Kdor spremlja dnevni tisk Slovencev v Italiji, je v minulem poletju lahko zasledil dve različni novici. Prva, lokalnega značaja, je poročala o zaključeni prenovi nogometnega igrišča v vasi Križ nad Tržaškim zalivom. Druga je govorila o prenovi nogometnega objekta povsem drugačne velikosti in pomena – šlo je za projekt mladega slovenskega arhitekta za povečavo enega najznamenitejših stadionov na svetu, Bombonere v Buenos Airesu. Novici povezuje ime arhitekta Viktorja Sulčiča, ki se je rodil leta 1895 v nekoč povsem slovenskem Križu in se v svetu proslavil kot eden izmed avtorjev slovitega stadiona kluba Boca Juniors v argentinski prestolnici. Od letos se po njem imenuje tudi igrišče z umetno zelenico in preprostimi tribunami v rojstnem kraju.
Že kultni status omenjenega stadiona, ob upoštevanju pomena nogometa v Argentini in v svetu nasploh, po svoje zadošča, da lahko po spletu okoliščin Sulčiča štejemo v krog najpomembnejših arhitektov slovenskega rodu. Zgradb, ki jih pozna toliko laikov po vsem svetu, je malo, še manj je v moderni dobi takih, s katerimi so povezane tako silne strasti. Mogoče je to dokaz, da je šport svojevrsten novodobni nadomestek religije – gotovo pa glavni razlog, da je ime Sulčič pri nas razmeroma dobro znano.
Največ zaslug za prepoznavnost Viktorja Sulčiča v Sloveniji nosi dr. Irene Mislej, v Argentini rojena hči Slovencev iz druge, t. i. medvojne emigracije, ki se je v Jugoslavijo zaradi političnega nasilja v Buenos Airesu preselila leta 1978. V Ljubljani je študirala pod mentorstvom dr. Naceja Šumija, ki jo je tudi usmeril k raziskovanju dela slovenskih izseljencev. Na podlagi svoje doktorske disertacije je leta 1989 pripravila celovito in poglobljeno razstavo v Pilonovi galeriji v Ajdovščini.
Pilonova galerija je bila primeren kraj za seznanitev javnosti z malo znanim ustvarjalcem, in to ne le zaradi njegovega primorskega ozadja. Naslovnico omenjenega kataloga krasi skica energičnega mladega arhitekta, zatopljenega v delo za risalno mizo: risba je delo slikarja, grafika in fotografa Vena Pilona, ki je bil med študijem v Firencah Sulčičev sostanovalec. Tako eden kot drugi sta pred tem preživela mobilizacijo v avstro-ogrsko vojsko med katastrofo velike vojne in se po njej znašla v italijanski državi, ki je hitro drsela v fašizem. Sulčič je po vojni v Firencah sprva študiral kiparstvo pri uglednem profesorju Domenicu Trentacosti in letnik zaključil s častno omembo, a se je nato odločil za arhitekturo in akademski študij zaključil z izpitom v Bologni leta 1922. Po kratki zaposlitvi v Rivi ob Gardskem jezeru je dobil priložnost za delo v stiku s samim vrhom kulture v novi Jugoslaviji: pridružil se je studiu Rudolfa Lubynskega, enega najpomembnejših hrvaških secesijskih arhitektov, in sodeloval pri prenovi hiše Ivana Meštrovića v Zagrebu. Veliki kipar mu je ob slovesu podaril glavo osnutka za svoj kip Jurija Strossmayerja, ki jo je Sulčič kasneje hranil na vidnem mestu v svojem domu, v virih pa najdemo več zapisov o umetniškem vplivu tega kratkega znanstva na mladega arhitekta z izrazitim kiparskim nagnjenjem.
Začetki v Buenos Airesu
V Argentino je odšel leta 1924 na prigovarjanje prijatelja iz šolskih in vojaških dni, inženirja Luisa Migonija iz Trsta. Zelo hitro se je vklopil v ustvarjalno vrenje bogate južnoameriške prestolnice ob ustju reke La Plata. Odločilno je bilo leto 1926, v katerem je najprej skupaj z Migonijem prejel drugo nagrado na natečaju za občinsko palačo v podeželskem mestu Bragado, kasneje pa se je odločil, da se spoprime še z večjim izzivom in se udeležil zelo odmevnega natečaja za Hipotekarno banko na eni najelitnejših lokacij v Buenos Airesu. Povezal se je z geometrom Raúlom Besom, ker pa noben od njiju ni imel priznane diplome, sta k sodelovanju pritegnila še inženirja Joseja Luisa Delpinija in skupaj so zasnovali zmagovalno rešitev. Čeprav njihov načrt zaradi menjave političnih oblasti ni bil izveden – situacija, ki je tudi nam predobro znana – pa je zmaga pomenila začetek plodnega in dolgoletnega ekipnega sodelovanja projektivnega biroja Delpini-Sulcic-Bes.
Vhod na pokopališče v Lujánu
Sulčičeva prva znana realizacija v novi domovini se nahaja v mestu Luján, v notranjosti province Buenos Aires, danes dobro uro vožnje iz središča prestolnice. Čeprav mesto po merilih novega sveta ni veliko, ima pomembno mesto v kolektivni zavesti Argentincev: znano je kot »verska prestolnica« dežele. Z drugimi besedami, gre za »argentinsko Brezje« z veliko romarsko katedralo v neogotskem stilu, posvečeno Devici iz Lujána. Zato lahko sklepamo, da tudi naročilo za vhodno partijo mestnega pokopališča na takem kraju ni bilo nepomembno za še neuveljavljenega arhitekta. Sulčičeva zasnova iz leta 1928 kaže močno zakoreninjenost v klasični govorici pod vplivom sočasnih teženj k izčiščeni monumentalnosti. Ni težko videti vpliva v sodobni metropoli še posebej modnega art decoja, umetnostna zgodovinarka Mojca P. Vaupotič pa v obravnavi arhitekture in integrirane skulpture (kipar Luis Perlotti) prepoznava »Meštrovićev slog«.[1]
Tržnica Abasto
Povsem drugačnega značaja je bilo naročilo za novo stavbo tržnice za prodajo sadja in zelenjave na debelo podjetja Mercado de abasto proveedor (»Tržnica dobaviteljev osnovnih živil«) na aveniji Corrientes, eni najbolj živahnih prometnic prestolnice, ki je bila takrat središče zlate dobe tanga – v neposredni bližini se nahaja hiša (danes muzej) legendarnega pevca Carlosa Gardela, njegov kip pa lahko danes najdemo tik ob tržnici.
Na mestu stare tržnice z litoželezno konstrukcijo je ustvarjalna naveza Sulčiča in Delpinija ustvarila monumentalno mestno ikono, ki združuje klasiko z najmodernejšo tehniko. Osnovna Sulčičeva zasnova, ki je nastala v nekaj dneh, je preprosta. Tako kot je to veljalo že za uveljavljeni model tržnice 19. stoletja, kakršna je stala tudi na tem mestu, je njena osnova rimska bazilika: prvenstveno trgovska stavba, ki jo sestavljajo prostrane obokane ladje. Arhitekt je obdržal obokane ladje brez dvokapnega nadkritja, ki jih je v sodelovanju z Delpinijem predvidel v armiranem betonu. Prostorski koncept je nato prezrcalil po diagonali in vzdolžne ladje prekrižal s prečnimi. Osrednja ladja je poudarjena, širša, z dvojnimi stebri.
Racionalna struktura se jasno zrcali na pročelju, na katerem tvori težišče osrednji, višji lok. Zasnova je avtorjem leta 1937 prinesla nagrado mesta za najlepšo fasado: ta je po višini oblečena v umetni kamen, v pritličju v črn marmor in je oblikovana v zelo stilizirani klasični govorici. Vpliv art decoja je viden tako v stilizaciji kot v geometriji linij kamnitih profilov, ki tvorijo dinamiko gibanja in poudarjajo osnovni prostorski koncept vzporednih ladij. Geometrijo podčrta še jasna artikulacija zasteklitev z železnimi rebri, ki se organsko stekajo v markize nad uličnim parterjem, oziroma, kot se je izrazil Boris Podrecca, »steklene zavese na koncu zaplapolajo kot tkanina v vetru«.[2]
Pri zasnovi nosilne konstrukcije v notranjosti je še čutiti duh Beaux-Artsa, a so betonski elementi vidni in brez dodanega ornamenta. Ključna je bila uporaba razmeroma nove tehnologije konstrukcijskih steklenih zidakov v dvojnih obokih, s katerimi je arhitekt v notranjost visokih ladij vnesel razpršeno dnevno svetlobo. Ambient spominja na sočasna dela pionirja moderne rabe betona Augusta Perreta, ki je na podoben način uporabil steklene zidake v kupoli Palais d’Iéna v Parizu, izvedeni v letih 1937–1946. Obenem pa pojavnost stavbe ponuja zanimivo vzporednico z ruševinami Maksencijeve bazilike na rimskem forumu z jasno vidno strukturo obokov prečnih ladij, ki je morala biti v Italiji izučenemu Sulčiču dobro poznana.
Tržnica velja za prvo veliko javno zgradbo v vidnem betonu v celotni Južni Ameriki. Grajena je bila z najsodobnejšo tehniko in opremljena s tekočimi trakovi in stopnicami ter električnimi sistemi upravljanja prostranih zasteklitev. Poleg tega je bila to prva javna stavba v mestu, ki je premogla neposredno povezavo s podzemno železnico in vlakom. Najbolj zgovoren podatek o mestu stavbe v kolektivni zavesti metropole pa je morebiti film iz leta 1955, poimenovan preprosto Mercado de abasto: gangsterska romanca, katere protagonistka je delavka s tržnice, ponuja vpogled v utrip stavbe in mesta v tistem času.
Tržnica sicer ni bila nikoli dokončana; novogradnja je pravzaprav prišla le do dobre polovice nepravilne trapezne parcele in stavba je do danes ohranila nastavek za naslednji lok prve od dveh nedograjenih prečnih ladij. Leta 1984 so jo zaradi preusmeritve trgovanja na debelo v novo centralno tržnico zaprli, že naslednje leto pa jo je mestni svet razglasil za kulturno dediščino, da bi preprečil morebitno rušenje. Po dolgoletni zapuščenosti je stavba novo življenje ugledala leta 1998 kot Abasto Shopping, ki je še vedno eno največjih in najpomembnejših nakupovalnih središč v mestu z vsem, kar sodi zraven – trgovine prestižnih znamk, restavracije, kino kompleks in celo mali lunapark v zgornji etaži pod svetlimi oboki. Investicija je znova postavila stavbo in okoliško četrt v središče družabnega življenja, obenem pa je korenita rekonstrukcija izbrisala praktično celotno staro litoželezno tržnico in v iskanju optimalnega izkoristka prostora močno spremenila značaj prostora obsežnih ladij.
Stadion La Bombonera
Že med gradnjo tržnice je studio zmagal na natečaju za stadion enega najpopularnejših nogometnih klubov v deželi, kjer je igra okroglega usnja hitro pridobila status najpomembnejše postranske stvari: Boca Juniors je še danes (čeprav se južnoameriški klubi po bogastvu ne morejo meriti z evropskimi) ena najbolj slavnih nogometnih ustanov na svetu, v kateri je neizbrisljiv pečat pred odhodom v Evropo zapustil tudi Diego Maradona. La Boca, kjer domuje klub, je sicer pristaniška, delavska četrt, ki je takrat imela znatno število jugoslovanskih priseljencev, predvsem Dalmatincev in Črnogorcev. Prav tako kot nekoč je to še danes reven in ne preveč varen predel mesta, ki pa je zaradi edinstvenega pristaniškega ambienta s prepoznavnimi barvitimi fasadami stavb, pevci in plesalci tanga ter seveda zaradi nogometa ena osrednjih turističnih znamenitosti mesta.
Stadion La Bombonera stoji nedaleč od pristanišča na ozkem zemljišču, ki je predstavljalo vodstvu kluba in projektantom velik izziv, saj nikakor ni dopuščalo prostora za velike tribune na obeh straneh. To je botrovalo njegovi edinstveno odsekani obliki, saj so na eni stranici tribune enostavno nadomeščene z vertikalno zgradbo, v katero so umestili lože. Kljub radikalnemu rezu pa je bil prostor na drugi strani še vedno zelo omejen za prostorske potrebe velikega kluba in tu se je znova izkazala sposobnost inženirsko-arhitekturnega dvojca (Raul Bes je v biroju kmalu prevzel predvsem vlogo menedžerja). Na rešitev Delpinija in Sulčiča je pomembno vplivala sočasna razstava del italijanskih racionalistov v Buenos Airesu, med katerimi je bil prikazan tudi Nervijev stadion v Firencah. Podobno kot pri slednjem zasnova temelji na drzni rabi gigantskih konzolnih elementov iz železobetona, ki omogočajo izvedbo treh pasov tribun z velikimi previsi, pri čemer se zgornji del na zunanji strani izboči nad ulico. Tribune so zaradi omejenega prostora med najbolj strmimi na svetu, kar ustvarja izredno akustiko in bližino navijaške skupine (znane pod imenom »Dvanajsti igralec«) nogometni zelenici.
Arhitektura nastale novodobne arene že nima nič več klasicističnega in je polnokrvno moderna. Odmevi art decoja so vidni na ravni obiskovalca, predvsem pri glavnem vhodu – oblikovanje markiz je sorodno tistim pri tržnici Abasto – in vhodni avli s stopnicami. Združevanje drznih konstrukcijskih rešitev z jasnim estetskim izrazom je Joseju Luisu Delpiniju v domovini prineslo oznako »argentinskega Nervija« – pa tudi zasebno občudovanje Nervija osebno.[3] Ker je bil Delpini po spletu okoliščin tisti, ki je podpisoval projekte studia, se v zapisih vedno znova poraja vprašanje avtorstva, ki nikjer ni bolj očitno kot pri njihovem najbolj znanem projektu. A to je mogoče bolj problem popularne in strokovne zgodovine, ki vztraja pri individualističnem kultu avtorja. O duhu sodelovanja v studiu govori anekdota, ki je mogoče celo bolj znana od samih avtorjev, saj pojasnjuje izvor imena stadiona La Bombonera: Sulčiču naj bi prijateljica podarila škatlico bombonov, ki se mu je po obliki zazdela izredno podobna stadionu, takrat še na risalnih mizah studia. Duhoviti arhitekt je bomboniero začel nositi s seboj na sestanke s sodelavci in tako se je ime stadiona prijelo že pred samo izgradnjo in odprtjem prve faze objekta leta 1940. Tretji pas tribun je bil dograjen leta 1953. Da bi povečali kapacitete, pa so leta 1996 porušili in povsem na novo zgradili vertikalni del, tokrat brez značilnega poročevalčevega stolpa.
»Bomboniera« je danes barvita, kot da bi dejansko šlo za embalažo sladkarij, saj je njeno betonsko telo v celoti prepleskano v rumeno in modro, svete barve kluba iz La Boce. Stadion brez olepšav je tudi eden od protagonistov dokumentarnega filma The Airstrip nemškega filmarja Heinza Emigholza iz leta 2013. Film je del serije Decampment of modernism, v kateri avtor kritično prevprašuje modernistično arhitekturo v njeni povezavi s temnimi platmi moderne civilizacije in njene obsesije z nadzorom. Gre za postavljanje vprašanj, ne direktne sodbe: avtor potuje okoli sveta in plete asociativno sosledje v času, formi, funkciji, tehnologiji in simboliki povezanih stavb. Po rimskem Panteonu skoči za dva tisoč let naprej v poljski Wrocław, kjer stoji pokrita arena Maxa Berga iz leta 1913, kasnejše prizorišče nacističnih shodov, sledi ji veleblagovnica iz istega leta v Görlitzu, sodoben nakupovalni center iz Francije, dolgo pozabljena racionalistična tržnica v Bologni, preko Fosterjevega terminala na madridskem letališču pa se preseli v Buenos Aires, ki ga predstavi skozi Sulčičev opus.
Poleg tržnice Abasto, preobražene v nakupovalni center, in Bombonere je Emigholz izbrskal tudi tri Sulčičeve grobnice na osrednjem buenosaireškem pokopališču La Recoleta, pravcatem mestecu mrtvih v pariškem slogu. Grobnice, simbol meščanstva v najbolj evropski od južnoameriških metropol, jasno izkazujejo Sulčičev modernizirani klasicizem, ki s svojo govorico izčiščenih kamnitih mas izstopa med miniaturnimi historicističnimi svetišči.
Cerkev Srca Jezusovega
Film The Airstrip svojo pot nadaljuje na drugi strani reke La Plata, pri delih Eladia Diesteja, urugvajskega modernističnega mojstra valovitih opečnatih struktur. Njegova znamenita cerkev v Atlántidi s svojo organsko arhitekturo in zadržano osvetlitvijo notranjosti spomni na Notre Dame du Ronchamp, pa tudi na poslednjo pomembnejšo stvaritev Sulčiča in Delpinija. Cerkev oziroma kapela Srca Jezusovega (Capilla de Sagrado Corazón), zgrajena leta 1942, stoji v predmestju San Justo, kjer živi tudi skupnost Slovencev. V parkovno zasnovani rezidenci za ostarele italijanske skupnosti, kjer danes deluje bolnišnica, je studio predhodno že načrtoval dva paviljonska objekta.
Osnova je zopet preprosta in sestoji, kot to velja že za tržnico in stadion, iz ponavljanja osnovnega strukturnega elementa, ki je tu dvojna betonska lupina: zunaj trikotnik, znotraj elipsoidni lok. Pet sorazmernih segmentov se v enakomernem ritmu zmanjšuje proti prezbiteriju, z njimi pa se oži in spušča tudi prostor ladje. Prezbiterij povzame isti princip v pospešenem zaporedju, le da tu ostane le enojni notranji, elipsoidni obok in se tako dvojna struktura ladje razkrije v zunanjosti. Trikotni strešni obod ladje je postavljen na masivno opečno bazo. V enakem odtenku je tudi opečna kritina, vmesni vidni betonski nosilci pa poudarjajo ritmično ekspresivnost zasnove.
Notranjost ustvarja močan kontrast zunanjosti. Edini pravi vir dnevne svetlobe je korno okno na vhodnem pročelju z vertikalnimi rebri v obliki orgelske omare, v katera je vkomponiran križ. Sicer je osvetlitev umetna, z neonskimi svetili, skritimi za arhitekturnimi elementi. Šibka modrikasta svetloba v kombinaciji s kamnito oblogo v sivem marmorju in belino obokov, ki močno spominjajo na hodnike Gaudíjevega Terezijanskega kolegija v Barceloni, ustvarja atmosfero odmika in kontemplacije, usmerjene proti oltarju. Križ nad oltarjem zakriva okno enake oblike, ki v kombinaciji z umetno svetlobo osvetljuje njegovo silhueto. Po Sulčičevih načrtih je bila izdelana vsa notranja oprema, skiciral je tudi kiparsko opremo.
O ostalih Sulčičevih delih ni dosti znanega. Poleg historicistične knjižnice v Lujánu in tržnice Vélez Sarsfield je načrtoval še več stanovanjskih stavb znotraj mestnih karejev, nagrobnike in spomenike. Ob delu v studiu je bil vseskozi dejavno vpet v slovensko in jugoslovansko skupnost izseljencev, poleg opravljanja različnih funkcij v društvih je konec leta 1933 v časniku Novi list, za katerega je občasno ilustriral, začel objavljati serijo strokovnih člankov z naslovom »Priseljenčeva hiša«. V njih je predstavil arhitekturno zasnovo preproste moderne hiše in podal praktične nasvete za reševanje stanovanjskega problema priseljencev. Leta 1936 je novi jugoslovanski veleposlanik v Argentini postal umetnostni zgodovinar Izidor Cankar, ki je kmalu prepoznal Sulčičeve kvalitete in mu leta 1939 naročil načrt za Jugoslovanski dom. Sulčič je projekt pripravil in ga v tisku tudi obširno predstavil, a je ostal nerealiziran.
O njegovi močni zavesti socialne odgovornosti poleg delovanja v izseljenski skupnosti govorijo tudi projekti za potresno varne montažne hiše, ki jih je po uničujočemu potresu v mestu San Juan na zahodu države leta 1944 doniral ministrstvu za javna dela.
Silovitemu začetku kariere tako ni sledil obsežen in prepoznaven opus. Delno je to, vsaj kasneje, povezano z zaostrovanjem razmer na stari celini; narodno zavedni Sulčič ni bil več sprejemljiv za italijanske naročnike, ki so podpirali fašistični režim doma. (Tudi argentinsko politično življenje je bilo sicer daleč od mirnega. Prvi od serije vojaških udarov v 20. stoletju se je zgodil, medtem ko je Sulčič s sodelavci delal na prvih velikih projektih.)
Usodni udarec pa je zanj pomenila tragična smrt trinajstletnega sina leta 1951, po čemer je začel opuščati projektiranje. Vse bolj se je posvečal svoji ljubezni do akvarelov, razstavljal je in dosti potoval. Med drugim se je leta 1956 na potovanju v Evropo vrnil tudi v domače kraje, ko je obiskal Trst, Ljubljano, Opatijo in Dalmacijo. Ustvarjal je tudi literarno in v španščini izdal pesniško zbirko Luces y sombras (Luči in sence), kamor je vključil tudi tri pesmi v slovenščini, zbirko povesti La olla (Ponev) in biografijo Ivana (Juana) Benigarja, priznanega antropologa slovenskega rodu, ki je živel med indijanskim ljudstvom Mapuči. Sulčič je bil v izseljenskih skupnostih dejaven vse do smrti leta 1973.
Zaradi tehničnega zapleta s podpisovanjem načrtov, nekoliko pa verjetno tudi zaradi drugih okoliščin – Delpini, pripadnik v pristaniški metropoli najmočnejše italijanske diaspore, je bil tudi srednješolski in kasneje ugleden univerzitetni profesor – je Sulčičevo ime ostalo v Argentini praktično neznano do razstave dr. Irene Mislej, ki je po Ajdovščini gostovala še v ljubljanskih Križankah, v Trstu in v Novi Gorici, tik pred osamosvojitvijo leta 1991 pa je sledila poti arhitekta čez ocean. V kulturnem centru Recoleta (tik ob prej omenjenem pokopališču) v središču Buenos Airesa je požela precej pozornosti medijev ter Sulčiča znova predstavila še argentinski javnosti. Razstavo je spremljal vsebinsko bogat in ličen katalog (obl. Ranko Novak), leta 1990 pa je Mislejeva v sodelovanju z Mihom Dešmanom pripravila tudi obširno predstavitev arhitekta in dveh projektov v Arhitektovem biltenu (št. 103/104). Slabih dvajset let kasneje, leta 2010, je na istem mestu svojo pot začela razstava v avtorstvu arhitekta Mateja Mljača, ki je vključil tudi (v uvodu omenjeni) predlog prenove Bombonere Tomaža Čamernika – rezultat diplomske naloge na Fakulteti za arhitekturo, ki je nastala na temelju študentske delavnice pri prof. J. Koželju. Ta postavitev je kasneje gostovala še v Rimu, Benetkah, Piranu in Ljubljani, leto kasneje pa je Pilonova galerija v okviru razstave Arhitekturna risba včeraj in danes predstavila še Sulčičeve risbe. Za celovit prikaz Sulčičevega dela je poskrbela tudi RTV Slovenija, ki je leta 2008 posnela dokumentarni film Arhitekt Viktor Sulčič v režiji Matjaža Žbontarja.
Raziskovalci radi izpostavljajo jedrnat zapis, ki ga je Viktor Sulčič podal leta 1970 v vprašalniku Narodne in študijske knjižnice v Trstu v odgovor na rubriko »smer in oznaka lastnega dela«: »Poštenje – Lepota in Resnica …« Njegovo delo mu pritrjuje. Zapustil je maloštevilen, a zelo raznolik opus, v katerem se odražajo tako temeljna vprašanja njegovega časa kot iskanja vsestranskega in iskrenega ustvarjalca.
Napisal: Luka Jerman
Naslovna slika: iz filma The Airstrip (režija Heinz Emigholz, 2013)
[1] Vaupotič, M. P., Arhitektura, risbe, kultura in narodna zavest: Viktor Sulčič. v: Mladika (2018), letnik 62, številka 9. URN:NBN:SI:doc-1S8QKP8X (http://www.dlib.si)
[2] O polivalentnosti, dihotomiji in transgresiji, pogovor z Borisom Podrecco (Maja Ivanič in Dominika Battista). V: Sulčič, V., 2010. Viktor Sulčič: 1895-1973: arhitekt = arquitecto. Piran, Obalne galerije.
[3] Néstor J. Ottonello, Una creacion Argentina, Carreteras, št. 177, marec 2005, str. 14.
