Na Mediteranu čas teče počasneje. Ali pa je minut in ur na obalah Sredozemlja preprosto več. Ni mi še uspelo, da bi si ta nadnaravni pojav docela pojasnil, a verjamem, da morje upočasnjuje ljudi, njihove korake in misli. Tudi na Mediteranu se, mislim si, mnogim mudi, a je njihovo hitenje neopazno s prostim, kontinentalnim očesom. Na šank naslonjen človek, ki srka espresso in grizlja brioš, pač ni videti enako kot človek, ki teče po pločniku s kartonskim coffee-to-go kozarcem, čeravno oba zamujata v službo. A čas, ki preganja človeka ob šanku, je drugačen od tistega, ki preganja človeka ob cesti. Slednji je veliko bolj neusmiljen, eno samo minevanje ga je, kakor bi bil že vnaprej zapravljen. Mediteranski čas pa je človeku prijaznejši in ga ne prehiteva.
Čas na Mediteranu se zna ustaviti in ustavlja se, vsaj po mojih izkušnjah, razmeroma pogosto. Nekateri so sicer prepričani, da so Mediteranci nekoč, ko so sredozemske obale še mislile svet, razvozlali tudi skrivnost časa. Aristotel, Arhimed, Platon, nekdo iz teh koncev sveta pač, je takrat odkril, kako se čas ustavi, in njegovi potomci ga še danes ustavljajo, pa čeprav le še zato, da bi lahko v miru posedeli na forumu ali se zvečer sprehodili po rivi.
Sam verjamem, da je to le eden od mnogih mediteranskih mitov, a tudi Mediteran je morda le mit, le potreba nas, da v svoji neposredni bližini zaznavamo neki lepši svet, svet, ki je hkrati bolj živ in bolj ležeren, glasnejši in spokojnejši od našega. Če bi namreč vprašali vse tiste moje znance, in ni jih malo, ki se poleti zapodijo na hrvaške, grške in španske obale, odločeni, da bodo v tednu ali dveh v svoja jadra ujeli vse mediteranske vetrove in predeskali vse valove ter izživeli vso čez leto neizživeto energijo, bi vam bržkone povedali, da jim čas nikjer ne mine tako hitro kot prav na Mediteranu.
A na srečo poznam tudi mnoge, ki jim že vonj Mediterana, vonj fig, oliv, rožmarina in borovcev, upočasni podivjani srčni utrip, jih resetira. Hrvaški pisatelj Renato Baretić mi je nekoč opisal svojo izkušnjo selitve iz Zagreba v Split. Njegovo novinarsko delo je po selitvi ostalo nespremenjeno, v Splitu mu je pot v službo vzela vsaj pol ure več kot v Zagrebu, a mu je v Dalmaciji vseeno vsakodnevno ostajal čas za opoldansko podaljšano kavo na pjaci in večerne izhode. Renato je ta fenomen pripisal počasnemu dalmatinskemu ritmu življenja, v katerem vse teče tako počasi, da se neizkušenemu opazovalcu pogosto zazdi, da stoji, a se vseeno zgodi vse, kar se ima zgoditi.
Moji italijanski, francoski, španski, črnogorski in grški znanci bi temu bržkone rekli kakovost življenja. Na Mediteranu namreč mrgoli ljudi, ki so prepričani, da ljudje drugod po svetu, predvsem na severu, preprosto ne znajo živeti. Da bebci jedo le, da se nasitijo, in pijejo le, da se odžejajo. In da po ulicah hodijo, da nekam pridejo. Severnjaška racionalnost od spodaj, z juga, deluje pač povsem iracionalno.
A v današnjem svetu je za vse nas veliko usodneje, da južnjaška upočasnjenost od zgoraj, s severa, deluje neučinkovito, leno in kaotično. Mediteran je nekoč, ne da bi mi to opazili, prišel na slab glas, in Evropa si v prestolnici vafljev in pečenega krompirčka dneve in noči razbija glavo z vprašanjem, kako iz Mediterancev narediti dobre Evropejce. Takšne, ki s svojimi javnimi dolgovi ne bodo ogrožali skupne evropske prihodnosti, takšne, ki ne bodo poznali dodatkov za pravočasen prihod v službo, takšne, ki ne bodo brezglavo zapravljali tujega denarja, takšne, ki bodo plačevali davke. Takšne skratka, ki bodo živeli v skladu s svojimi zmožnostmi.
A življenje v skladu s svojimi zmožnostmi, ki ga navdušeno kot kakšen njuejdževski guru promovira bruseljska Evropa, je koncept, ki se preprosto ne sklada z Mediteranom, s svetom, kjer je bilo vedno več življenja, kot je bilo zmožnosti zanj, in so morali ljudje neprenehoma ustavljati čas, da se jim ne bi življenje prelilo čez rob.
Evropa, ki ne razume, ne želi ali ne zmore razumeti sveta, iz katerega je vzniknila, bi si morala ogledati izvrstno razstavo v londonskem British Museumu, Sunken cities, Egypt’s lost worlds (Potopljeni mesti, izgubljeni svetovi Egipta), ki prikazuje nedavno najdene zaklade iz dveh potopljenih obmorskih mest, Thonis-Heracleiona in Canopusa, v katerih sta sobivali dve veliki mediteranski kulturi, egiptovska in grška. Morda bi dojela, da je bil Mediteran vselej odprt prostor, v katerem so iz starih vznikale nove kulture, se med seboj mešale in prepletale, trkale in se tudi spopadale, a nikdar zapirale.
Nedoumljivo in tragično je, da je Mediteran postal železna zavesa Evrope in da se v njem namesto časa ustavljajo življenja. Skupaj z njimi pa se v nebeško lepi modrini utaplja tudi ideja združene Evrope.
Goran Vojnović, za Outsider 06
Naroči revijo OUTSIDER! letna naročnina/4 številke/25€
Foto: Arne Hodalič
