Slovenska trideseta leta dvajsetega stoletja so imela mnogo obrazov. Navadno se med sabo izključujejo. Leta gospodarske krize in hude bede; obdobje politične diktature; prvi obrisi ideoloških konfliktov, ki se bodo kmalu razmahnili v svetovni vojni. Eden izmed njih pa je tudi izbruh nove urbane samozavesti, ki se ne naslanja več na preteklost. Namesto tega zre v Novi Svet, čez lužo, in hlastno spremlja tehnološki, popularni in bivanjski napredek Združenih držav. Prostor novega slovenskega urbanega ideala je približen kvadrat med Šelenburgovo (Slovensko), Aleksandrovo (Cankarjevo), Ajdovščino in Tivolijem. Njegova izložba je promenada po Aleksandrovi do Tivolskega gradu. Njena vogalna kamna sta palača Bate (Name) in Dukičevi bloki. Njegova krona je Nebotičnik. Arhitekt krone nove urbane samozavesti: Vladimir Šubic.
Fotografija: Vekoslav Kramarič / Etnografski muzej
Območje hitro rastočega bančnega in poslovnega središča Dravske banovine je bilo majhno po obsegu, obenem pa skoraj nespodobno ambiciozno. Težko govorimo o »Kvadratni milji«, kot angleški bančniki imenujejo londonski City; kvečjemu lahko nekdanje finančno središče poimenujemo Hektar. Vendar pa je bilo na tem hektarju vse novo in prepišno: pasaže, izložbe, velike črne limuzine bančnikov in poslovnežev, predvsem pa kavarna s teraso in jazz glasbo visoko nad baročnimi čebulastimi zvoniki so pričali o vetru z zahoda. Šubic mu je najbolj spretno in tudi najbolj brezkompromisno nastavil jadra. Tri vinjete z Nebotičnika najbolje pričajo o prepihu, ki je duh New Yorka ponesel v malo banovinsko prestolnico:
Okna v Nebotičniku niso dvokrilna, kot so bila visoka in ozka okna bahavih avstro-ogrskih najemniških palač. Tudi ne sledijo deljenim zasteklitvam širših panoramskih oken, ki v dvajsetih in tridesetih v zadržano modernistična stanovanja pripuščajo več sonca. To so ameriška, anglosaška dvodelna drsna okna, ki se odpirajo od spodaj navzgor, in ki jih Ljubljana prej ni poznala. Ko so odprta, prepih z njimi ne loputa niti jih ne more sam od sebe zapreti. So manhattanska okna, ki ponujajo razgled na hitro rastoče nebotičnike, okna, s katerih je Božidar Jakac tako navdušeno fotografiral Ameriko, pa tudi okna, skozi katera med krizo skačejo bankrotirani finančniki.
Fotografija: Petar Milošević
Krožno stopnišče je majhen nebotičnik znotraj Nebotičnika. Stolpnice, na zunaj tako mogočne in triumfalne vertikale, ki kljubujejo gravitaciji, so v svoji notranjosti pogosto precej banalne zadeve. Javno dostopni in premišljeno oblikovani prostori so običajno omejeni na vhodno avlo in morda še na razgledno ploščad. Med obema pa ni pravega vizualnega stika: stolpnica v vmesnih razkrije svojo pravo naravo nepremičninske špekulacije, kjer je najpomembnejši čim boljši izkoristek zemljišča. Stopnišča in dvigala so zato omejena na tlorisni minimum. Ne pa v Nebotičniku: urbani vertikali, vidni z ulice, sledi notranja ali hišna vertikala, ki ponovi gesto seganja v nebo enako monumentalno, morda pa še za odtenek bolj dramatično. Če okna pripuščajo horizontalni prepih, spiralno stopnišče omogoča vzgonski veter.
Tretji prepišni motiv je ženska figura na fasadi v višini šestega nadstropja – komaj na pol poti do terase in krone nad njo, pa že visoko nad vsemi drugimi strehami. Njeno draperijo vrtinči neviden veter z vzhoda, kamor zre in si z eno roko senči oči. To je angel Nebotičnika, deloma neustrašna figura prihodnosti, deloma zadržana varuhinja, saj je prihodnost v tridesetih letih vse prej kot pomirjujoč pojem. Le nekaj let po odprtju »najvišje stavbe na Balkanu« bo Walter Benjamin na begu pred nacisti, ki ga bo stal življenja, ustvaril svojega Angela zgodovine:
Njegovo obličje je zazrto v preteklost. Kjer se nam kaže veriga dogodkov, vidi on eno samo katastrofo, ki neprestano kopiči ruševine na ruševine in mu jih meče pred noge. Gotovo bi rad ostal, obudil mrtve in razbito sestavil. Toda iz raja veje vihar, ki se je tako ujel v njegova krila in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko pred njim kup ruševin raste v nebo. To, čemur pravimo napredek, je ta vihar.
Angel na Nebotičniku stoji sredi viharnega slovenskega dvajsetega stoletja. Prepih, ki ga je v svoje stavbe najbolj smelo pripuščal Vladimir Šubic, je bil del viharja napredka, ki s sabo v enaki meri prinaša osvežujoč in nevaren veter. Oboje je doživel tudi arhitekt Šubic, ki je bil rojen na današnji dan pred sto petindvajsetimi leti.
Miloš Kosec
Naslovna fotografija: Petar Milošević
