Na prvi pogled intima (v smislu zaupnosti, prisrčnosti, iskrenosti, poglobljenega odnosa …; Verbinc, Slovar tujk) in Himalaja, ena najbolj veličastnih pokrajin našega planeta ter obenem soznačnica za »kri, znoj in solze«, temu legendarnemu trojčku pa je treba dodati še mraz in pomanjkanje kisika, nimata nič skupnega. A ta pomislek »na prvo žogo« ne bi mogel biti bolj daleč od resnice.

Prav v Himalaji in dolinah pod njo sem doživel in zelo intenzivno občutil intimo v najplemenitejšem pomenu te besede. Po eni strani zaradi osupljivih prizorov mogočnosti in veličastja pokrajine, ob katerih zbledi ves človeški napuh. Po drugi pa zato, ker tam ni ne časa ne prostora in ne pogojev za prizadevanje za bolj všečen vtis na sogovornika. Ljudje se v sobivanju in delovanju v tistih zahtevnih razmerah odpremo kot knjige. V trdih himalajskih preizkušnjah se dobre človeške lastnosti še okrepijo, pa tudi slabe, ki jih ni mogoče skriti. Tudi zato imam Himalajo tako rad.

K razlogu, da odnosi med himalajskimi plezalci postanejo bolj iskreni in vezi še močnejše, prispeva dejstvo, da se ukvarjamo z nam sicer »najljubšo dejavnostjo na svetu«, ki pa je nevarna. Velikokrat je soplezalčevo življenje povsem odvisno le od tebe in seveda obratno. Za zunanjega opazovalca je to lahko nesmiselna in predvsem nevarna dejavnost, sam pa verjamem, da le z lastno izpostavljenostjo lahko pridobivamo najbolj dragocene življenjske izkušnje. Zato je alpinizem zame prava šola vztrajnosti, predanosti, zavezanosti cilju, tovarištva, strpnosti, sočutja, obenem pa iskanja meja lastnih sposobnosti. In pot do spoznanja, da smo sposobni doseči in zdržati veliko več, kot si kdaj sploh upamo pomisliti. Vse to v človeku še dodatno spodbuja željo, postati boljši. Ne le kot alpinist, ampak predvsem kot človek.

Nisem pa si mislil, da bodo tudi moja srečanja z domačini, ki živijo pod najvišjimi gorami sveta, prerasla v tako močno in trajno povezanost, ki traja še danes.

Pri Ang Phujevi družini leta 2010. Z LeveJangcen s hčerko Ang Phuti, Mingma, avtor in Ang Čutin.

Leta 1979, na naši odpravi na Everest po še ne preplezanem zahodnem grebenu, je naše nepalske pomočnike, višinske nosače – šerpe, vodil sloviti Ang Phu. Leto poprej se je z avstrijsko odpravo že povzpel na vrh in užival temu primeren ugled. Med delom na gori se je kmalu pokazalo, da plezanje dojema ne le kot delo, za katero je plačan, ampak tako kot mi, s srcem. Bili smo enakih let, trdo smo delali za svoj skupni cilj, in medsebojno zaupanje ter prijateljstvo med nami je iz dneva v dan postajalo trdnejše. Pripovedoval nam je o svojih odpravah, pa tudi o svoji družinici. Mlada šerpani iz rojstnega Kumdžunga mu je rodila sina Mingmo, ki je bil takrat star štiri leta. Mislil je, da je spet noseča, a več bo izvedel, ko se bo vrnil z odprave. Njegova družina je njuni zvezi močno nasprotovala, ker je bilo dekle iz revne družine. Presenetilo me je, da sta ljubezen in sočutje, ki sta temelj njihove vere, budizma, nemočna spričo predsodkov, za katerimi se skriva materialni interes. A kdo bi takrat bolj poglobljeno razmišljal o tem, ko je bila pred nami gora, najvišja na svetu. Šele ko bomo opravili z njo, ali pa ona z nami, bo spet čas za druge dileme, stiske in radosti, ki jih prinaša življenje.

Z Marjanom Manfredo sva imela takrat prva možnost doseči vrh, a sva pri plezanju enega najzahtevnejših mest pod vrhom dobila hude omrzline in se morala vrniti v dolino. Nekaj dni kasneje sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj dosegla najvišjo točko gore in s tem osmislila vse naše napore. Dva dni za njima so vrh dosegli še Stane Belak, Stipe Božić in Ang Phu. Žal pa se je ta drugi uspešni vzpon končal s tragedijo. Med sestopom je Ang Phuju zdrsnilo, padel je dva tisoč metrov globoko in se smrtno ponesrečil. Kljub velikemu uspehu smo se potrti vračali domov. Ang Phujeva smrt nas je prizadela, kot da bi se ponesrečil nekdo izmed nas.

Deset let kasneje, leta 1989, sva se s Stipetom Božićem priključila makedonski odpravi, ki je po smeri prvopristopnikov poskušala doseči vrh najvišje gore sveta. Po dobrem mesecu plezanja sva ga, skupaj z Makedoncem Dimetom Ilijevskim ter šerpama Sonamom in Adživo, tudi dosegla. A med sestopom z gore se je spet zgodila tragedija. Dime je v tistem bolj begu nazaj v življenje kot pa sestopu z gore za vselej ostal na njej. Obe moji soočanji z Everestom sta za vselej povezani tako z zmagoslavjem kot s tragedijo.

A naključje je hotelo, da je moj drugi Everest na koncu poskrbel za začetek ene mojih najlepših in najbolj čustvenih zgodb. S Stipetom sva med vračanjem v samostanu Tjangboče po naključju naletela na Ang Phujevega sina Mingmo, ki ga je mama poslala v samostan, da bi se izobrazil in si s tem olajšal pot skozi življenje, ki je bilo po očetovi smrti na gori vse prej kot lahko. Presrečen, ker sta ga obiskala tujca, ki sta poznala njegovega očeta in se zanimata zanj, naju je odpeljal še do vasi, kjer je živela njegova mama Ang Čutin. Tudi ona ni mogla skriti ganjenosti zaradi najinega obiska, ki ji je veliko pomenil, saj je takrat obisk tujca med vaščani dvigal ugled. Iz njenega pripovedovanja sva razbrala, da je pet mesecev po Ang Phujevi smrti rodila še hčerko Jangcen in se s skrajnimi napori, v bedi in pomanjkanju, z otrokoma nekako prebijala skozi življenje.

S Stipetom sva se odločila, da jim bova po svojih močeh pomagala. V številnih obiskih v naslednjih letih sva vselej prinesla kakšno pomoč, ki jim je olajšala življenje. Bili so hvaležni zanjo, a čutila sva, da jim to, da nisva pozabila nanje, pomeni celo več kot materialna pomoč. Ang Čutin se je vselej spominjala najinega prvega obiska, ko se ji je za hip zazdelo, da se je z nama k njej vrnil tudi Ang Phu. Življenje se jim je obrnilo na bolje. Jangcen je še naprej prodajala spominke na stojnici ob poti proti Everestu, rodila hčerko in jo poimenovala Ang Phuti, da dedkovo ime ne bi šlo v pozabo. Ang Čutin je po svojih močeh pomagala vsem trem.

Mingma se je povsem posvetil študiju budizma, odšel v samostan v Indijo in se kot ugleden lama vrnil v rojstni Kumdžung, kjer sedaj v Hillaryjevi šoli poučuje religijo. Šolo je za revne prebivalce dolin pod Everestom dal zgraditi Edmund Hillary, prvi človek na svetu, ki mu je skupaj s šerpo Tensingom Norgayem uspelo doseči vrh najvišje gore sveta. Leta 2010 sva Mingmo s Stipetom povabila v Evropo. Nekaj časa je preživel pri Stipetu v Splitu, nekaj pa pri meni v Ljubljani. Po najboljših močeh smo mu pokazali, kako je videti življenje v Evropi, nad katerim se je v svojih predstavah tako navduševal, na koncu pa je spoznal, da sta njegovo mesto in poslanstvo doma, v dolinah pod Everestom.

Sam pa sem v tistih dneh, ko sem z njim in s svojo družino potoval po najlepših krajih Slovenije, razmišljal, kako nenavadno in močno nas lahko življenje poveže na svoj nepredvidljivi način. Kako si tistega daljnega leta 1979, ko sem z Ang Phujem plezal na Everest, niti v sanjah nisem mogel misliti, da bosta dobrih trideset let kasneje njegov sin Mingma, v tradicionalnem rdečem meniškem oblačilu, in moj najstniško oblečeni sin Matija skupaj raziskovala Ljubljano in se mi nasmejana postavila pred fotoaparat pod Prešernovim spomenikom pri Tromostovju …

Matija in Mingma pod Prešernovim spomenikom leta 2011.

Oktobra letos sem se vrnil s svojega zadnjega obiska pri Ang Phujevi družini v Kumdžungu. Kot vselej je bilo snidenje izjemno prisrčno. S prijatelji in znanci smo jim izročili zbrano pomoč. Nekaj je bodo uporabili za šolanje Ang Phuti, ki se že šola v Katmanduju, nekaj je bo Mingma usmeril v obnovo internata za dečke, ki zaradi prevelike oddaljenosti od svojih vasi v času šolanja živijo kar v šoli v Kumdžungu. Le manjši del bodo porabili za zadnja popravila svoje hiše, ki jo je močno poškodoval potres leta 2015. Jangcen se še naprej ukvarja z izdelavo in prodajo spominkov in s tem prispeva pomemben del zaslužka, ki jim omogoča preživetje. Že močno priletna, na pol slepa, a dobrohotna Ang Čutin pa se vse bolj utaplja v spominih. Ob slovesu sva se, kot vselej, spoštljivo dotaknila s čelom. Ob tem se je še z roko narahlo dotaknila mojega obraza, kot bi mi hotela povedati, da počasi odhaja nekam tja, v nam neznane svetove.

Napisal: Viki Grošelj

Foto: Viki Grošelj, osebni arhiv

Zapis je bil objavljen v 16. številki revije Outsider

Outsider #16: Intimnost

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja