Nedavno so bili razglašeni rezultati natečaja za spominsko obeležje v Parku izbrisanih. V sklopu prenove Centra Rog bo urejen tudi omenjeni javni park, poimenovan na pobudo Amnesty Slovenije in Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, ki je v enem izmed pomožnih objektov nekdanjega kompleksa Rog delovala skoraj 20 let.

Z avtorji zmagovalnega predloga – Vukom Ćosićem, Aleksandrom Vujovićem in Ireno Woelle – smo se dobili v lokalu, kjer je projekt nastal v pičlih dvajsetih urah.

Kako je prišlo do tega, da se je celoten proces od ideje do oddanega predloga odvil prav v tem prostoru?

V: To vsekakor ni naključje. Za nosilno idejo projekta je bilo ključno, da smo se kot redne stranke spoznali prav tu, v ambientu gostih in pogostih dialogov o družbi ter popravljanju sveta.

A: Prostor vpliva na ljudi, ki vplivajo na prostor – lokal v tem primeru omogoča, da se ljudje dobro počutijo in tvorijo ideje.

V: Zgodovino slovenske kulture in uporništva pa v resnici lahko vežemo na celo verigo lokalov. Saj veste: Šumi – Škuc – KUD France Prešeren – Bikofe – Pritličje.

Pravi kraj torej; je tako tudi s časom za nastanek tovrstnega obeležja?

A: Prezgodaj ali prepozno – menim, da je za tak spomenik v resnici pravi čas, da tema postane odprta v javnem dialogu – ne samo o izbrisanih, temveč da med drugim postane sprožilec usmerjene civilizirane razprave, kako reflektirati odnos tudi do drugih manjšin.

Kaj vas je poleg tega še vodilo pri ustvarjanju, katera so bila ključna izhodišča oz. s čim in kako ste pristopili k natečajni nalogi?

V: Ker smo se dobili ravno na 8. marec, bi tu lahko potegnil vzporednico – vprašati nekoga z mehkim ć v imenu, kako se počuti v Sloveniji, je isto, kot naključno žensko na ulici vprašati, kako se počuti kot ženska v sodobni slovenski družbi: odgovor zahteva malce več poglabljanja. Sicer bi slednja lahko odgovorila, da ji je super, da je uspešna itd., a vendar je patriarhalni odnos lahko še vedno globoko ukoreninjen.

I: Oblikovalci imamo stalno težave s šumniki v pisavah, ne glede na to, ali gre za mehki ali trdi č. Trajalo je vrsto let, da so zdaj v fonte vključeni tudi šumniki – mehki ć ni v tem oziru nič drugačen od ostalih šumnikov.

So na ustvarjanje vplivale tudi lastne izkušnje nošenja črke ć?

A: Gotovo. Lep se mi je zdel odziv tistih, ki so bili z izbrisom tako ali drugače prizadeti – na primer mlado dekle, ki je stopilo do mene in se mi zahvalilo – njen oče je bil žrtev izbrisa in se je glede tega vedno počutila osamljeno.

I: Ob rojstvu najine hčerke partnerjevega priimka niso želeli vpisati v njen rojstni list ravno zaradi mehkega ć – pa je bilo to leta po izbrisu.

Gre za obliko, ki kljub manjkajočemu delu jasno opominja na tisto, kar je – črka torej –, pri spomenikih in plastiki pa je nemalokdaj prisotna tudi določena mera abstrakcije. Kako vaš predlog nagovarja tiste, ki o temi ne vedo ničesar? Od kot odločitev za tako »dobeseden« izraz?

V: Poanto razumejo samo »lokalci«, za tujce bo tu QR koda, ki jim bo predstavila zgodbo. Na obeležju bo tudi kratka obrazložitev – a skopost je problematika vsakega spomenika. V natečajnem dokumentu je bila podana usmeritev, da bo to javna plastika in ne spomenik in to smo tudi upoštevali. Naš predlog ni hiperdostojanstvena bronasta struktura, ki jo smeš opazovati le od daleč, brez dotikanja. Nismo si želeli kamnitega postamenta z bronastim predmetom, to pa je tudi eden izmed razlogov, da je rezultat, kakršen je – obeležje ima razširjeno uporabnost, zanimajo nas vsi možni načini uporabe.

A: Mislim, da smo zadeli v polno s pravo mero abstrakcije. Poleg tega pa imajo krivulje in serifni zaključki tudi praktičen značaj – na njih lahko sediš, razmišljaš, bereš knjigo, po skulpturi plezaš, vrh pa je lahko prostor meditacije.

Kaj pa sama izvedba – je predvidena izdelava tudi podzemnega dela?

V: Znancu, ki dela z betonom, smo rekli, da potrebujemo sedemmetrski Ć, ki bo vkopan kot na velikonočnih otokih, in to je očitno bila šala. Hm, morda ne bi smeli tega tukaj pojasniti in bi namesto tega kritikom obeležja pustili, da se še malo jezijo.
Nek drugi prijatelj je celo predlagal, naj naredimo hidravlični Ć, ki bi se dvigoval in spuščal.

A: Hkrati pa vabimo vsakega zainteresiranega slehernika, da malce zakoplje in vidi sam.

Kako je s prostorsko umestitvijo obeležja in kako se ta obnaša v prostoru, ki mu je namenjen – v parku torej?

A: Prostor pred oziroma okoli tovrstnih obeležij je vsaj toliko pomemben kot obeležje samo. Primer tega je Fabianijev narodni dom v Trstu – eno je zločin požiga, a se je še perfidnejši zločin zgodil s pozidavo prostora pred stavbo. Danes jo zaradi tega gledamo iz ozke ulice, saj ji je bil odvzet prostor pred njo, ki ga je nagovarjala in obvladovala. Če se vrnem na naš spomenik – pomembno je, kje stoji. Lokacija ob srednjeveški vpadnici, ki se nato razširi v dvorišče nekdanje tovarne, obeležju omogoča, da ta slojevit prostor dobro obvladuje. S parkom komunicira – dominira tako prostorsko kot vsebinsko.

I: Jaz pa upam, da bodo dominirala drevesa.

Pogovarjala se je: Pia Gerbec
Foto: Željko Stevanić

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!