Alma Gris Hagenbohm je stara okrog petinpetdeset, blondinka
z diskretno vzdrževanim obrazom – delo najbolj priznane estetske kirurginje v Pärnuju, doktor Romane von Spreckelsen, ki ji je Alma v zameno za redne usluge postavila ordinacijo v neomodernističnem slogu z eko prenosnim pragozdom na terasi, zaradi katerega jo stranke oblegajo od blizu in daleč. Če je Alma že po videzu mainstream, nosi paža in Jil Sander, je njena hči Lili Sanela Gris Hagenbohm alternativa, kar jo očitno hudo bremeni. Njene obrvi so zelo čudne.

“Ti, s figo! Ta miza zraven okna je že moja.”, reče Lili Sanela in vrže na mizo črno torbo Eizaguirre, ki stane vsaj 2000 olmov in je narejena iz ultralahkega ovčjega usnja.

“Hočeš reči, ta miza je od zdaj tvoja, sicer boš poklicala mamico v enega od šestkotnikov?” reče tisti, ki ga je Alma prej identificirala kot Petra.

“Mamico ali očija, ki je tudi v enem od šestkotnikov.”

“Kateri bo pa zate? Nisem opazil, da bi bil kateri še prazen.” Peter Bram očitno nima namena, da bi  v službi našel prijatelje. “Kristalno jasno je, kako si prišla v ta program. Jaz sem na primer tukaj na osnovi svojega znanja in sposobnosti.”

“Sweet. Pri Hagenbohmovih sta znanje in sposobnost samo dve od številnih potrebnih kategorij, da delaš v Vitruviusu.”

“In ena od njih je, da si njihov?” Mariela Žašler je stara dvaindvajset in je vedno v sivem. Ni ji videti, da bi se ji življenje zdelo enostavno.

“Vsaj odkrito povem, figa. Če mogoče niste opazili, so ljudje, ki niso iz družine, v Vitruviusu bolj redki. Sem lahko prideš za stalno samo, če si genij. Kot na primer Roudavski, ki je že pri petindvajsetih dobil Regan-Barnesa in je najboljši in itak ne spada v noben drug biro kot v Vitruvius. Vi imate itak srečo, da ste dobili mene, ki vas lahko uvedem v sceno. Ta pisarna se imenuje Jesenski salon, zato ker je svetloba od podnebnih sprememb v kontinentalnem pasu naprej cel dan za pol Gropiusove lestice premočna, da bi risarji in partnerji lahko normalno delali v njem. Zato jo dajo pripravnikom. Ti si pa nem?” Lili Sanela nagovori edinega pripravnika, ki se še ni oglasil.

“Robin Grad.”

“Romantično ime. Všeč si mi.”

Robinu je nerodno. Hitro se usede za svojo mizo in na dušek spije kavo iz ene od štirih kartonastih skodelic, ki so nevarno majavo naložene na zmahani maketi stavbe s čebulno kupolo.

“Ne pij preveč take-away kave. Moj mrzli stric je umrl zaradi take-away kave. Zaletela se mu je, ko je prečkal svoj lasten most čez železnico, kihnil in take-away kava mu je po sinusih šinila v možgane. Padel je z lastnega mostu dol na tire in hitri potniški vlak za Dubrovnik mu je najprej odrezal obe nogi pod kolenom, potem pa je v bolnici izkrvavel. V Bolnišnici sv. Babe Fakrudina, ki jo je tudi sam načrtoval, bolj natančno.”

“Aha. Hvala.” Robin Grad odloži kavo in se zastrmi predse. Lili Sanela klepeta in razstavlja svoje stvari po pisarni, drugi pripravniki se usedejo in prižgejo svoje CocoBlueje z sedemnajstinčnimi zasloni, črnim ohišjem in inventarno številko Vitruviusa. Skozi čista okna pisarne Jesenski salon (kakšna je povezava med imenom in podnebnimi spremembami, je jasno samo Lili Saneli) se vidi ena najbolj zaželjenih vedut Pärnuja: baročni zvonik cerkve sv. Ignacija, košček umetnega jezera Alum z vodnim parkom, najdlje na obzorju pa živalski vrt Gams, v katerem se v ogradi, ki imitira pravo afriško stepo, sprehajajo gnuji in žirafe.

Piše: Eva Mahkovic

Ilustrira: Eva Mlinar

Naslednja epizoda bo objavljena v ponedeljek, 14. 12.