Vita Rehberger je mlada krajinska arhitektka, več kot štiri leta zaposlena pri priznanem danskem biroju Henning Larsen, ki se ukvarja tako z arhitekturo kot krajinsko arhitekturo v danski prestolnici in tudi drugod po svetu. Vita je v Sloveniji dokončala prvo stopnjo študija krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, magistrski študij pa je nadaljevala na Univerzi v Københavnu (University of Copenhagen). Izobraževalni sistem je izkoristila za raziskovanje širine stroke in se začela zanimati tudi za teme izven ustaljenih okvirjev krajinske arhitekture. Danes se poleg službenih obveznosti ukvarja tudi z ozaveščanjem o ciljih trajnostnega razvoja Združenih narodov preko kanalov, ki spodbujajo aktivističen pristop mladih strokovnjakov.
S čim vse se ukvarjate v biroju Henning Larsen?
Pri podjetju delamo vse od idejnih do izvedbenih nalog. Projekti se močno razlikujejo v merilu, tipologiji, pa tudi v geografski lokaciji, kateri pritiče spoznavanje novih kultur in njenih navad ter običajev. Henning Larsen je del večjega podjetja Ramboll group, katere fundacija ponuja proračun za raziskovalne dejavnosti in razvoj. Tako se ukvarjamo tudi z raziskovanjem specifičnih tematik, ki niso neposredno vezane na projekt in naročnike. Na ta način podjetje spodbuja razvoj, inovacije in stik z akademskim svetom. Osebno se bolj ukvarjam s prvimi fazami projektov, s koncepti, oblikovanjem in tudi z raziskovalno dejavnostjo, manj pa z detajli in izvedbo. Trenutno sem vodja natečajne naloge in raziskovalnega projekta, katerega cilj je prikazati nov pristop pri oblikovanju urbanih predelov, ki sledi ciklu narave, in dovoliti vodi, da nakazuje smer razvoja prostora. Pri podjetju mi je resnično všeč, da lahko izrazim svoje želje, kaj želim delati, kaj me zanima in v katero smer želim razviti svojo kariero, in to potem tudi v največji meri upoštevajo.
Koliko je krajinskih arhitektov v podjetju?
Ko sem začela delati za Henning Larsen, je bilo zaposlenih osem krajinskih arhitektov in morda 150 arhitektov. Podjetje je bilo usmerjeno predvsem v arhitekturo. Leto kasneje je podjetje prevzela mednarodna skupina Ramboll, velika inženirska korporacija, ki je imela tudi svoje arhitekte in krajinske arhitekte. Skupina Ramboll je že pred leti odkupila nekdanji nemški krajinskoarhitekturni biro Studio Dreisteitl, ki je zelo veliko ime v Aziji, predvsem v Singapurju, in ga združila z birojem Henning Larsen. Posledično je danes pri Henning Larsnu zaposlenih zelo veliko krajinskih arhitektov, ki so locirani resnično povsod po svetu. Tako globalno povezan biro predstavlja velik potencial za širjenje dobrih praks med zaposlenimi, vendar pa je za kroženje globalnega znanja treba kar veliko truda.
Živiš v Københavnu, v mestu, ki se v zadnjih letih uvršča na vrh lestvice po kakovosti življenja. Zelo pomemben vidik kakovosti življenja so tudi načrtovanje, upravljanje in varovanje mestnega krajinskega prostora. Zakaj je kakovosten krajinski prostor pomemben za prebivalce mest?
Občutek imam, da se na severu Evrope odprti prostor uporablja drugače kot na jugu. V danski kulturi prostor predstavlja vrednoto, tudi odnos Dancev do okolja je drugačen, bolj spoštljiv. Uporaba odprtega prostora je zelo pogojena z vremenom, saj je večji del leta sonca malo, vreme pa je neprijazno, deževno in vetrovno. Ko posije najmanjši sončni žarek, ljudje hitijo ven in prostor uporabljajo, vse dokler se počutijo udobno v lokalni mikroklimi. Mestne oblasti se zavedajo, kako pomemben je kakovostni prostor za prebivalstvo in kako mestna narava vpliva tudi na mentalno počutje, zato kar na veliko vlagajo v zelene ter druge javne površine. Zavedajo se, da zelene površine vplivajo na psihofizično zdravje ljudi. To je tudi posredna ekonomska vrednost narave v mestih, ki ljudem in posledično tudi gospodarstvu prinaša veliko bonitet.
Na kakšen način si mesto prizadeva izboljšati svoj krajinski prostor, zelene površine in odprti prostor na sploh?
Pri vseh javnih projektih je velik poudarek na krajinski arhitekturi. Pomen pridobivajo ureditve, ki mesto ne samo vizualno ozelenjujejo, temveč tudi pozitivno vplivajo na biotsko pestrost, imajo sposobnost prilagajanja na klimatske spremembe in so se oblikovno sposobne spoprijeti z negotovo prihodnostjo. Mestna narava izboljšuje mikroklimo in zvočno okolje, blaži toplotne otoke ter pomaga sonaravno zadrževati padavinsko vodo na lokaciji ali jo transportirati dolvodno. Poleg tega lahko kakovostno oblikovani odprti prostori vplivajo na oblikovanje socialnih stikov, kar lahko vpliva tudi na zmanjšanje socialnih razlik in pomaga pri integraciji v lokalno kulturo. Mesto se zaveda, da zeleni sistemi mest niso zgolj lepi, temveč opravljajo številne zelo pomembne naloge, ekološke, družbene in ekonomske. Poleg tega mesto spodbuja trajnostno mobilnost, veliko vlaga v kolesarsko infrastrukturo, peš cone in javni promet, manj pa v cestno infrastrukturo, parkirna mesta in garaže.
Kakšna je praksa oblikovanja odprtega prostora v luči prilagajanja na podnebne spremembe?
Čeprav dansko podnebje morda za obiskovalce deluje hladno, so temperature poleti tudi do trideset stopinj. Poleg tega je sonce na severu močno. Pred desetimi leti morda ni bilo toliko poudarka na zagotavljanju sence, vendar je danes to v luči sprememb tudi tukaj aktualna tematika. V javnosti se zelo veliko govori o vlogi zelenih površin pri preprečevanju podnebnih nihanj in se veliko dela na podnebnih načrtih. Menim, da v Sloveniji tovrstne prakse še vedno primanjkuje. To me resnično moti in si želim, da bi bilo v javnem diskurzu prisotnih več podnebnih tematik. Ljudje se čedalje bolj zavedajo, da je vse bolj vroče in spreminjajoče, in smiselno bi bilo, da k temu javne institucije tudi urgentno in strokovno pristopijo. Na Danskem se v luči prilagajanja na lokalno mikroklimo veliko ukvarjamo tudi z blaženjem vetrovnih tokov. S krajinskimi ureditvami lahko spreminjamo smeri vetra in pred njim zaščitimo odprti prostor. Pri podjetju imamo poseben oddelek za trajnost, kjer se med drugim ukvarjajo z mikroklimo in digitalnimi orodji, ki krajinske ureditve testirajo tudi s podnebnega vidika. Uporabljamo orodja, ki simulirajo, kako s posameznimi ureditvami in volumni v prostoru spremenimo lokalno mikroklimo, na primer nižamo temperaturo poleti ali pa jo višamo pozimi. Orodja se uporabljajo tudi pri ugotavljanju osenčenosti prostora in števila sončnih ur, simulaciji nihanja vode in razsežnosti vidnega polja, da naštejem le nekaj osnovnih.
Kaj je trenutno aktualno v krajinskem oblikovanju na Danskem?
Ko sem začela svojo profesionalno pot, je bilo zelo veliko projektov, ki so se ukvarjali s sonaravnim upravljanjem padavinske vode v mestih in prilagajanjem na lokalno mikroklimo ter prostorski kontekst, v zadnjih letih pa je veliko zanimanja za biodiverziteto in varstvo okolja. S tem se ukvarjamo čisto pri vsakem projektu, tudi če se projekt bolj osredotoča na arhitekturo. Ko oblikujem krajinske ureditve, imam neprestano v mislih, da projekta ne delam zgolj za naročnika in obiskovalce. Moji naročniki so tudi voda, rastline, ptice, insekti in druga živa bitja. Pri Henning Larsnu se zelo trudijo, da nas konstantno izobražujejo o aktualnih temah. Zaposleni vsak mesec pridobimo sredstva za izobraževanja, s katerimi si lahko krijemo konference, tečaje, obiske bienalov in podobne izobraževalne vsebine. V biro velikokrat povabijo različne zunanje strokovnjake in organizirajo izobraževanja o aktualnih tematikah, bodisi v obliki seminarjev ali pa lunch talk-ov. Tako so z aktualnimi temami o arhitekturi, krajinskem oblikovanju, trajnostni mobilnosti, biorazgradljivih materialih itn. seznanjeni vsi.
Bi lahko izpostavila kakšen konkreten aktualen projekt, pri katerem si sodelovala?
Izpostavila bi dva projekta, ki močno podpirata lokalno biodiverziteto in sta dober pokazatelj, kako lahko interdisciplinarnost prinese vrhunske rezultate. Prvi projekt je projekt Fælledby v Københavnu, pri katerem sem aktivna že od samega začetka pred štirimi leti, ko sem sodelovala pri natečajni nalogi. Gre za novo leseno sosesko na obrobju mesta, locirano v velik zelen sistem. Pri načrtovanju soseske je bil najbolj pomemben razmislek o naravi, ki že od začetka narekuje oblikovanje. Soseska se bo gradila naslednjih 10 let. Mesto si želi do leta 2030 znižati ogljični odtis za 70 %, kar je opazno tudi pri oblikovanju soseske. Na začetku projekta smo vzpostavili zelene koridorje, ki so namenjeni tudi živalim, da se lažje gibajo skozi prostor. Veliko smo se ukvarjali s sonaravnim zadrževanjem meteornih voda na lokaciji. Glavna ideja projekta je, kako živeti v sožitju z naravo, ki mora biti ljudem dostopna na vsakem koraku. Pri projektu smo že od začetka sodelovali z biologi in drugimi naravovarstvenimi vedami, ki so povezani v posebno zunanjo strokovno skupino. Z njimi smo se vedno posvetovali glede dizajna, da naše oblikovanje resnično izboljša stanje biodiverzitete v prostoru. Veliko se ukvarjamo z vprašanjem, kako bodo ljudje uporabljali in razumeli različne tipe narave, ki jih bo soseska ponujala. Zelo pomembna pa je tudi izbira materialov, ki mora biti trajnostna in s čim nižjim ogljičnim odtisom. Za del zunanje ureditve soseske bo na primer uporabljen odpadni gradbeni material iz drugega konca mesta, ki ga bomo reciklirali.
Drugi projekt pa je sistem zelenih fasad, ki se že izvaja in je del našega projekta v severnem delu mesta, poimenovanem Nordhavn. Razvili smo nov, inovativen sistem zelenih fasad, ki je vnaprej izdelan – prefabriciran. Klasična zelena fasada je običajno zasnovana tako, da je stavbna konstrukcija načrtovana ločeno, ozelenitev pa se izvede zgolj s popenjavkami. Pri podjetju pa smo ob sodelovanju zunanjih sodelavcev oblikovali posebne fasadne module, ki že vključujejo rastline. Za ozelenitev niso izbrane zgolj popenjavke, temveč tudi druge rastline, trajnice in tudi razne zimzelene vrste, ki uspevajo v podobnih rastnih pogojih v naravi. Module se pripravi nekaj mesecev pred končno izvedbo, da se koreninski sistem rastlin dobro razvije, nato se jih montira na fasado. Za zalivanje rastlin se uporablja deževnico, sistem zalivanja pa je urejen že znotraj modula. Uspelo nam je dokazati, da se z našim sistemom zelenih fasad onesnaženost s hrupom zmanjša za 15 % glede na cesto, izboljšata pa se tudi prevetrenost prostora in lokalna mikroklima. Pri vseh projektih nam je zelo pomembno, da so pozitivni učinki na biodiverziteto in mikroklimo dejanski ter strokovno utemeljeni z meritvami po izvedbi.
Izpostavljena projekta dobro nakazujeta na prisotnost biodiverzitete kot pomembne vrline v prostoru. Čeprav so za visoko biotsko pestrost potrebni specifični pogoji, lahko k njej pristopimo tudi z inovativnimi pogledi, na primer z vertikalnimi ozelenitvami. Za trajnostno prihodnost bo potrebno spremeniti perspektivo in se naučiti novih pogledov.
Kako pri Henning Larsnu izbirate materiale za gradnjo?
V zadnjih letih je zelo veliko govora o vplivu gradbene industrije na okolje in ogljičnem odtisu, ki ga ta povzroča. Zares veliko pozornost namenjamo izbiri trajnostnih gradbenih materialov in poskušamo najti gradbene tehnike, ki bi pozitivno prispevale k boljši prihodnosti. Izbiramo čim več tistih vrst materialov, ki imajo nižji ogljični odtis pri izdelavi, transportu in gradnji sami. Pri Henning Larsnu je zaposlena posebna strokovnjakinja za materiale, ki je s svojo manjšo ekipo v podjetju organizirala specifično izobraževanje o novodobnih materialih. Vsak zaposleni je to izobraževanje moral opraviti, ponujeno pa je tudi drugim arhitekturnim birojem v mestu. V podjetju nas z raznoraznimi izobraževanji na te teme resnično dobro pripravijo. Trajnostni in uporabni materiali v krajinski arhitekturi so recimo vrste gramoza in peska, lesni sekanci, reciklirani materiali, na primer različni plastični kompoziti, pa tudi bio-obnovljivi materiali iz gliv ter drugih bakterij. Veliko je tudi ponovne uporabe, na primer odpadni betonski bloki in opeke, ki jih lahko ponovno uporabimo. Opeka ima zelo visok ogljični odtis, vendar pa se ta odtis s ponovno uporabo zmanjša. Pri igriščih radi uporabljamo lesena igrala iz odpadnih hlodov, ki se z leti razgradijo in pozitivno vplivajo na biodiverziteto ter okolje.
Kako v vašem biroju in splošno v praksi poteka sodelovanje med arhitekti in krajinskimi arhitekti? Kakšni so odnosi med strokama?
Verjamem, da so odnosi med strokama na Danskem boljši kot v Sloveniji, saj je sodelovanja med arhitekti in krajinskimi arhitekti na Danskem enostavno več. Pri podjetju imamo različne strokovnjake, arhitekte, krajinske arhitekte, urbaniste in druge poklice, ki se ukvarjajo s trajnostjo v prostoru. Pri projektih poskušamo že od začetka sodelovati ter združiti različne discipline in znanja. V praksi se morda včasih zaradi različnih proračunov in časovnih omejitev glede sodelovanja ne odvije vse idealno, vendar pa je interdisciplinarno delo vedno naše glavno vodilo. S sodelovanjem različnih disciplin zagotovimo, da so posegi v prostor celostno obravnavani, trajnostni in odgovorni do okolja ter skupnosti. Včasih sodelovanje morda ni najlažje, vendar pa so rezultati na koncu bistveno boljši, kot če tega ne bi bilo. Pri svojem delu poskušam vsako disciplino dobro preučiti in spoznati, da je sodelovanje lažje. Občutek imam tudi, da so delovne naloge, kaj kdo dela, med posameznimi strokami bolj jasno določene. Če je načrtovanje prostora v domeni različnih poklicev in strok, ni prostora za ego in samovoljo.
Kateri so glavni izzivi pri sodelovanju?
Glavni izziv je običajno proračun. Kadar je projekt predrag, se naročniki, kljub zavedanju, kaj krajinska arhitektura doprinese k projektu, včasih odločijo za zmanjšanje investicije v zunanji prostor. Problem je tudi, če se krajinske arhitekte vključi prepozno, torej ne od začetka projekta. Krajinsko arhitekturo moramo obravnavati široko, tudi če je projekt majhen, saj je krajina velik sistem. Če arhitekti volumne zgradb zasnujejo brez krajinskih arhitektov in brez zavedanja, da tudi krajinski, odprti prostor nosi svojo kvaliteto, je delo za krajinskega arhitekta, ki v projekt vstopi naknadno, težje. V takšnih primerih je prostor težko celostno obravnavati in načrtovati res vrhunsko rešitev, ki bo pokrivala vse vidike trajnosti. Zato je zelo pomembno, da je krajinska arhitektura vključena že na planerski in urbanistični ravni. V podjetju se veliko ukvarjam s krajinsko arhitekturo v urbanističnih merilih.
Kako vidiš trenutne razmere v krajinskem oblikovanju v Sloveniji? Kaj je najbolj problematično? Kje so prednosti?
Razmere lahko ocenjujem kot zunanji opazovalec, saj v Sloveniji po končanem študiju nikoli nisem zares delala. Menim, da so arhitekti še vedno prevečkrat samovoljni in ne sodelujejo radi z drugimi strokami, na primer s krajinskimi arhitekti. V prostoru je opazno, da krajinska arhitektura nima dovolj pomena. Krajinski arhitekturi se v Sloveniji namenja premalo pozornosti, tako v širši javnosti kot tudi znotraj strokovnih krogov. Premalo se govori o trajnostnem oblikovanju odprtega prostora, blaženju podnebnih sprememb s krajinsko arhitekturo, o biodiverziteti v mestih ali trajnostni rabi gradbenih virov v krajinskem oblikovanju. Poklic krajinskega arhitekta je pomemben poklic prihodnosti, ki se zavzema za interdisciplinarnost in poskuša prostorskonačrtovalske stroke povezati z drugimi strokami, naravoslovjem, biologijo, klimatologijo, naravovarstvenimi vedami in tudi družboslovjem. Kot krajinska arhitektka čutim globoko odgovornost do okolja in ljudi, da so posegi v odprti prostor oblikovani trajnostno, da pozitivno vplivajo na okolje in klimo ter da ljudje krajinsko ureditev radi obiščejo in so z njo zadovoljni. Zlasti pri oblikovanju javnega prostora je ta odgovornost velika, saj oblikujemo prostor za vsakogar. Zdi se mi tudi, da se morajo slovenski krajinski arhitekti še vedno zelo boriti za posel, za nove projekte. Razumem, da je slovenski trg neprimerljivo manjši, bi pa ravno zaradi tega lahko pričakovali, da imajo stroke večjo možnost in željo po povezovanju ter kroženju znanja. Na Danskem je krajinska arhitektura zahtevana in vključena v vsak projekt. V štirih letih nisem zasledila niti enega natečaja, ki v natečajni nalogi ne bi pokrival krajinske arhitekture.
Ali so na Danskem tudi poplave? Kakšen je tvoj pogled na sonaravno urejanje vodotokov?
Na Danskem ni toliko pluvialnih padavin in so poplave te vrste redke, saj so rečni sistemi drugačni kot v Sloveniji. Prihaja pa do cloudburstov, ko naenkrat pade velika količina dežja in do pred kratkim mestna infrastruktura na to ni bila pripravljena. Problem je tudi dvigovanje morske gladine, zato želijo v Københavnu zgraditi umetni otok Lynetteholm, ki naj bi mesto zaščitil pred morjem in nevihtami. Zelo podpiram sonaravne pristope k urejanju vodotokov, saj dobro vplivajo na okolje in so stroškovno učinkoviti. Navadno tudi javnost te projekte bolje sprejme, neposredno vpleteni pa se s takimi rešitvami tudi lažje čustveno sprijaznijo. Pri večjih posegih v prostor moramo pomisliti tudi na kulturno dediščino in kolektivne spomine. Kljub temu moramo včasih zaradi danih problemov posegati tudi po bolj tehničnih ukrepih, da rešimo problem naraslih voda. V nekaterih primerih so ti ukrepi ustrezni, vendar le, če so dovolj dobro premišljeni, argumentirani, na dolgi rok bolj smiselni in imajo dokazano učinkovitost ter življenjsko dobo. Zagovarjam celostni pristop k upravljanju vodnih teles in uporabo različnih kombinacij ukrepov, sonaravnih in tehničnih, da se probleme rešuje sistemsko in dolgoročno. Zelo pomembno se mi zdi tudi, da se k načrtovanju povabi javnost, saj lahko le na ta način zagotovimo zares trajnostne rešitve.
Ali kdaj razmišljaš o vrnitvi v Slovenijo?
Vseskozi po malem razmišljam o vrnitvi, vendar so delovni pogoji tu na Danskem veliko boljši. Zdaj sem še mlada, lačna izkušenj in mi to odtehta, da živim stran od družine in prijateljev. Na Danskem imam boljše možnosti za delo in širjenje obzorij ter znanj. Slovenija na žalost zaostaja pri krajinski arhitekturi in podnebni problematiki. To me osebno zelo moti, saj me tematike na stičišču socialnih, naravo-tehničnih in umetniških strok zelo zanimajo. Želim si, da bi se imela priložnost z njimi poklicno ukvarjati tudi v Sloveniji in tako doprinesti k razvoju države. Zaenkrat na žalost takšnih priložnosti ne vidim.
Napisala: Živa Pečenko
Urša Habič: Zanimamo se za tiste prostore, ki jih nihče drug noče
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
