Semezdin je sedel. Zdaj je Svetilnik tudi prižgal luč in nejasni obrisi Ljubljane pod njima, vasi, ki je nadomestila ljudi v njej, duha vasi pravzaprav, ki je bil na njenih ulicah še kako živ, čeprav se po njih ni nihče sprehajal noben turist, in še manj domačin, morda le tu in tam, zdolgočaseno, kakšen stražnik … Nadaljujte z branjem Meglice, 3.del