Arhitektu Jožetu Mesarju

Povod za zgodbo je še danes nerazumljivo rušenje vile Bahovec (1935), meščanske vile z velikim vrtom in bazenom in znamenito brezo, ki je rasla skozi vhodni nadstrešek (arhitektura Jože Mesar, interier Edo Mihevc, krajinska arhitektura Katarina Grasselli) leta 1982, po končani izgradnji Cankarjevega doma. Posvečena je arhitektu Jožetu Mesarju in njegovim vrstnikom, ki so in še doživljajo nepotrebna rušenja svojih objektov.

Tiste dni je slabo spal. Preganjale so ga slabe misli, občutki utesnjenosti. Že nekaj časa je vedel, da se bo njegovi najljubši stvaritvi, lepi modernistični meščanski vili, zgodilo nekaj groznega, nekaj, na kar ne more vplivati, ne more je zaščititi in dejanja ne more preprečiti. Imel je strašno slutnjo; o tem, da ji bodo storili nekaj slabega. In neprijetna slutnja mu ni dala miru.

Hiša je nekoč že doživela ugrabitev, proti volji lastnikov so se vanjo naselili tuji ljudje, a je še vedno mogočno stala in se bohotila sredi še vedno skrbno urejenega vrta. V središču mesta, a sredi Kristininega vrta. In še vedno mu je vsakodnevni sprehod mimo nje nudil svojevrstno zadoščenje, celo radost, ko jo je opazoval v minevanju časa in v pretoku spreminjajočih se držav in ljudi, njenih stanovalcev in njenih naseljevalcev. Bog vedi, se je spraševal, bog vedi, koliko je v notranjosti ostalo od njemu znane podobe? Zunanje razkošje je ščasoma propadalo in se raztapljalo pod vplivi vremena, smoga in njegovih težkih misli. Z leti je sam postajal vse bolj zaprt vase in užaloščen.

Skuha si močno črno kavo in se usede v svoj naslonjač. Zazre se skozi okno – pred njim se razteguje gradbeni žerjav kot nekakšna velikanska pošast – včasih so ga spreletavale misli, da bi jo sam uničil, da bi vzel vajeti usode v svoje roke. Da bi jo zažgal in jo opazoval v plamenih, kako še vedno mogočno in pokončno počasi izgublja svoj čar in se seseda vase, v očrneli kup kamenja in opeke, v svoje prvotno stanje, kjer je nekoč bila nič drugega kot le zamisel (arhitekta) in sanje (investitorja). Žerjavi strašijo vsepovsod po mestu. Celo na gradu se dvigajo kvišku kot bajeslovni zmaj. Mesto je postalo glasno. Nekdaj zelene vrtove nadomeščajo asfaltirane ploščadi z avtomobili vseh barv in oblik. Srkne požirek vroče kave, si prižge cigareto in približa oknu. Z obema rokama se oprle nanj. Sem si tako predstavljal napredek? Glava mu zdrsne, s čelom se dotakne hladnega stekla. Je to napredek?

Misli se mu vrnejo k hiši. Moral bi se posloviti od nje. Ničesar se ne da preprečiti, prepozno je, stroji že rohnijo, ta mehanizacija, ki ne pomaga le pri gradnji novega, ampak tudi pri rušenju starega. Starega. Hiša ni stara. Hiša še nima šestdeset let. Hiša še ni spomenik. Hiša še ni starina; sveža zamisel je, sveža v svojem modernem izgledu. Se umori največkrat zgodijo mladenkam ali ostarelim gospem? Umori, da, to bo grozen, hladnokrven umor, zgodil se bo vsem na očeh. In nihče ga ne bo preprečil. Najverjetneje bo jok razglasil hudoben in škodoželjen smeh, krohot, donel bo aplavz v Ediseli. Poslušaj, Edin, tudi tvoja je, tudi ti si jo ustvarjal, res ne moreš ukrepati? Res ni druge poti?

 V Ediselo se je vrnil davno tega vznesen, eden prvih domačih arhitektov, poln svežih idej. Verjel je v svojo vizijo mesta, ki ga bodo postopoma naselile sveže ideje modernizma. Nova vojna pa ni bila v scenariju mladostnika. Ni mogel vedeti, da ga bo grenka izkušnja vojne in taborišča popolnoma zagrenila. Ideje z bogatim šarmom meščanstva so se tedaj razblinile. V predvojni Ediseli je svoje znanje poustvarjal z različnimi projekti, sprva z večjimi meščanskimi vilami, kasneje se je osredotočil na oblikovanje notranjega prostora, prostora za življenje. Rad je opravljal svoje delo in vsakič znova, prizna, mu je bilo težko prepustiti prostor naročnikom, stanovalcem, zavedajoč, da najverjetneje ne bo več vstopil vanj. V mislih se je rad vračal v te svoje prostore in zadoščen je sprejemal zahvale povečini navdušenih stanovalcev. Odkar pa je vojna morija vsepovsod pustila zareze in je pomorila veliko znancev in odkar so povojni veljaki zasedali njegove in druge podobne modernistične prostore, je v sebi čutil bes, jezo, žalost, nemoč. Ponos se je uklonil, njegova vznesenost je uplahnila in ideje so zbledele. Včasih je le še kot senca hodil po ulicah Edisele, ki se je spreminjala, večala, sijala od svežih zamisli mladih vznesenjakov. Znova se zamisli. Lahko bi počakali, da bi odšel. V resnici se nihče ni zmenil zanj. Tudi Edin ne, čeprav sta prijateljevala in je poznal usodo predvojnih ustvarjalcev. Prestari za nove ideje, državo, življenje.

V okenskem odsevu si popravi kravato. Star človek mu pokima. Za trenutek se počuti pomirjenega. Odloči se, da bo danes ubral novo pot sprehoda. Ne bo se približal Hiši, ne bo gledal v nebo zijajočih stolpov, ki jih je Edin, drugi Edin, sezidal na Uršulinskih vrtovih. Odpravi se v naključno smer, si ogleduje z avti napolnjene trge in ulice – kako drugače izgledajo ti odprti s pločevino prepolni prostori Edisele, vseeno je, kako izgledajo hiše, danes se vse dogaja na cesti, umikati se moraš vsem tem jeklenim zverem, ki si vsepovsod utirajo pot. Prebija se med avtomobili, kašlja v smogu in megli in se na koncu svojega sprehoda – ne da bi se zavedal – vendarle vrne na svojo staro, ustaljeno pot. Hrup je besen, nekaj posameznikov ne glede na trušč opazuje dogajanje. Ljudi od nekdaj zanimajo umori. Nemo zijajo v prizorišče in nihče se ne upre. Težko mu je pri srcu, obrne se, da bi odšel, ko nenadoma zasliši tisti strašanski, od bolečine iztisnjen krik in nenaden jok. Stanovalka se, še vedno kot nekakšna plemkinja, pokončno približuje svojemu edinemu pravemu domu. Zaplenjenemu domu, ki so ga z največjo ljubeznijo ustvarili njeni starši in kjer so tistih nekaj let pred svetovno morijo srečni in srečno živeli v vsem blišču gospode. Iz nemoči ji noge odpovejo in pade na kolena. Ne ozira se na mimoidoče. Z rokami se oprle na mokro travo, umazano od neznanskega prahu, ki se dviga iz ruševin njenega edinega doma. Drevo, ki se mu je hiša s svojo obliko prilagodila, da je preživelo gradnjo, nemočno leži med opeko in kamenjem. Nanj so padali tramovi, kosi opreme, pomendral ga je stroj. Konec je. Z bagri bodo od tu odrinili še zanje sledove.

Zaboli ga pri srcu in sklene, da bo stanovalko pobral s tal, jo podprl in jo odpeljal na čaj. Pomiril jo bo, on je izgubil le stvaritev, ki po plačilu zanjo ni več pripada njemu, ona pa je izgubila dom, spomine na otroštvo, košček življenja.

Ne zave se, koliko časa je nepremično zrl v dvigajoč oblak prahu, v nov pogled, ki so ga na istem mestu risale silhuete novih stavb. Se je vila morala porušiti zaradi teh pogledov? Temni se. Stroji so ugasnili. Tam ždi le praznina. Stanovalka sedi ob njem, ga prijazno drži za roko in mu nameni prijeten nasmeh. Bala sem se za vas. Dolgo sem vas klicala. Pridite, peljala vas bom na čaj. Tukaj ni ničesar več. Tukaj je konec vsega.

ANJA KORŠIČ MRAVLJE

Zmagovalna zgodba natečaja Straniščne spletke je objavljena v 12. številki revije Outsider.

http://outsider.si/straniscne-spletke/