O Plečniku je zapisanega že veliko. Njegovo življenje in dela dobro poznamo. Vsakih pet let, ko je okrogla obletnica rojstva ali smrti in je Plečnikovo leto, izide kakšna nova knjiga in doda kamenček k mozaiku razumevanja njegovega življenjskega loka, ki povezuje tri prestolnice: Dunaj, Prago in Ljubljano. Plečnik je bil rojen 23.1.1872 in letos obeležujemo 150. obletnico rojstva in 65. obletnico smrti. 

Ko se je Plečnik po daljšem obdobju študija na Dunaju za kratek čas vrnil v Ljubljano, se je v nekem pismu bratu pritožil, kako je to mesto grdo. Nekaj let (1921) kasneje se je v Ljubljano vrnil kot izoblikovan in mednarodno priznan arhitekt ter pričel metamorfozo prostora, ki je trajala do njegove smrti. Nastala je Plečnikova Ljubljana.

Ko govorimo o Plečnikovi Ljubljani, pogosto gledamo samo na stebre in timpanone, ki jih je zgradil. Pogosto nas forma zavede. Zato velja, da je Plečnikova Ljubljana celostna umetnina ekscentričnega arhitekta, ki je skušal v svoje rojstno mesto prenesti model antičnih Aten. Ko govorimo o Plečnikovi Ljubljani, običajno govorimo o njegovih realiziranih delih.

Drugačen pogled pa se nam odpre, če pogledamo njegova nerealizirana dela. Teh pa je še mnogo več. Od leta 1921 je bil namreč Plečnik profesor na novoustanovljenem oddelku za arhitekturo ljubljanske univerze. Zato morda za mnoge projekte niti ni bilo mišljeno, da bodo kadarkoli realizirani, pa vendar pričajo o konceptih in načinu oblikovanja prostora. 

In kaj nam ta dela govorijo o Plečnikovi Ljubljani?

Ljubljana ni zaključena celota, katere podobo bi morali nedotaknjeno ohranjati v neskončnost. Nasprotno, Plečnik je v DNK Ljubljane zapisal drznost, monumentalnost in neprestano preobražanje. Ljubljano je načrtoval na način, ki se nam danes zdi nepredstavljiv. Posegal je v zgodovinsko tkivo in rušil objekte, ki jih imamo danes za nedotakljive. Porušil bi Dramo, Filharmonijo, celotno območje tržnic skupaj z Mahrovo hišo in semeniščem ter celo ljubljanski grad. Gradil bi na mestih, kjer je to danes nepredstavljivo, kot recimo v parku Tivoli ali na nabrežjih Ljubljanice.

Plečnik je s svojo arhitekturo gradil nacionalno identiteto. Uspela mu je preobrazba malega provincialnega avstro-ogrskega mesta v slovensko nacionalno prestolnico. Menim, da je ravno ta preobrazba jedro sporočila Plečnikove Ljubljane, o katerem pričajo njegova izvedena in neizvedena dela. Preobrazba, ki se obrača v prihodnost, čeprav gradi na preteklosti. Preobrazba, ki se nikoli ne konča. Pogum in drznost, s katerima je Plečnik izrisoval Ljubljano, sta nam danes lahko v navdih in dokaz, da nobena kriza ne more biti izgovor, da bi nehali graditi za prihodnost. 

Danes se soočamo z drugačnimi problemi. Imamo lastno državo, ki pa ne gradi več na prostorski identiteti. Oblikovanje prostora je prej posledica stihije in naključij kot pa dolgoročne vizije. Vse bolj čutimo posledice slabe politike urejanja prostora in odsotnost dobre stanovanjske politike. Urejanje prostora je prepuščeno malim zasebnim interesom malih ljudi in zapletenim birokratskim postopkom. 

Stanovanjska kriza je vse bolj očitna. Stanovanj za mlade ni, cene nakupa ali najema so nesorazmerne s plačami. Kljub pomanjkanju pa je v statistikah zavedenih kar 150.000 praznih stanovanj. Mnogi živijo v prevelikih hišah s prevelikimi stroški vzdrževanja, na lokacijah, oddaljenih od urbanih središč. Demografska struktura se spreminja, vse več je starejših, ki pa so zelo aktivni. Pred arhitekturo in urbanizmom so veliki izzivi. Kako odgovoriti na sodobna prostorska vprašanja in kako zagotoviti vzdržen model prostorskega načrtovanja za prihodnost?

Če bi se Plečnik danes pripeljal v Ljubljano, sem prepričan, da bi ponovno potožil glede njene lepote. Središče mesta, ki ga je začel snovati pred sto leti je nedvomno izjemno. To potrjuje tudi nedavni vpis Plečnikovih del na Unescov seznam. A veliki napori bi bili potrebni, da bi ta nivo prostorske kvalitete začeli uresničevati tudi na vsem drugem območju, ki ga danes obsega mesto Ljubljana. Le z drznim in vizionarskim razmišljanjem bi lahko nadaljevali to metamorfozo, ki jo je Plečnik pričel pred stoletjem. Naj nam bo Plečnikovo izročilo v navdih pri vsem še nezgrajenem. Za kakovostno oblikovan prostor so potrebni veliki napori, a prav Plečnikova Ljubljana pritrjuje, da so ti napori smiselni in trajnostni. 

Matevž Granda