valvasor piše, da je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem ob potresu porušenih 26 mest in 40 gradov in cerkva,« poroča ARSO[3]. Potres se ni umiril takoj: v prvi noči naj bi po glavnem potresu sledilo še kar 40 potresnih sunkov, naknadni sunki pa so sledili še cel mesec. Serija šibkejših potresov je Beljak ustrahovala še skoraj dve leti. Gre za dogodek, ki v Evropi zaenkrat na srečo ostaja brez primerjave.

Veliki Koroški potres, slika M. Wurmser, 1361/2 – vir: ARSO

Potres na Idrijskem 1511

Najmočnejši potres, ki je prizadel območje Slovenije, je bil sicer potres leta 1511 na Idrijskem. Zgodil se je 26. marca okoli druge ure popoldan, sledil pa mu je še večerni sunek z epicentrom  v Furlaniji. Nekateri viri poročajo, da naj bi v obeh sunkih skupaj umrlo kar 12.000 ljudi, na posamičnih območjih pa naj bi učinki dosegli tudi stopnjo 10 po EMS. Porušeno je bilo veliko število stavb na območju Gorenjske in severne Primorske. Takole poroča ARSO: »V Škofji Loki je potres porušil vse kamnite objekte, vključno z gradom, podrl je smledniški grad in Novi grad pri Preddvoru, gradove v okolici Tržiča, poškodovan je bil grad Kamen nad dolino Drage pri Begunjah, podrl je blejski grad, močno je poškodoval gradove v okolici Radovljice in Kamnika. Poškodovan je bil ljubljanski grad, na Dolenjskem pa turjaški grad in grad Prežek pod Gorjanci. Na Notranjskem je podrl gradove v Postojni, Polhovem Gradcu in Planini pri Rakeku.” Poškodovan naj bi bil tudi del ljubljanskega mestnega obzidja z osmimi stolpi, pa tudi hiša nemškega viteškega reda (današnje Križanke)[4]. Škofja Loka, ki je bila zelo poškodovana, je bila pod vodstvom takratnega škofa Filipa tudi zelo hitro obnovljena, zaradi številnih slikarij na novih pročeljih pa se je je prijel vzdevek Pisana Loka.

V Idriji, ki je bila med najbolj prizadetimi mesti, naj bi kamenje iz porušenih stavb zasulo strugo reke Idrijce, ki je zato zalila rudnik živega srebra, tega pa so za obratovanje znova usposobili šele šest let za tem. Številni viri poročajo, da naj bi ostale le lesene stavbe, kar se sliši strašno, vendar lahko z gotovostjo trdimo, da kamnitih stavb v tistih časih ni bilo prav veliko – morda sta se podrli le cerkev in ena kamnita hiša.

Spominska plošča z latinskim napisom, vzidana na dvorišču loškega gradu, govori o obnavljanju gradu po potresu. Foto: Arhiv ARSO, Urad za seizmologijo in geologijo

Ljubljanski potres 1895

Arhitektom morda najbolj poznan je veliki potres v Ljubljani leta 1895, ki je botroval velikim prezidavam in novogradnjam v prestolnici, in tako močno zaznamoval njeno podobo. To je bil najmočnejši izmerjen potres v Ljubljani, dosegel je magnitudo 6.1 in učinke 8. in 9. stopnje po EMS. Od 1373 stavb, ki so takrat stale v Ljubljani, jih je bilo 145 tako poškodovanih, da jih je bilo treba porušiti. Potres je zahteval 21 smrtnih žrtev, ki so večinoma nastale zaradi padajočih delov stavb (dimnikov, strešnikov), nekaj pa so jih zasuli porušeni stropi. Hudo poškodovana je bila deželna bolnišnica, pa tudi številne druge javne stavbe – cerkve, muzeji, šole. Potres je bil tako močan, da so ga čutili tudi na Dunaju, v Splitu in Firencah.

Po potresu v Ljubljani leta 1895 so izšli prvi tehnični predpisi – »Stavbinski red za občinsko ozemlje deželnega stolnega mesta Ljubljane« (Deželni zakonik št. 28, XXI. kos, 10. junij 1896, Ljubljana). V tem predpisu so bili zajeti konstruktivni napotki[5].

Pogled proti danešnjemu Prešernovemu trgu, Vir: ARSO

20. stoletje

V dvajsetem stoletju smo na Slovenskem zabeležili še kar nekaj potresov z epicentri v različnih pokrajinah, od tega kar 15 s stopnjo nad 7 po EMS. Takšen je bil med drugimi potres 1917 v Brežicah, ki je zaradi neprimerne gradnje porušil veliko hiš, kar je sprožilo obširnejšo debato o kakovosti gradnje. »Zato naj se v teh pokrajinah le proti potresu varne hiše gradi, katere morajo biti s primernimi napravami tudi proti ognju varne« je opozarjal August Faleschini v časopisu Grazer Tagblatt[6]. 1956 je potres tresel okolico Ilirske Bistrice, leta 1963 Litijo in okoliške kraje, 1973 Kozjansko, 1976 Furlanijo, 1982 Savinjsko dolino.

Mnogi se verjetno še spomnimo močnega potresa, ki je leta 1998 hudo škodo prizadejal Posočju. Zgodil se je 12. aprila ob 10:55, ravno ob času velikonočnega nedeljskega kosila, (in zanimivo je, da so se vsi najmočnejši potresi v Sloveniji zgodili v času od zgodnje pomladi do velike noči). Žarišče je ležalo med dolino Lepene in Krnskim gorovjem, potres pa je sprožil številne plazove, ustvaril skalne podore ter povzročil precejšnje spremembe v naravni topologiji.

Polog na Tolminom, vir: ARSO

Zaključimo lahko, da se močni potresi v Sloveniji ponavljajo enkrat ali dvakrat na desetletje, ogrožajo pa predvsem severozahodni del države. Kot so ugotavljali že ob začetku 20. stoletja, so potresi odličen pokazatelj nezadostne kakovosti gradnje – čeprav zelo močan potres seveda lahko poruši katerokoli zgradbo, se je poškodbam konstrukcij s pametno protipotresno zasnovo v veliki meri mogoče izogniti. Današnji standardi zahtevajo preveritve in gradnjo v skladu z zahtevnimi smernicami, zato so slovenske novogradnje potresno zelo varne.

Rizičnih pa je kar nekaj objektov, ki so bili zgrajeni pred letom 1981, in v katerih v Ljubljani živi največ ljudi. Če bi potres danes prizadel Ljubljano, bi bila to za celo državo zaradi velike gostote naselitve, dnevnih migracij in koncentracije upravnih ter drugih zgradb nacionalnega pomena, bolj neugoden scenarij, kot če bi potres prizadel kateri koli drug del države.

“V Ljubljani bi bilo potresu izpostavljenih 595.939 ljudi in 258.171 stanovanj. Število stanovanj, ki so potresno najbolj odporna (to so stanovanja, zgrajena po letu 1981), je 77.296, v njih živi 181.276 ljudi. Število stanovanjih, ki so potresno najbolj ranljiva (to so stanovanja, zgrajena pred letom 1964) je 86.207, v njih pa živi 198.149 ljudi. Med potencialno potresno ogrožene objekte spadajo tudi objekti energetske infrastrukture. V območju hipotetičnega potresa v Ljubljani se nahaja 87 elektrovodov, 20 razdelilnih postaj, 2 hidroelektrarni, ena termoelektrarna-toplarna, 14 magistralnih in 12 regionalnih plinovodov. Iz razpoložljivih podatkov o številu nepremične kulturne dediščine izhaja, da je na predmetnem območju 4.951 objektov kulturne dediščine, med katere so vštete stavbe, stavbe s parki ali vrtovi, drugi objekti in naprave ter nekateri spominski objekti in kraji. 4.731 objektov kulturne dediščine je zgrajenih pred letom 1975.[7]«

V Ljubljani bi bila torej lahko škoda še precej hujša, kot po včerajšnjem potresu v Zagrebu. Tako kot to trdijo za aktualno epidemijo COVID-19, in kot nam kaže primer iz leta 1895, pa je vsaka katastrofa tudi iztočnica za reorganizacijo, izboljšanje stanja, prekinitev s starim, nov začetek. Ko le ne bi bilo treba za iztočnico imeti katastrofe! Lahko bi stanje izboljšali, še preden se znova zgodi kaj strašnega.

Viri:

[1] http://www.sos112.si/slo/tdocs/ogrozenost_potres.pdf

[2] https://ciklon.si/stran/?p=24732

[3] https://www.arso.gov.si/potresi/potresna%20aktivnost/Mo%C4%8Dni_potresi_v_preteklosti.pdf

[4] http://zgodovina.si/potres-26-marca-1511-in-njegove-posledice-v-nasih-krajih/

[5] http://www.sos112.si/slo/tdocs/ogrozenost_potres.pdf

[6] https://www.arso.gov.si/potresi/potresna%20aktivnost/Mo%C4%8Dni_potresi_v_preteklosti.pdf

[7] https://www.siquake2020.eu/wp-content/uploads/2019/04/Ocena-tveganja-za-potres.pdf

Pripravila: Ajda Bračič

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja