Med državami, ki na letošnjem Beneškem bienalu sodelujejo prvič, je bil verjetno največ pozornosti deležen Vatikan. Cerkvena država, zadnja absolutna monarhija v Evropi, je po eni strani izpolnila najbolj stereotipna pričakovanja, kakšen naj bo papeški paviljon: v spokojnem parku otočka San Giorgio Maggiore, ki ga obvladuje istoimenska Palladijeva cerkev, je postavila deset kapel, ki naj bi predstavljale »še en korak pri celjenju razkola med svetim in posvetnim.« Po drugi strani pa distanca od glavnih prizorišč Bienala in ambiciozen arhitekturni koncept začetna skeptična pričakovanja z obiskom vseeno pretvorijo v nekaj bolj zanimivega. Vatikan se morda počasi vrača v vlogo velikodušnega umetniškega mecena, ki jo je pilil dolga stoletja, dokler v devetnajstem in dvajsetem ni počasi zamrla. Kuratorstvo paviljona je prevzel znani arhitekturni zgodovinar Francesco Dal Co, kapele pa so zasnovali Eduardo Souto de Moura, Ricardo Flores in Eva Prats, Norman Foster, Smiljan Radić, Terunobu Fujimori, Andrew Berman, Sean Godsell, Carla Juaçaba, Francesco Cellini in Javier Corvalán. Njihove raznolike stvaritve pod senčnimi krošnjami mediteranskih dreves ustvarjajo nekakšen rajski vrt (post)modernističnih arhitekturnih eksperimentov.
Avtorji so se naloge torej lahko lotili z veliko mero svobode, ki pa jim je namesto radikalnih premislekov o tem, kaj danes kapela sploh pomeni in kako (če sploh) graditi poseben duhovni prostor, omogočala predvsem igranje z že prastarimi motivi zenitalne osvetlitve, obdelave bolj in manj surovih površin materialov ter ponekod, na žalost, nekoliko utrujajoče preigravanje ikonografije križa kot glavnim prostorko-arhitekturnim izhodiščem. Še enkrat se je pokazalo, da arhitektom kapela in paviljon (oziroma, v tem primeru oboje v enem, kapela-paviljon) predstavljata odličen izgovor za eksperimentiranje ravno zaradi odsotnosti natančneje določljive funkcije. Zato je bilo mogoče ob obisku Vatikanskega paviljona dolgo in resnično uživati samo, če si namesto kritične odrasle drže privzel malce otroško čudenje. Sicer pa je slednje verjetno nujen pogoj obstoja v vsakršnem rajskem vrtu …
Pogoj idile v Raju pa je vedno tudi zid okrog njega. Vatikanski paviljon obkroža značilno beneško obzidje: vodna gladina, zaradi katere lahko otoček dosežemo samo z Vaporettom. Vožnja s potniško ladjico je sicer eden izmed osnovnih pogojev gibanja v tem mestu, vendar pa je pot k San Giorgiu ravno dovolj dolga, da nas oddvoji od arhitekturno-dizajnerskih trum v Giardinih in Arzenalu, pa tudi od po gosje premikajočih se vrst vodenih turističnih skupin Rive degli Schiavoni. »Stran od ponorelega sveta« je sicer le deloma uspešen: po trati pastoralnega prizorišča se na gosto sprehajajo in poležavajo ljudje, med katerimi jih ima večina sumljivo temne arhitekturne obleke in premišljeno izbrane okvirje očal. Seveda, iz dežja pod kap. Kljub zelo raznolikim in sodobnim arhitekturnim pristopom kapel je v vsem skupaj nekaj nadvse starosvetnega. Šele na poti nazaj se mi na Vaporettu posveti, kje sem vse skupaj že videl. Pravzaprav sem podoživel sliko »Vrnitev s Kitere« rokokojskega slikarskega mojstra Jean-Antoinea Watteauja. Na njej se iz rajskega Afroditinega otoka vrača skupina dam in kavalirjev: pastelni toni mešajo spogledljivost z melanholijo tako uspešno, kot ju lahko le rokoko nekaj desetletij pred Francosko revolucijo. Pastoralna idila, umaknjena od sveta, se zaveda, da ni več del trajektorije prihodnosti, in se preda le izčiščevanju lepote iz dneva v dan. Lepo in melanholično je tudi na Vatikanski Kiteri v Benetkah. Pa tudi malce brezciljno …
Miloš Kosec
