Tabora sta bila zbrana že dopoldne; vojska mladoljubljančanov je stala na Slovenski cesti, obrnjena v smeri proti Dunajski; na Dunajski cesti, obrnjeni v smeri proti Slovenski, pa so stali borci DSAU-ja. Salamander in Semezdin sta sedela na svojih umetnih lebdečih konjih, ki sta se dimila v tla, pri tleh zbirala nakodrano belino. Vojščaki so bili oboroženi s srčki, buzdovani in meči, kot je velevala tradicija. To je bilo po svoje tudi praktično, saj so bila sodobna orožja preveč uničujoča za ulično bitko, bitko tako rekoč na ravnem polju. Ko se je sončni žarek skozi režo za oči prebil do Semezdina, je ta spustil pokrov, zakrožil z roko, nato pa uperil prst v smeri Dunajske. Zavpil je: Napreeeeeeej! To so bile njegove prve besede v celotnem dogajanju.
Osemdesetglava množica, razredčena ob cesti, je začela navijati: ole, ole, ole, ole. Z drugega konca se je zaslišalo okorno topotanje mladoljubljančanov, oklepi so zvončkljali. Pri tem pa so se na ulico spustile meglice. Še preden sta se vojski srečali, so popolnoma prekrile dogajanje; slišal si lahko boj, krike, zvenenje prekrižanih mečev, nisi pa mogel videti njihovega izvora. Meglice so postajale vedno gostejše in kot vata so zapolnjevale ušesa.
Zdelo se je nenavadno, takoj ko si zaslišal … mislil si, da se ti meša … ko si prvič zaslišal … šepet meglic.
Me smo ljubljanske meglice. Prisluhni nam, nesrečnik. Vse to smo že videle; tukaj smo že od nekdaj. Kaj to pomeni? Težko vam razložimo – nimamo let, ta so namenjena tistim, ki verjamejo v dogajanje. A me, izkušene, vemo, da dogajanja ni. Tisti, ki bodo danes s krvjo napolnili ljubljanske ulice, bodo jutri – ali čez sto let, kakor jim pravite – meglice. Meglica si in meglica ostaneš. Skupaj z nami bodo šepetali vašim potomcem; tudi ti boš šepetal ali šepetala svojim potomcem. Malo ljudi nam prisluhne, na svojo škodo. Prisluhni nam vsaj ti: pojdi drugam. Tukaj si lahko samo vse in zato tudi nič in zato tudi vedno samo eno: rabelj in žrtev, mučenik in tiran, revež in uhljeb, pesnik in pisec tračev, feminist in šovinist, rasist in ljubitelj Drugih, sovražnik province in provincialec. Za ostale ni prostora. Meglica si in meglica ostaneš.
Potem pa je zarjula Ljubljana; odprla je svojo zemljo in začela pihati ter se stresati. Pregnala je meglice v svoje luknje in jih pri tem karala: ne odganjajte mi Ljubljančanov in Turistov, meglice! Jaz živim njih in oni živijo mene; jaz sem njihova mati, če se patetično izrazim, in oni skrbijo zame; mi smo v naravnem ravnovesju. Tudi ve, meglice, nesrečne, otročki nevzgojeni, ki prihajate iz mene in se vame vračate, se boste prej ali slej s tem sprijaznile. Prej ali slej – razumete!
Potem je v zemljo poskrila trupla, ki so ostala po bitki, in sprala ulice.
Vi pa, kronist in Turist, ki sem vas sprejela in vas nisem vpletla v te krvave notranje zadeve; le vrnite se v Metropole in razširite dober glas o meni. Moji Ljubljančani so bili prijazni do vas in dala sem vam svoje jedro. Videli ste, kar ste imeli videti. Pohitite, vam vljudno svetujem.
To se je zgodilo v tistem času. Prihranil sem vam svojo zgodbo za ta trenutek, ko sam odhajam, ko sta se poslovila Salamander in Pokahontas in ko betežni Semezdin še izbira svojega naslednika.
Vendar pa slišim šumenje in slutim, kako se Ljubljana plazi k meni. Bojim se, da bo zameglila mojo zgodbo … Nič ne morem proti temu … Veseli pa me lahko nekaj – da sem jo vendarle povedal.
KONEC
Avtor: Muanis Sinanović
Ilustracija: TraumService
