Že nekaj časa si želim napisati kritiko vsem, ki namesto prave krajinske arhitekture raje načrtujejo minimalistično zunanjo ureditev bodisi v tlakovalni ali pa tratni izvedbi. Zlasti pri zmagovalnih natečajnih elaboratih, ki naj bi predlagali najboljšo prostorsko rešitev za dani problem, je odsotnost pravih krajinskih ureditev večkrat zelo opazna. Zaradi tega trpi kakovost prostorskih rešitev. Natečajna poročila žirij v krajinskem oblikovanju večkrat zagovarjajo estetiko minimalizma – da je sčiščen prazen prostor lep. Krajinske ureditve niso zgolj predpražnik arhitekturi in njen okrasek, prazen prostor, ki arhitekturo dodatno izpostavi. Te ureditve opravljajo številne zelo pomembne naloge, zato menim, da je kakovost njihovega načrtovanja ključna.
Estetska vloga zunanjega prostora je zgolj ena izmed številnih družbenih potreb v odprtem prostoru. Zelo pomembne so tudi njegove metafizične lastnosti, sporočilna in kulturna vrednost ter zgodovinsko ozadje. Številne krajinske ureditve, obstoječa drevesa in urbane rastline nasploh v odprtem prostoru nosijo simbole in identiteto mesta. Nekatere druge potrebe človeka v odprtem prostoru so potreba po prostoru za druženje, bivanje, čakanje, sedenje, počivanje, igranje, rekreacijo in gibanje. Za te vrste aktivnosti mora biti prostor ustrezno načrtovan, saj minimalistično, sčiščeno oblikovanje večkrat ne uspe nasloviti vseh potreb. Iz tega sledi, da prostor potem sameva in izgublja priljubljenost.
Zelo pomembna je tudi ekološka vloga odprtega prostora. Ekološka vloga prostora se kaže v zmanjševanju onesnaženosti zraka, voda, tal in preprečevanju hrupa. Krajinske ureditve lahko blažijo podnebne spremembe, zmanjšujejo temperaturo v mestih, hladijo vročinske otoke in sonaravno zadržujejo odvečno padavinsko vodo. O tem, kako zelenje blaži podnebne spremembe, sem že pisala v eseju Z zelenjem proti podnebnim spremembam. Ekološka vloga odprtega prostora je povezana tudi z zagotavljanjem in večanjem biotske pestrosti in ustvarjanjem dobrih pogojev za uspevanje različnih živalskih ter rastlinskih združb. Tudi odprt prostor v mestih deluje kot življenjski prostor nekaterim živalskim, predvsem pa rastlinskim vrstam, če je tako načrtovan in oblikovan. Zelo zanimiv projekt, ki opozarja na ekološko vlogo odprtega prostora, je projekt Bridgefoot street park v Dublinu na Irskem, ki je letos prejel nagrado krajinskoarhitekturne platforme Landezine za najboljši javni projekt. Pri projektu so se ukvarjali s trajnostno rabo virov, reciklažo obstoječih grajenih struktur in večanjem ekološke vrednosti prostora.
Problematično je, da v Sloveniji arhitekturne nagrade najvišjega kova in posledično tudi družbeno potrditev prejemajo projekti z zelo vprašljivimi krajinskimi ureditvami. Eden izmed projektov te vrste je prenova Cukrarne v Ljubljani, ki je lani prejel Plečnikovo nagrado. Ne bom komentirala arhitekturnega oblikovanja. Trdim pa tudi, da je krajinsko oblikovanje, oblikovanje odprtega prostora slabo. V prvi vrsti zato, ker ne naslavlja družbenih potreb. Kdo poleti v vročini uporablja ta zunanji prostor? Vprašljiva je tudi njegova ekološka vloga, opazno je pomanjkanje rastlin in zelenja, dreves, grmovnic in trajnic. Preveč je tlakovanih površin, dvomljivi pa sta tudi izvedba in kvaliteta sadik. V krajinskem oblikovanju je na primer zadrževanje odvečne padavinske vode zelo aktualna tematika, ki pa je projekt prenove Cukrarne ne naslavlja.* Problematičen in okolju neprijazen je tudi način premagovanja višinskih razlik, z opaznimi betonskimi podpornimi zidovi. Razsežne tlakovane površine človeka odtujijo od zunanjega prostora. Ta zunanja ureditev je v popolnem nasprotju z vsem, kar v tujini predstavlja presežek krajinskega oblikovanja. V Sloveniji pa takšni projekti prejemajo nagrade za vrhunsko prostorsko rešitev.
Kot projektantko krajinske arhitekture me zelo zanima, kdo je avtor zasnove zunanje ureditve. Pri projektu prenove Cukrarne avtorstvo krajinske arhitekture ni navedeno. ** To je opazno pri kakovosti oblikovanja odprtega prostora. Kako je mogoče, da se pri tako velikih projektih krajinske arhitekture ne vključi? Tudi pri natečajih predstavlja to problem. Krajinska ureditev običajno ne vpliva bistveno na to, kdo na natečaju zmaga. Iz tega sledi, da so v praksi izvedene manj kakovostne zunanje ureditve. Že večkrat sem pisala, da je sodelovanje krajinskih arhitektov v ekipah pri natečajih v Nemčiji obvezno in predpisano. Krajinski arhitekti nastopajo tudi kot žiranti in pomagajo pri pripravi natečajne naloge. S tem se zagotovi, da je odprti prostor dobro načrtovan in skladen s sodobnimi strokovnimi dognanji.
Zadnji odmevnejši primer slabe prakse krajinskega oblikovanja je tudi zunanja ureditev Drame v Ljubljani. V javnost je nedavno prišla informacija, da bodo stari kostanj in ostala obstoječa drevesa ob Drami posekali. Poseku kostanja nasprotujem iz številnih razlogov. Že med pripravo natečajne naloge bi morali o obstoječi drevnini in zelenih površinah ustrezno premisliti, ustvariti dialog z javnostjo in drevesa vključiti v zasnovo. Da je javnost občutljiva na posek dreves, se je izkazalo že med načrtovanjem Opere, ko so odstranili staro bukev, zato so bili protesti pri projektu prenove Drame pričakovani. V pripravo naloge in žiriranje je treba vključiti krajinske arhitekte, ki se pomena mestnih dreves zavedajo. Nobena novost ni, da slovenska mesta z obstoječo drevnino zelo slabo upravljajo – o tem sem že pisala v kolumni Za drevesa gre!. Tudi načrtovanje novih zasaditev je večkrat slabo. Zmagovalna natečajna rešitev prenove Drame biroja Bevk Perović namesto zasaditve predvidi minimalistično tlakovanje. Kako takšne zunanje ureditve sploh lahko zmagajo na natečajih? Po zgroženem odzivu javnosti se je naročnik zmote očitno vsaj deloma zavedel. Na spletni strani Drame so navedli, da bodo izvedli novo zasaditev. Zasaditveni načrt bodo izdelali ravno v arhitekturnem biroju Bevk Perović. Kako lahko ta projektant na podlagi svojih referenc, v katerih večkrat zagovarja tlakovalni minimalizem in odsotnost rastlin, sploh pridobi takšen posel za javni projekt? Glede na to, da obstoječa drevnina in predvidena zasaditev nista bili predmet natečaja, menim, da je bil ta posel pridobljen nedemokratično in nelojalno. Kaj pooblaščeni arhitekt ve o drevesih, drevesnih vrstah, sadilnih jamah, krajinskoarhitekturnih standardih in drugih vsebinah, ki jih sicer pokriva strokovni izpit za krajinsko arhitekturo? Ozrimo se naokrog! Da je etika pri projektiranju v Sloveniji na nezavidljivi ravni, ni nobena novost. Projekti, ki v svojo zasnovo ne vključujejo obstoječe drevnine in zelenih površin, bodo še naprej predmet protestov in sovraštva javnosti. Naj se utečena praksa tlakovalnega in tratnega minimalizma v krajinskem oblikovanju konča, saj je škodljiva tako za ljudi kot za okolje.
Sledi še nekaj v zadnjem letu prvonagrajenih natečajnih rešitev s tlakovalno ali tratno minimalistično zasnovo odprtega prostora. Verjamem, da bi lahko bila krajinska ureditev bistveno bolje zasnovana.
Fakulteta za vede o zdravju. Avtorji: Eva Prelovšek Niemelä, Aarne Niemelä, Bojan Cebin. Vir: ZAPS
Pojasnilo (13. julij 2023)
* Z aktualnostjo odvajanja odvečne padavinske vode v krajinskem oblikovanju ciljam na načrtovanje sonaravnega odvajanja deževnice z rastlinskim zadrževalnikom, ki vodo očisti. Klasični zadrževalniki niso sonaravni, sploh, če vodo shranjujejo iz prometnih površin in jo potem v hudih nalivih onesnaženo odvajajo v Ljubljanico. Parkirišča so onesnažena z dušikom, fosforjem, težkimi kovinami, oljem in nafto.1,2 Zato je v nemških mestih denimo opredeljena največja dovoljena površina tlakovanja glede na površino zemljišča, določeno pa je tudi, kako velik mora biti sonaravni rastlinski zadrževalnik (mulda). Zlasti pri večjih prometnih površinah zahtevajo rastlinske mulde. Glede zasaditve Cukrarne menim, da je minimalna in neustrezna. Platane so po nemških priročnikih in po slovenskemu arboristu Matjažu Mastnaku zaradi škodljivcev in občutljivosti na spremenjeno podnebje na rdeči listi, ter se jih ne priporoča več za zasaditev. 3, 4
** Priznam, da ob pregledu projekta nisem zasledila, da je bil v ekipi krajinski arhitekt Paul Bourel, ker v javnih objavah ni bil naveden. Etično je, da se avtorstvo projektantov ustrezno in dosledno navaja. Na Linkedinu Paula Bourela sem prebrala, da je pri Spacelab delal kot mladi diplomiranec krajinske arhitekture med leti 2013 in 2014 z manj kot 1 letom izkušenj. Menim, da je praksa boljša, če se krajinsko arhitekturo namesto v načrtu arhitekture prikaže v načrtu krajinske arhitekture, ki ga podpiše nekdo s strokovnim izpitom iz krajinske arhitekture. Ravno zaradi poznavanja krajinskoarhitekturnih standardov in sodobnih usmeritev. Menim tudi, da je krajinska arhitektura bolje obravnavana, če se načrt krajinske arhitekture izdela že na idejni ravni, ne zgolj pri PZI.
Vir:
1. Kirkwood, Niall, and Kate Kennen. PHYTO: Principles and Resources for Site Remediation and Landscape Design. New York: Routledge, 2015. Print. (str. 250)
2. Collett, Brad, Valerie Friedmann and Wyn Miller. Low Impact Development: Opportunities for the PlanET Region. Knoxville: Self-Published, 2013. Print., https://issuu.com/utkcoad/docs/2013_0807_-_lid_opportunities_for_t
3. Landeshauptstadt Düsseldorf. Zukunftsbaumliste Düsseldorf. Der Oberbürgermeister Garten-, Friedhofs- und Forstamt. 2023. Axel Rendenbach, Tobias Krause (str. 19) https://www.duesseldorf.de/fileadmin/Amt68/gartenamt/pdf/strassengruen/68_Baumliste_2016_web.pdf
4. Predavanje Matjaža Mastnaka: Drevesa za spremenjeno podnebje. 2021. – O masarijskem odmiranju platan (17:31 min) https://www.youtube.com/watch?v=bMiEBXLzcSU&pp=ygUlbWF0amHFviBtYXN0bmFrIGRyZXZlc2EgemEgcHJpaG9kbm9zdA%3D%3D
Napisala: Živa Pečenko
Naslovna fotografija: Natečajni projekt za prenovo SNG Drame, Bevk Perović arhitekti
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
10 Responses
Jbg.
To je naša stvarnost in to bo za zelo dolgo, predolgo zapisano v naš prostor. To niti ne bi bilo tako hudo, če bi se ne začela družba v vseh ozirih zgledovati po gradnjah avtorjev z hudimi egi. Ampak ja, je lučka na koncu teme. Nekoč, nekega lepega dne, vem, to zagotovo vem…
bodo zapeli bagri svojo otožno pesem.
Pa lep dan vam želim.
B.
Predlagam.projektantom ogled.predsta e: Kako je padlo drevo. V Drami (https://www.drama.si/dogodek/kako-je-padlo-drevo/) ki se ukvarja z družbenim pomenom.odprtega zelenega prostora…enega drevesa..
Za obnovo – novogradnjo – gledališča Drama bi bilo nujno treba voditi “integralni postopek” izdaje gradbenega dovoljenja, z okoljevarstveno presojo in udeležbo javnosti – sicer je vprašljivo zakonit!
Upam, da vsi razumemo kaj pomeni vizualizacija natečajne rešitve. Če bi bila na primer na vizualizaciji Centra plezalnih športov prikazana vsa drevesa, ki so na situaciji označena s številko 3 “parkirišče iz travnatih tlakovcev z vmesno barjansko zasaditvijo dreves”, se stavbe ne bi videlo. Zato pa so prikazana denimo drevesa v ozadju na levi pod številko 12 “parkovna ureditev z dodanimi sprehajalnimi potmi, obstoječa drevesa se ohrani in dopolni”. Verjamem, da se v fazah, ki sledijo natečaju, vsak natečajni projekt razvije in se vanj smiselno vključijo strokovnjaki vseh strok: inženirji gradbeništva, strojništva, elektrotehnike, krajinski arhitekti in drugi. Komentar je površen in zavajajoč.
Kaj je pa potem smisel arhitekturnih vizualizacij, če zavajajo in manipulirajo? Kaj je potem pravilno pri predlogu? Velja tloris ali velja render? Se mi zdi absolutno slaba praksa, da si grafične priloge niso enotne, sploh za predlog, ki naj bi bil zmagovalen. Toliko bolj, ker mora opazovalec ugibati, ali predlagajo golosek ali ne.
Smisel arhitekturne vizualizacije, je da predstavi del arhitekture. Ne njene ultimativne končne podobe. Postavite se v vlogo režiserja. On vedno izbere in kurira kadre, ki jih postavi v film. Podobno arhitekt. Sploh pa arhitekture (oziroma njene ideje) ne opišeta zgolj tloris ali vizualizacije, temveč vse risbe. Vsaka risba izpostavi nekaj, neko lastnost, idejo…
Stranke danes pričakujejo, da bodo stavbo “videle”, preden bo zgrajena, želijo jo “začutiti” in celo “doživeti”, ne da bi jim bilo treba razumeti prereze ali druge tehnične risbe.
Se strinjam! Čisto lahko se naredi različne poglede: s poudarkom gradbene arhitekture, s poudarkom krajinske, oboje kot fotografija. Zakaj je prepričanje tudi, da je stavba privlačnejša na renderju, če stoji sama in gola, z mimoidočimi duhovi okrog?
Poleg tega je članek spet odlična kritika. Že z nepremičninskega posla lahko povem, da investitorji povečini prepustijo ureditev okolice arhitektom, ki so zasnovali stavbo s pripradajočo infrastrukturo. Na zasaditvah ni preveč poudarka, bolj kar je nujno, nihče pa se potem niti ne poglablja v vrsto predlaganih dreves, grmovnic in trajnic, zato so te pogosto vzete pavšalno (živa meja iz lovorikovcev, japonska češnja, platana, okrasne trave). Kar je popularno in poceni. “Projekti, ki v svojo zasnovo ne vključujejo obstoječe drevnine in zelenih površin, bodo še naprej predmet protestov in sovraštva javnosti.” Upam!
“Zmagovalna natečajna rešitev prenove Drame biroja Bevk Perović namesto zasaditve predvidi minimalistično tlakovanje. Kako takšne zunanje ureditve sploh lahko zmagajo na natečajih?”
Ko arhitekt zasnuje in postavi objekt je to že samo po sebi poraba prostora, ki je bil prej odprt – dejanje je za javnost apriori občutljivo in sporno. Dejanja krajinskega arhitekta so po drugi strani nerizična, v izhodišču je to udobna pozicija brez naravnega sovražnika. Kdo pri zdravi bi lahko nasprotoval drevesom, retenziji kapljevinske vode, poroznemu tlakovanju v urbanih okoljih in drugim pametnim rešitvam? Vsi smo za. Hkrati pa bi imeli gledališča, operne hiše, cankarjeve domove itd.
Konkretno: pri natečaju Drama, je žirija v odgovorih na vprašanja natečajnikov odgovorila, naj bo trg pred novo Dramo odprt, tlakovan brez ovir zaradi prehodnosti, stara drevesa naj se posekajo. Žirija je bila sestavljena iz arhitektov, ZVKDja (umetnostna zgodovin in krajinska arhitektura), investitorja. Program gledališča je bil tolikšen, da se kostanja ni dalo ohraniti. Katera stroka je zatajila, v katerem trenutku? Bevk Perović? Ni tako preprosto.
Tole pa niste točno navedli. Krajinskih arhitektov v žiriji in pri natečajih rešitvah ni bilo zraven. Za ZVKDS je bila v žiriji arhitektka Marija Režek Kambič. Po mojem mnenju so zatajili vsi, ki so pri natečaju bili na tak ali drugačen način udeleženi.
Ne, ni preprosto in ne, nobenega smisla nima primerjati odnosa javnosti do javnega odprtega prostora in dreves z odnosom do stavb, ker ne gre za odnos javnosti ampak za eminentna strokovna vprašanja urejanja mest in gradnje. Javnost je pri Drami dvignila glas, ker se je urejanje okolice pač mnogo bolj dotika kot prenova stavbe. Tekst sam pa sicer ne izkorišča javnega mnenja ampak zelo nazorno in razumljivo pojasnjuje vidike urejanja javnega odprtega prostora, ki pri velikem številu zunanjih ureditev novogradenj pri nas niso upoštevani. Lahko se prerekamo, kaj je temu krivo ali kaj je težje ampak, slej ko prej bo treba prakso načrtovanja spremeniti in začeti temeljito upoštevati znanje o funkcijah narave in zelenih površin. Dejstvo da pri prenovi Drame ne predpisi, ne stroka niso zaznali potrebe po ohranitvi dreves, vsaj najbolj izpostavljenega, je tragična slika podcenjevanja pomena narave in dreves za življenje in podobo mesta. Če je bilo programa za obnovo stavbe preveč, bi država in njeni najboljši arhitekti, preprosto morala najti druge rešitve.