Semezdin je sedel. Zdaj je Svetilnik tudi prižgal luč in nejasni obrisi Ljubljane pod njima, vasi, ki je nadomestila ljudi v njej, duha vasi pravzaprav, ki je bil na njenih ulicah še kako živ, čeprav se po njih ni nihče sprehajal noben turist, in še manj domačin, morda le tu in tam, zdolgočaseno, kakšen stražnik s svojimi večfunkcionalnimi prostetičnimi podaljški in tihimi hoduljami, so se v svetlobi, ki se je nasula v prostor, izgubili. Šele zdaj se je Semezdin toliko ovedel, da je bil pripravljen na Svetilnikove besede, na to, da izve, zakaj ga je ob tej nenavadni uri ta povabil k sebi.

Svetilnik se je zdel za trenutek nekoliko neodločen, sredi geste z roko in napetega izraza na obrazu se je ustavil; nato pa se je njegova drža spremenila in mehko je sedel na stol nasproti Semezdinu. Napetost na njegovem obrazu se je sprostila in poteze so se hitro premešale, se spravile v drugačna razmerja, tako, da je zdaj izražal čisto osredotočenost, ki je preplavila vse druge znake notranjega življenja, in kot takšna delovala nedolžno, kot izraz otroka, ki se igra s kockami.

“Ne bom slepomišil. Sami dobro veste, kaj danes pomenita arhitektura in urbanizem ter kaj pomeni DSAU; pomenijo jedro naše Samobitnosti, tako kot nekdaj delo naših pesnikov in pisateljev. Sami veste, koliko smo v zadnjih letih dosegli; med drugim smo odprli poseben prostor za delovanje vas, nadebudnih, mladih, resnih urbanistov, predstavnikov naslednje generacije, ki boste znali projekt peljati naprej še za nami. Vendar se je, kot ste morda opazili, zgodilo še nekaj drugega. Mladoljubljančani so potem, ko so odprli svoj biro, začeli zbirati mlade moči v boji proti nam. Želijo prevzeti naše kadre, našo podobo v mreži Metropol, prestreči sredstva, ki nam jih ta namenja. Uspeli so že prilagoditi nekaj razpisov tako, da gredo njim v prid. No, spoštovani mladenič, zdaj pa pozor; slišal sem, da se obeta naslednji korak v ogrozitvi naše Samobitnosti oziroma Samobitnosti, ki jo mi omogočamo … Zbrali so že dovolj poročevalcev Metropolam na svojo stran, da si lahko tukaj privoščijo počet marsikaj. In te priložnosti ne bodo spustili. Želijo narediti korak naprej in nas začeti tudi ogrožati tudi na kake druge načine, morda … morda fizično.”

Svetilnik je zavzdihnil, uprl pogled v mizo in počasi zmajal svojo sivo glavo. Nato je vstal in se usmeril k oknu, ki jo je odseval; sivina njegove glave v odsevu je intenzivirala bleščanje sobne svetlobe, tako, da je odsev izgubil svoje dlake in postal čisti izraz na obrazu. V njem je monumentalno odsevala skrb. Svetilnik je pogled usmeril k stropu.

“Zdaj boste odločali vi … Vaša generacija mora opraviti svoje. Nekaj vas bom prosil. Želim, da stopite na našo stran; da se pridružite našemu oboroženemu odporu in da pišete kolumne na naši strani. Potrebujemo sveže moči. Oni imajo Zračni oddelek. Brane kolumnistke in kolumniste. Polastili so se sociološke teorije Michaela Haralambosa. Sposobni so piratskih operacij. Videti je, kot da ima Zračni oddelek supermoči. Sposobni so izvesti zračne udare. Zato potrebujem vas, nekoga, ki je njihov vrstnik, in ki bo najležje razumel njihov način delovanja.”

 

Avtor: Muanis Sinanović

Ilustracija: TraumService

 

03-33

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja