Na robu starega mesta Škofje Loke je Kati Sekirnik s pomočjo arhitektke Jane Jocif in drugih prijateljskih rok obnovila hišo, na katero jo veže družinska zgodovina. V njej iz mizarskih izdelkov, ki še danes dopolnjujejo hišo, veje duh rokodelske tradicije. Obnovili so hišo, pa tudi vez z rokodelstvom, saj se je v pritličje naselila delavnica, kjer arhitektka Uršula O. Magister oblikuje izdelke iz porcelana. Kati in Jana sta pri hiši na Lontrgu prepoznali vrednost obstoječe zasnove in detajlov; prenovo je tako bolj kot poseganje zaznamovalo odkrivanje in obnavljanje.

Kako sta začeli s projektom prenove?

KS: Proces se je začel z odločitvijo, da se lotim prenove. Družinska hiša, ki je bila prazna skoraj 30 let, me je navdihovala že iz otroštva, saj je bilo v njej vedno veliko zanimivih stvari, predmetov. Ko pa sem se odločila, da jo prenovim, jo je bilo treba najprej izprazniti in pripraviti. V številnih urah, ki sem jih v njej preživela v teh začetnih mesecih, sem se s prostori povezala, jih vizualizirala in premislila, kakšno bi bilo lahko življenje tukaj. Seveda sem kmalu prosila Jano, da kot arhitektka in prijateljica, s katero si med drugim deliva tudi pogled na ohranjanje dediščine, sodeluje pri prenovi.  

JJ: V januarju 2021 sva s Kati začeli z meritvami in prvimi idejnimi skicami. Imeli smo veliko srečo, da med procesom ni bilo večjih presenečenj in da je bila hiša v relativno dobrem stanju. 

Najbolj smo si oddahnili, ker so bili strop v pritličju in leseni nosilci pod sekundarnim ometanim stropom neoporečni in zdravi, videz nosilcev pa rustikalen in unikaten. 

Kakšna je vodilna ideja zasnove? Ali ima koncept?

KS: Glede na lokacijo, zgodovino in stanje hiše je bilo od začetka jasno, da ohranimo in obnovimo, kar se le da. V hiši se je izjemno ohranilo stavbno pohištvo, ki jo še posebej zaznamuje. Mojstri mizarji, ki so tukaj živeli in delali, so kot dediščino zapustili krasna okna, vrata, kose pohištva, ki pa jih je bilo treba obnoviti. Res ključno vlogo pri tem je imel Matija Hiršenfelder, ki me je s svojim znanjem in izkušnjami spodbudil, da je mogoče. Tako smo obnovili vsa okna, notranja in zunanja vrata, tlake, kose pohištva … Dela je bilo res veliko, in ko gledam nazaj, v resnici ne vem, kdaj in kako nam je uspelo. 

Poleg tega pa je bilo že na začetku jasno, da v tloris skoraj ne posegamo, saj so prostori v stanovanjskem delu že izvorno krožno povezani, kar omogoča krasne prehode in pretočnost. Hiša nam je sama narekovala, kako in česa se lotimo. Treba pa je bilo zamenjati vse instalacije in predvsem sanirati spodnji del hiše. 

JJ: Splošni koncept je delitev hiše na dva dela: zasebni del v nadstropju in poljavni v pritličju. Bistveni del koncepta je predvsem v tem, da ohranimo čimveč kakovostne materije: vse, kar je novo, nadomestimo z naravnimi materiali, in pri tem jasno ločimo staro od novega – kjer je bilo nujno potrebno zamenjati dotrajane dele tlakov, so bili dodani novi, izbirali smo avtentične materiale, ki ne poizkušajo imitirati starosti. Glede na obstoječe stanje v zgornjem nadstropju smo tudi v pritličju zasnovali odprt prostor in krožno zasnovo.

Zakaj ste se hišo odločile obnoviti kar same? 

KS: Iz več razlogov. Prvi je ta, da sama v fizičnem in ustvarjalnem delu preprosto uživam. Bivati v hiši, v kateri si se sam dotaknil vsakega centimetra, je pač drugače, kot če delo opravijo drugi. Drugi razlog je seveda finančni. Veliko dela smo opravili sami (z navodili in usmeritvami mojstrov), se medtem veliko naučili, hkrati pa je bila prenova veliko cenejša. Večino dela (predvsem pri obnovi oken) sem opravila sama, veliko pa so seveda prispevali starši in prijatelji, (od odvažanja gradbenega materiala, “štemanja”, priprave in vmesnih del za vse mojstre, obnove oken in vrat, beljenje, selitve …). Vsi mojstri, ki so sodelovali v procesu, so bili krasni. Vsem sem neizmerno hvaležna, da smo dobro komunicirali in je bila med nami med obnovo pozitivna energija. 

JJ: Prenova in delo z lastnimi rokami ponuja kontemplacijo, druženje s prijatelji pa prinaša veliko smeha ob delovnih akcijah in poglobljen razmislek ob izzivih, ki se pojavijo. Prinese pa tudi rezultat, ki ni samo viden, temveč tudi otipljiv. Največja vrednost je ta, da je takšen projekt dopuščal počasnejšo prenovo, ob kateri smo lahko prisluhnili hiši, ki nam je med procesom sama ponudila odgovore ali vsaj prišepnila, v katero smer naj se obrnemo. 

Kaj je bilo najtežje pri prenovi? Najljubša napaka?

KS: V resnici sem v celotnem procesu zelo uživala. Najtežje je seveda slediti financam in poskrbeti, da ob omejenih sredstvih pridemo do konca. Pa seveda je bila zelo naporna tudi količina vrat in oken, ki jih je bilo treba obnoviti (predvsem za roke). 

JJ: Lahko bi rekla, da je bil proces zaradi vseh odkritij pod plastmi razburljiv in je prinesel veliko več lepih trenutkov kot napačnih odločitev. Mogoče bi za najtežji del prenove izpostavila komunikacijo z izvajalci, ampak na mojo srečo je v tem odlična Kati. 

Kaj pomeni bivanje v stari hiši, v kateri so sledi zgodovine?

KS: Zame je to nepreceljivo. Da lahko živim v hiši, v kateri se res vsi dobro počutimo. Da sem lahko ohranila, kar so ustvarile že generacije pred mano, da lahko vstopim skozi vrata in gledam skozi okna, ki so jih izdelali predniki mizarji (od leta 1886 je tukaj delovala mizarska delavnica Okorn, ki jo je ustanovil moj prapraded Jakob Okorn), je zame res dragoceno. Vsi detajli, ki so tukaj in kažejo na preteklo življenje, dajejo kontekst tudi mojemu življenju. Predvsem pa, da povsod v hiši lahko vidiš, kako premišljeno je narejena, koliko je svetlobe, kako se na vsakem mestu odprejo drugi pogledi in kako prijetno je bivanje v njej.  

UOM: To so prostori, ki so zgoščeni tudi brez vsebine. V njih se razliva drugačna polnost, ki dnevna opravila dela čarobna. Stara lesena vrata pod portalom odklenem z železnim ključem, odprem prenovljena stara polkna, zakurim v peči … Ustvarjanje med stoletnimi stenami je zame privilegij, navdih in posebno veselje. Čeprav imam topel dom, pogosto z obotavljanjem odidem. To opažam tudi pri obiskovalcih; večina se najprej ozre po historičnem lesenem stropu in potem po drugih delih ter ponavadi z občudovanjem zavzdihne. V želji, da prostor živi in da ga delim z drugimi, tu poleg delavnic občasno pripravim umetniške sejme, koncerte in podobne dogodke.

Juhani Pallasmaa v svoji knjigi Ukoreninjenost pravi, da je tradicija, »zgodovinski čut« resnični vir ustvarjalnosti. Kaj menite o tem?

KS: Tudi poklicno me zanima in se ukvarjam s tem, kako so (lahko) stara znanja, spretnosti, veščine, ki so se gradili stoletja, aktualni in temeljni tudi za sodobni čas. Neizčrpno je graditi na njih, iskati neke nove rešitve in pojavnosti. S tem zavedanjem in spoštovanjem se lahko ukoreninimo, lažje razumemo svoje okolje in iz njega uspešno rastemo. 

UOM: Zgodovinski čut so korenine, brez katerih ne moremo graditi znanja, razumeti bistva in izraziti svojih pogledov, vtisov ali potez.

JJ: Navdihujoč proces odkrivanja plasti je nesluten vir novega znanja o tradicionalnih obrteh, naravnih materialih in  procesih njihove uporabe. Pomembno se mi zdi, da s prenovami ohranjamo tako snovno kot nesnovno dediščino. Z razmišljanjem o dediščini pridemo tudi do spoznanj, od kod prihajamo, kakšni smo in kakšni postajamo, ter kam bomo zapeljali naše zgodbe.

Kaj ste se pri prenovi naučile o sebi? 

KS: Da sem še kar vztrajna in da moje roke zmorejo marsikaj. 🙂

JJ: O sebi sem se naučila, da je delo z rokami pomemben del moje identitete in da si želim več časa posvetiti učenju novih veščin in spretnosti, kar mi v zadnjem času prav dobro uspeva. Projektiranje je lahko tudi intenzivna miselna telovadba in zelo izpolnjujoč proces, še posebno  ob tako lepem rezultatu, kakršnega je dosegla pridna ekipa lontrške hiše. 

Pripravila: Nina Dolar