Kolikokrat se vam je že zdelo, da bi se morala novozgrajena hiša mimoidočim vljudno opravičiti, ker so jo postavili? Obvezna izjava na fasadi »odpustite arhitektu, saj ni vedel, kaj dela« bi verjetno kmalu postala bolj popularna, kot bi si arhitekti želeli – razen seveda takrat, ko bi obtoževala arhitekta, ki ga imamo morda za svojega velikega tekmeca. Glede na arhitekturno produkcijo, predvsem pa glede na priljubljenost javno-medijskih pogromov bi takšna arhitekturna opravičila kmalu lahko postala vsaj tako pogost urban element kot kanalizacijski jaški. Zato sem mnenja, da je današnje stanje, ko hiše po nekakšni poklicni dolžnosti s svojimi fasadami samozavestno izjavljajo: »ne, ni napaka, natanko tako so me narisali …«  vsaj manj shizofreno kot arhitekturno posipavanje s pepelom po ulicah. Hiša pač nikoli ne laže – njen videz je in bo ostal okamenel in v času zamrznjen rezultat ustvarjalne moči njenega avtorja, kompetentnosti naročnika in duha časa, v katerem je nastala.

4

Vendar pa vljudne hiše s ponižnimi opravičili obstajajo. Ena izmed njih je rezultat specifičnih, iz angleške fevdalne dobe podedovanih lastninskih razmerij. Brunei Gallery, eno izmed stavb znane londonske univerze SOAS (Šola orientalskih in afriških študij) so leta 1995 zgradili na znanem Russel Square v univerzitetnem predelu centra Londona. Na prvi pogled gre za umirjeno, kontekstualno, pravzaprav kar zelo zadržano arhitekturo, ki se ni ujela ne v takrat že umirajoče postmodernistične ekscese niti v takrat že porajajoče se skulpturalne eksperimente. Ena tistih arhitektur, ki svoj uspeh stavi na vse, kar sama ni: ni ekscentrična, ni vpadljiva, ni konfliktna. Ne opaziš je, če je ne iščeš, in ne zmoti te, če greš mimo, pravo arhitekturno utelešenje angleškega understatementa skratka. Če smo iskreni, stroga spomeniška pravila o varovanju fasad na območjih, kot je lepo ohranjen dvesto let star ambient Russel Square, arhitektu pogosto niti ne dopuščajo kakšnega širšega manevrirnega prostora. In njenemu avtorju ne moremo zanikati kompetentnosti – ne gre za oponašanje njenih sosed iz zgodnjega 19. stoletja, ampak za avtorsko reinterpretacijo urbane vrstne hiše. Brunei Gallery je, skratka, hiša, ki te lahko zmoti le zato, ker nikogar ne zmoti. Vse na njej izraža skrb do primernega odnosa do častitljive okolice, skrb in diskretnost in tankočutnost. Vse je natanko tako, kot si predstavljamo kontekstualizem, natanko tako in obenem nič več kot to.

2

In od vseh možnih stavb v tem gigantskem in pogosto dvoličnem mestu, od vseh postmodernističnih arhitekturnih tort, neoliberalnih giganebotičnikov v Cityju, dolgočasnih historicističnih vrstnih hiš in drugih nezadostnih arhitekturnih podvigov, od vseh teh boljših in slabših zgradb, ima ravno in samo ta plaha in malce brezbarvna hiša na svoji opečnati fasadi vzidano kamnito ploščo z opravičilom, da je takšna, kakršna je. Na plošči je vklesano: »Londonska univerza s tem zabeležuje svoje iskreno opravičilo, da so bili načrti za to hišo sprejeti brez soglasja družine Russel in njenih pooblaščencev in  posledično brez njihove odobritve načrtov.« Nekako tako izgleda spokorniška arhitektura, ki mora klečati na kolenih in prositi odpuščanja.

5

Russel Square v 19. stoletju

Zaplet in opravičilo na fasadi sta rezultat specifičnih londonskih lastninskih odnosov, ki pogosto koreninijo še v fevdalnem pravu. Aristokratska družina Russel (njen morda najslavnejši član je bil filozof, matematik, pacifist in Wittgensteinov prijatelj Bertrand Russel) je s poroko že leta 1669 prejela v last obsežna zemljišča v današnjem Bloomsburyju. Enajsti vojvoda Bedfordski, Herbrund Russel, je na koncu devetnajstega stoletja v strahu pred javnim neodobravanjem velikih londonskih aristokratskih posestev sicer odprodal dobršen del družinske nepremičninske srebrnine – del posestev je odkupila Londonska univerza, katere del je SOAS. Družina Russel pa je obdržala nekatere posebne pravice, med katere spadajo tudi odobritev in zavrnitev fasad novozgrajenih stavb na nekaterih za nekdanje lastnike pomembnih pogledov. Med njimi je tudi Russel Square – in to napol fevdalno arhaično pravico so uveljavljali na nesrečni Brunei Gallery pred komaj dvajsetimi leti.

1

Hiša pa med svojim klečanjem kljub vsemu le ni čisto iskrena; morda edini nekoliko poredni in nepotlačeni impulz spokorniške arhitekture je namreč – kakopak – še ena tabla. Nameščena je takoj pod ponižnim opravičilom in je v primerjavi z njo še bolj jedrnata. Na njej piše samo: »Civic Trust Award 1998«. Nagrado podeljuje Civic Trust že od leta 1959 tistim novim objektom, urbanističnim ureditvam in krajinskim zasnovam, ki »so vzorno dvignili kvaliteto življenja lokalne skupnosti«. Ni znano, kako so najbolj eminentni predstavniki lokalne skupnosti na Russel Square, torej kar sami člani družine Russel, komentirali dodelitev nagrade. Vendar pa nasprotujoči si tabli vdihneta hiši malo skoraj subverzivnega življenja in na njeni fasadi oblikujeta eno izmed bolj dialektičnih urbanih prizorov sodobnega Londona.

Miloš Kosec

Vir fotografij: https://darkestlondon.com/category/bloomsbury/     

Podprite Outsiderja z naročilom!

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja