Prispevek je del rubrike Zob časa, v kateri spremljamo, kako se – materialno in simbolno – starajo projekti, ki so pobirali slovenske arhitekturne nagrade od osamosvojitve dalje. Vsak mesec se bomo posvetili enemu projektu. Rubriko ureja arhitektka Eva Sušnik.
Leta 1991 je arhitekt Aleš Vodopivec prejel nagrado Prešernovega sklada1 za realizacijo depandanse hotela Jezero v Bohinju. Utemeljitev nagrade, ki sta jo povzela časnika Delo in Neodvisni dnevnik 8. februarja 1991, se glasi: »Potem ko se je uveljavil na številnih javnih natečajih, je arhitekt Aleš Vodopivec v zadnjih treh letih realiziral nekaj projektov, ki potrjujejo moč njegovega umetniškega izražanja, utemeljenega na trdnih teoretičnih izhodiščih.
Njegovo najnovejše delo – depandansa hotela Jezero v Bohinju – je vrhunska arhitekturna stvaritev, ki v občutljivem krajinskem okolju ustvarja harmonijo med krajevnim izročilom in sodobnim arhitekturnim izrazom. Kot je za Vodopivčevo delo značilno, je stavba nastala s čiščenjem osnovne zamisli do tiste stopnje popolnosti, ki povezuje funkcionalni, konstrukcijski, prostorski in oblikovni ustroj stavbe v nedeljivo, skladno celoto. Nastala je arhitektura, pri kateri je duhovna razsežnost pomembnejša od materialnega bogastva in z njo prepričljivo nasprotje stranpotem postmoderne arhitekture.«
Depandansa hotela Jezero ob izgradnji, vir: arhiv AV, avtor Milan Pajk
Nekoč
Časopis Gorenjski glas je leto prej, 16. februarja 1990, objavil kratko notico o gradnji in o gradnji naklonjenemu vremenu: »Bohinj – Gradbenikom je letošnja mila zima prav gotovo naklonjena. Tako tudi delavci kranjskega Gradbinca zdaj gradijo prizidek k hotelu Jezero v Ribčevem Lazu pri Bohinjskem jezeru. Novi del hotela bo imel 54 ležišč, bazen, savni, solarij in trimski kabinet.« V nadaljevanju izvemo, da se bo prenavljal tudi obstoječi hotel in da je otvoritev predvidena že kmalu. Stari hotel Jezero je imel 60 ležišč, s prizidkom in obnovo so nameravali ponudbo ležišč bistveno povečati, turistom pa ponuditi še dodatne aktivnosti. Za nove sobe je bilo zaželeno, naj imajo vse razgled na jezero. Stavba stoji namreč prav na točki prihoda v območje jezera, vizaví znamenitega pejsaža s sv. Janezom. Arhitekturna kakovost ali generičnost sta na tem mestu še bolj izraziti.

Ko je bila stavba depandanse dokončana, je bil arhitekt nagrajen z nagrado Prešernovega sklada, daljši opis objekta je ob nagradi objavil časopis List (glasilo Društva arhitektov Ljubljana, leto 1991, avtor prispevka je profesor Miloš Florjančič, tedaj tudi glavni urednik):
»Miesovsko rigiden volumen, ki se priključi obstoječi zgradbi hotela pod pravim kotom, je v bistvu konvencionalna dvokapnica, ki je imela predpisano višinsko koto slemena in je brez vsakršne strešne odprtine. V prerezu je streha zasnovana pravilno simetrično nad sobami, katerih balkoni ji strižejo kap proti jezeru, in se na drugo stran podaljšuje preko bazena do pritličja ali kletne etaže. Na ta način v svojem podaljšku strešina skupaj z notranjimi balkoni – ganki in stopnišči ustvarja zelo zanimivo interpretacijo ‚zračnega prostora‘ nad bazenom kot atraktivnega kraja srečanj in opazovanja dogajanja v bazenu, ob njem in po hodnikih. Tu se razkriva celoten notranji ustroj hiše, ki ob tem, da osredotoča dogajanje, tudi kontrolira poglede navzven proti grobi regulaciji hudournika. Obiskovalci bazena doživljajo v nizkem napušču strešine na zunanjem robu intimno razpoloženje do velikega volumna, ki se nam s kapom približa skoraj do tal in se nekako prikloni merilu male zelene površine ob bazenu.

Prostor bazena in komunikacij je obdan s stekleno opno, plašč, ki obdaja sobe, pa je zidan. Povezovalec polnega in praznega je lesena mreža v barvi srebrne skodle, ki po vertikali in horizontali umerja in ritmizira celotni volumen. Spominja nas na leseno predalčje kozolcev iz Studorja, ki tu prevzema ‚konstrukcijsko‘ vlogo na fasadi. V mrežo so ‚vložena‘ steklena in zidana polnila. Zato se ob tem istočasno spomnimo romantike Riegelbau arhitekture, ki v blejskem in bohinjskem kotu predstavlja nekakšen začetek turističnega arhitekturnega izraza, ki ga tedaj prinašajo nemške vile in hoteli. Ta mreža je tukaj tudi lojtrca za kasnejšo ozelenitev fasade.
Balkoni sob, ki gledajo na jezero in so orientirani tudi proti gozdni sprehajalni poti, nam še dodatno opredeljujejo dvojnost izraza Vodopivčeve hiše. Skoraj bolj kot v notranjosti objekta na tem mestu bela barva balkonske ograje in počitniškega mobiliarja na njih sugerira zdraviliško-kopališko dejavnost pod streho, ki je v naravni barvi lesa. Prav v tem objekt, ki ga opazujemo, odstopa od ustaljene predstave o ‚kmečkem duhu alpskega hotela‘, s kmečko pečjo in katranasto črnim premazom na žaganih latah in na obavtnih lesnih zvezah ter stavbnem pohištvu.

Lahkotnost in odtujenost beline hotelskega v riklijanskem asketizmu je pravi kontrast trdnosti konvencionalnega volumna in v tej arhitekturi tisti presežek, ki afirmira združitev arhetipa lokalne hiše in hotela v nekaj čisto drugega, kot poznamo. Ne gre le za ponovno afirmacijo zadržanosti ali za koncept navznoter obrnjene hiše; rezultat, ki je pred nami, je predelava teme kot evolucije predhodnikov v arhitekturo, prilagojeno kraju in vsebini.
Matematična natančnost, skromnost izraza skozi resnost, klasičnost, jasnost prikaza in pristnost v konstrukciji in materialu so dodatni elementi tradicije ljubljanske arhitekturne šole, ki jih vse redkeje srečamo. Beg od figuralnega, polne plastičnosti itn. v tem konkretnem primeru ne pomeni nikakršne naslonitve na racionalno ali reduktivistično metodo, ampak zgolj pripadnost čisti ideji arhitekture, ki se zavestno odpoveduje emocionalnemu kot naivnemu in nerazmišljujočemu.«
Preprosto reševanje kompleksnih nalog je tudi sicer značilnost dela arhitekta in profesorja Aleša Vodopivca, ki je mednarodno uveljavljen in nagrajen arhitekturni teoretik in kritik. Diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani pri prof. Edvardu Ravnikarju, nato je delal kot samostojni arhitekt, od leta 1993 pa 30 let deloval kot pedagog na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Gostoval je na številnih simpozijih in strokovnih srečanjih tako doma kot v tujini, predaval kot gostujoči profesor na več univerzah ter je reden sogovornik v različnih razpravah, ki se dotikajo stroke.
Znan je po svojem sistemu vrednot, po kritičnosti do dogajanja v stroki, po občutljivosti za socialna vprašanja ter po poglabljanju v teoretične in zgodovinske kontekste (ne samo) arhitekture. »Osebno sem vedno pojmoval arhitekturno zgodovino in teorijo kot tisti področji, ki razpirata ustvarjalno svobodo,« je dejal v intervjuju za Sobotno prilogo leta 1991.
Je avtor ali urednik več knjižnih del: Arhitektura Ljubljane, 1974; Iz arhitekture (z J. Koželj), 1987; zbornik esejev Edvard Ravnikar: Umetnost in arhitektura, 2007; Edvard Ravnikar – Architect and teacher (z R. Žnidaršič), 2010. Med izvedenimi arhitekturnimi projekti so prenova Festivalne dvorane na Bledu, depandansa hotela Jezero v Bohinju, objekti pokopališča Srebrniče pri Novem mestu, stanovanjski kompleks Urbane vile v Mariboru (z G. Medvešek in N. Gabrovec), telovadnica Stražišče v Kranju (s Plan B).

Kritični regionalizem
Depandansa hotela Jezero v Bohinju v sebi združuje in izkazuje tradicionalno racionalno gradnjo, premišljeno uporabo lokalnih materialov, tudi oblike (streha, mreže na fasadi) spominjajo na geometrijo, ki jo vidimo v okolici, a vse to prilagodi sodobni gradnji, naprednejšim pristopom in dostopnim materialom. Uvršča se v razmeroma bogato tradicijo kritičnega regionalizma pri nas, kot ga opredeli Kenneth Frampton in ga predstavljajo npr. dela Ravnikarja, Jugovca, Lajovica. Zasnova take arhitekture zajema lokalne, klimatske, naravne, kulturne in zgodovinske danosti nekega prostora oziroma iz njega izhaja, definirana s časom, v katerem je nastala. Zato je taka arhitektura vezana na specifični prostor, v katerem stoji, in je neponovljiva drugje. Teža konteksta pretehta nad težo koncepta.
V delikatnem prostoru ob Bohinjskem jezeru, v naročju Triglavskega narodnega parka je še posebej pomembno, a kot bomo videli v nadaljevanju, žal neprepoznano, da arhitektura kritičnega regionalizma spoštuje avtentičnost prostora, zgodovine in kulture, a poglabljanja v tradicijo ne enači s poskusi direktne oživitve podeželskega, morda celo neobstoječega sloga. Ali kot opiše profesor Florjančič: »[depandansa hotela Jezero] odstopa od ustaljene predstave o ‚kmečkem duhu alpskega hotela‘«.
Ravno obratno; depandansa hotela Jezero ob izgradnji ponudi možnost obravnave in nadgradnje bogate tradicije za prihodnost. Ponudi izraz specifičnosti okolja, takega, ki nas loči od ostalih, a obdelanega na sodoben, tudi za turiste zanimiv način.

Stavba namreč ne služi samo za direktno uporabo: streha nad glavo, hodnik, spalnice, zavetje in bazen, ampak z notranjim ustrojem prostorov in prehodov ponudi uporabniku nekaj več: višinsko zanimive prostore, pokrito ulico, poglede preko bazena v naravo, vizualno povezavo različnih vsebin in na splošno prostor človekove osebne svobode.
Ob vse prisotnejši svetovni globalizaciji, poenotenju praktično vsega, neverjetne dostopnosti, ko lahko pridemo z avtom do najbolj zakotnih vasic, ter poglabljanju ekološke krize je ravno kritični regionalizem vedno bolj aktualen, saj povezuje sodobno (inovativne, napredne rešitve) s tradicionalnim, ki je v nekem prostoru nastajalo skozi čas in z razlogom.

Slika 8: Pogled na depandanso iz leta 2013, vir: Google maps
O projektiranju sodobne stavbe s spoštovanjem tradicije in avtohtonih praks je arhitekt Vodopivec govoril v intervjuju za Sobotno prilogo2 ob prejemu nagrade Prešernovega sklada:
»Na Bohinj sem bil od nekdaj čustveno navezan, zato je projektiranje v tem okolju pomenilo dodatno breme in odgovornost. Krajina je tu obogatena z ljudsko stavbno umetnostjo. Posamezni konstrukcijski elementi gradnje so si v desetletjih in stoletju s prenašanjem iz roda v rod pridobili avtoriteto resnice, pripovednost arhitekture: pravzaprav je to proces preobrazbe stavbarstva v arhitekturo. Žal si danes pod ljudskim stavbarstvom predstavljamo le majhna okna z nageljni in temno pobarvanimi polkni in pozabljamo na vse tiste do kraja premišljene in z empirijo dognane rešitve, ki segajo od konstrukcije do organizacije notranjega prostora. Naš poseg smo videli kot iskanje možnega dialoga med današnjo logiko gradnje, ki je seveda bistveno drugačna, in značilnostmi avtohtonega stavbarskega izročila. V tej sintezi smo iskali možnost za oblikovanje sodobne arhitekturne ekspresije, ki bi bila lokalno razpoznavna brez direktnega posnemanja historičnih elementov.«
V istem intervjuju arhitekt izpostavi tudi uspešno sodelovanje z investitorjem pri gradnji depandanse hotela Jezero v Bohinju.
»Za dobro arhitekturo je potreben naročnik, ki se zaveda kulturnega pomena stvaritve in je za to tudi zainteresiran, obenem pa zaupa arhitektu, da jo je sposoben uresničiti. Sem sem le enkrat naletel na takšnega investitorja, to je bilo podjetje Alpinum pri gradnji hotela v Bohinju. Želel bi si tak socialni status, da bi lahko delal le za takšne naročnike. Sicer se dogaja, da pri vsaki gradnji prideš do faze, ko bi se najraje odrekel avtorstvu.«
Danes
Leta 2015 so arhitekti Odprtega kroga za Občino Bohinj pripravili urbanistično arhitekturno delavnico z naslovom Turistično središče Ribčev Laz. V gradivu je med drugim omenjen tudi hotel Jezero, smernice glede obravnave objekta pravijo:
»Trakt hotela Jezero z bazenom pomeni tudi v slovenskem merilu pomemben sodobni arhitekturni dosežek (Aleš Vodopivec, Prešernova nagrada), ki na moderen način občutljivo interpretira tradicijo. Pri prenovi je še posebej treba paziti, da se ta v Bohinju redka sodobna arhitekturna kvaliteta ne izgubi (npr. frčade).«

Stanje na objektu danes pa kaže, da se je zgodilo ravno to. ‚Redka sodobna arhitekturna kvaliteta‘, kakršno izražajo sodobno interpretirane frčade, je izgubljena. Prav potiho, brez soglasja avtorja ali, kolikor so naše informacije točne, tudi brez soglasja ZVKDS Kranj, ki skrbi za to območje, preko preprostih priglasitev del in vzdrževanja se je objekt, ki je pred nekaj več kot tridesetimi leti prejel najvišje državno kulturno priznanje, bistveno spremenil. Namesto da bi znali, kot v drugih kulturnih okoljih, kvalitetno turistično arhitekturo tržiti, smo jo tu prepustili prostim prenovam.

Streha, ki je nekoč jasno kazala vsebino pod njo: dolga, ravna in polna nad bazenom, proti jezeru pa z navzgor zavihanimi frčadami v ritmu sob; na eni strani enotna, na drugi pa razigrana, a brez pretiranosti, brez naivnega kopiranja podeželskega stila, je danes predelana. Na bazenski strani jo prebada volumen, namenjen dvigalu, značilne frčade pa so zamenjale klasične, dvokapne frčade, ki oživljajo preživet kmečki duh glavne stavbe hotela.
Tudi mrežasti ovoj, spomin na okoliške kozolce, ki je povezoval okenske členitve v bazenskem delu in kompozicijo balkonskih ograj v enoten raster okrog objekta, je danes izgubljen. Na jezerski fasadi so ga odstranili in zamenjali tudi stavbno pohištvo: balkonska okna in vrata niso več lesena, del lesenega ostrešja je prebarvan v sivo barvo, lega pa je pobarvana v rumeno. Tudi nekdaj bel ročaj ograje je prebarvan na rumeno. Poleg tega je skeletna konstrukcija balkonov namesto lesene mreže ploskovno pobarvana na sivo, kar povsem skali jasnost kompozicijske logike.
Enotnost fasade je izgubljena, barvna povezava stavbnega pohištva ni prepričljiva, brez mrežastega ovoja na fasadi z balkoni se prekine navezava na ostale fasade, celota pa zaradi tega deluje nepovezano.
Ravna povezava s starim hotelom se preko osi depandanse zaključi zunaj, v ravni poti pod pergolo v vrt, v naravo. In se ‚nedokončana‘ odprto izteka v krajino. Danes je ta poetika izgubljena z nekakšnimi nadstrešnicami na koncu poti.
Zunanjost je delno zbanalizirana, notranjost pa je ohranjena. Pokrita ulica, ki povezuje sobe in nudi vizualno povezavo čez bazen v naravo, še vedno služi svoji nalogi in omogoča kvalitetno, nepričakovano rabo prostora. Sprehod po notranjosti depandanse ponudi pozitivno presenečenje ob višini in volumenskem bogastvu ‚pokrite ulice‘, pogledu iz hodnika do sob, ki se izteče nad bazen in na urejen hudournik v bližini. Notranji ustroj je velik preskok iz klasičnih temnih, enonamenskih hodnikov s sobami na obeh straneh.

Po prenovi zunanjosti depandanse ta izgublja svoje značilne in najbolj kvalitetne fasadne elemente in se oblikovno iz stavbe, ki je bila ob izgradnji na vrhuncu sodobnosti in kvalitetne interpretacije avtentičnega, spreminja v naivni poskus oživitve podeželskega kmečkega sloga. Svojevrstna tragika stavbe je, da je preveč napredna in tega sloga, ob še tako vztrajnih poskusih, ne bo dosegla.
Ob pogledu na prenovo nehote pomislimo, da je depandansa postala samo bolj pust del prenovljene glavne stavbe hotela, polnega lesenih križev in nageljnov na balkonih. Namesto da bi pri depandansi znali spoštovati in izpostaviti prednosti sodobne interpretacije lokalne tradicije, jo na silo spreminjajo v nekaj drugega, čim bolj podobnega poznanemu ‚dobremu staremu stilu‘.
Nagrada
Stavba depandanse hotela Jezero v Bohinju je leta 1991 prejela najvišjo nagrado na področju kulture v Sloveniji, nagrado Prešernovega sklada. Omenjeno delo je nagradila komisija z vseh kulturnih področij, ne gre torej za cehovsko nagrado ali za trepljaj po rami. Gre za strokovno priznanje in potrditev kvalitete.

Poleg tega je stavba, kar se tiče spomeniške zaščite, v vplivnem območju: Ribčev Laz – ambient cerkve sv. Janeza Krstnika – in spada pod območje Triglavskega narodnega parka. Avtor Vodopivec je ob spremljanju sprememb in prenove, za katere ni dal soglasij, protestiral. Prav tako pri prenovah ni sodelovalo spomeniško varstvo. Kljub temu se je prenova, ki je odločilno posegla v nagrajeni objekt, zgodila.
Kaj lastniki počnejo z nepremičninami, je ena plat medalje, v katero se ne bomo spuščali. Vprašanje, ki si ga kot stroka moramo postaviti, je: kaj sploh pomeni nagrada, če njen vpliv ne seže čez akt podelitve?
Avtor in avtorske pravice so pri arhitekturnih delih ščitene, ko nekdo osvoji prvo mesto na arhitekturnem natečaju, kjer izbrana komisija določi zmagovalca. Ko pa vseslovenska strokovna komisija izbere zmagovalca za državno nagrado Prešernovega sklada, avtorske pravice niso avtomatsko ščitene, prav tako ne nagrajeni objekt. Ta velika neproporcionalnost v sistemu nagrad bode v oči. Težko je verjeti, da v praksi Prešernova nagrada velja manj kot zmaga na natečaju.

Kar sam se na tem mestu ponuja predlog, da bi se nujno moral vzpostaviti mehanizem, ki bi omogočil, da gredo nagrajena arhitekturna dela takoj v obravnavo in zaščito na odrejene spomeniške službe ter takoj pridobijo status nepremične kulturne dediščine. Kajti dejstvo, da ZVKDS lahko obravnava depandanso zgolj zaradi vplivnega območja cerkve in ne zaradi državne nagrade, je na svoj način absurdno. Mislim, da je primerno spoznati in ovrednotiti, da so arhitekturna dela, ki prejmejo nagrado Prešernovega sklada, slovenska kulturna dediščina.

V izdani verziji svoje diplomske naloge profesor Vodopivec na koncu zapiše: »Sodobnost je najtežje postaviti v širši okvir, zato je treba dopustiti, da bodo nekatera dela, ki se zde danes tuja, postala s časom povsem razumljiva in tako del naše resnice.«
Žal v Bohinju niso imeli potrpljenja, da bi počakali, ne samo, da bi depandansa postala del lokalne resnice, da bi jo torej sprejeli, ampak predvsem, da bi v njej videli zgled sodobnega razmišljanja o tradiciji, ki jo je objekt ob nastanku ponudil.
Napisala: Eva Sušnik
Naslovna fotografija: Depandansa hotela Jezero danes, foto: E. S.
Opombe:
1. Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prešernovo nagrado podeljujemo ustvarjalcem, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki v okviru svojega življenjskega opusa trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico. Nagrado Prešernovega sklada pa prejmejo ustvarjalci za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice. (vir: https://www.gov.si/podrocja/kultura/presernove-nagrade/)
2. Priloga časopisa Delo, Sobotna priloga, 9. februar 1991, intervju z Alešem Vodopivcem, avtorica Saša Vidmajer, stran 28
One Response
Pa menda ni spet projektantka te “prenove” arhitektka Zora Završnik , ki je uspešno skazila kar nekaj objektov (Hotel Kompas na Bledu in v Kranjski Gori) ?!