- Arhitektura
- 3 Comments
|
Getting your Trinity Audio player ready...
|
Na reki Krki so naši predniki gradili izjemne lesene mostove. Območje je bogato z lesom, še posebno s hrastom, in prav iz te razpoložljivosti materiala, znanja in potrebe so nastale značilne mostne konstrukcije. Niso bile abstraktni inženirski izdelki, ampak del pokrajine. Zrasle so iz kraja, iz reke, iz gozda in iz rok ljudi, ki so prostor razumeli bolj neposredno, kot ga zdaj razumejo razpisi in direktorati.
Takšnih mostov je na Krki ostalo le še nekaj. Po zadnjih dostopnih podatkih jih je samo še osem. Vsakih nekaj let izgubimo še kakšnega. In vsakič se najdejo razlogi: dotrajanost, varnost, standardi, nosilnost, promet, predpisi. Vsi ti razlogi so lahko resnični. A vprašanje je, zakaj jih skoraj nikoli ne znamo razumeti kot izhodišče za obnovo, ampak kot izgovor za rušitev.
Brjanski most čez Krko v Podbočju je eden takih primerov. Star je približno 160 let. Vpisan je v register nepremične kulturne dediščine. Ni samo tehnični objekt, ampak del identitete kraja. Domačinom ne pomeni le poti čez reko, ampak spomin, podobo vasi, vsakdanji orientir, nekaj, kar povezuje dve strani življenja.
Most je bil pred leti temeljito prenovljen in ojačan. Njegova nosilnost je bila 12 ton. Za lokalno okolje, kjer most ne vodi v industrijsko cono ali logistični terminal, ampak povezuje Podbočje z zaledjem, je to zadosti. Dovolj je za prebivalce, kmetijsko mehanizacijo, vsakdanje življenje in lokalni promet. A namesto da bi se to razumelo kot prednost, se načrtuje nova betonska konstrukcija z nosilnostjo 40 ton.
Zakaj Podbočje potrebuje 40-tonski most? To vprašanje je preprosto, a nanj ni preprostega odgovora. Če ga postavimo tehnično, bomo dobili tehničen odgovor: država gradi za prihodnost, standardi so takšni, mostovi morajo omogočati večje obremenitve. Če ga postavimo prostorsko, pa odgovor ni več tako samoumeven. Kaj pomeni 40-tonski most v občutljivem rečnem prostoru? Kakšen promet omogoča? Kakšno prihodnost napoveduje? In predvsem: kaj pri tem izgubimo?
Izgubimo lesen most. Izgubimo redko ohranjeno tehniško dediščino. Izgubimo del posebnosti reke Krke. Izgubimo dokaz, da so znali ljudje nekoč graditi s prostorom, ne proti njemu. Na njegovo mesto pa naj bi dobili generičen betonski objekt, kakršnega bi lahko postavili kjerkoli. Objekt, ki ne govori jezika Krke.
-
Celoletna naročnina
32.00€ Izberite možnosti Ta izdelek ima več različic. Možnosti lahko izberete na strani izdelka
3 Responses
Ne gre le za most. Zakaj 30 ton? Ker je višje ob Šutni peskokop. To pomeni, da bodo težki kamioni z gramozom najprej uničili stari kamniti most na Sušici pri cerkvi in ogrozili jedro naselja. Nihče še ne razmišlja o obvoznici. V javni razpravi zagovorniki lesenih mostov nismo imeli kaj dost možnosti. Tudi nikakršnih nasprotnih argumentov ni bilo slišati. Samo zahtevo po 30 tonah.
Argumenti:
avtobus: 15t- 20t
traktorj s priklopnikom: 11t-16t
smetarski avto: 18t-26t
kombajn: 15t-23t
tovornjak zimske službe:18t-24t
Ampak, za vas to niso dovolj tehtni argumenti, vam je vse eno, kako se prideluje hrana, jedli pa bi lokalno pridelano.
Imeli bi turizem, ampak brez turistov.
Zgodba o kamnolomu, pa so neutemeljene, ker nikoli ni bilo govora o tem in je zgolj zgodba, z namenom manipulacije.
Nič hudega, bodo pa še vedno čez Kostanjevico prevažali težji tovor.
Ko se bodo zopet zgodile ujme in poplave, pa kot nikogar ne bo zraven, ki priskočil na pomoč iz Ljubljanskih teras.
Nikoli se sicer ne odzivam in ne polemiziram v spletnih komentarjih, gornja »dejstva« pa vendarle v smislu verodostojne in celovite slike terjajo nekaj besed!
Spoštovani g. Janez, če bi vidva, predvidevam namreč, da ste to vi, spoštovani g. Jani, torej, če bi vidva z g. Martinom Kodričem 5. avgusta 2020, ko je bil sestanek z načrtovalci in odločevalci prihodnosti Brjanskega mostu, kjer sta bila v imenu Krajevne skupnosti Podbočje njena edina predstavnika in sta, ne da bi prej v široki javni razpravi natančno seznanila sokrajane z dvema možnima rešitvama problematike premoščanja reke Krke v Podbočju, se pravi z varianto A in uničenjem kulturne in identitetne dediščine Podbočja; ter z varianto B, ki je dolvodno na reki Krki predvidela nov armiranobetonski most ter posledično omogočala tudi prepotrebno obvozno cesto za Podbočje, ki bi obenem obvarovala staro vaško jedro in tročelni kamniti most, za katerega zgoraj upravičeno skrbi tudi spoštovanega dr. Andreja Smrekarja; če bi vidva torej takrat premogla toliko prostorske senzibilnosti, spoštovanja lastne kulturne dediščine, skrbi za dobrobit Podbočja pa zavzetosti in zagnanosti za reševanje stisk ljudi s teh krajev, kot je zdaj v tem kontekstu prisotnega gromovništva, »bitja plati zvona« ter izsiljevalskih in demagoških pritiskov za čimprejšnjo porušitev Brjanskega mostu; pa če bi vsi vpleteni akterji imeli res transparentne, poštene in nekontaminirane namere za čimprejšnjo umestitev nove grajene entitete v ta senzibilen prostor med Krko in Gorjanci, spoštovani g. Janez, bi se danes že nekaj časa vozili po novem mostu čez Krko v Podbočju! Vsi, ki jih zgoraj naštevate, pa še kdo!
Žal se vidva nista zavzela za dolgoročno razvojno najbolj optimalno rešitev! Oprostite, saj so ohranjena naravna in kulturna dediščina skupaj s trajnostnim turizmom, vinarstvom in vinogradništvom še zmeraj nekakšne prioritete teh krajev, ali pač ne!?!
Ne vem, kako si predstavljate današnji turizem in ljudi, ki bi z njim bili pripravljeni trošiti denar v teh krajih, spoštovani g. Janez, predpostavljam pa, da precej »preprosto« in starodobno. Današnji trajnostni »turisti« iščejo mir, lepoto, tišino, ohranjeno naravno in kulturno dediščino! Iščejo prvinsko identiteto. Krajevne znamenitosti, sledi preteklosti, pričevanja resničnosti, ki je tu živela; in ki živo sobiva s sedanjostjo! Vse to v Podbočju in okoliških vaseh imate. Krona vsega pa je Brjanski most, ki je s svojo leseno pojavnostjo in atraktivnostjo edinstveni pozdravni portal in vstopna točka v svet podboške izvirnosti ter magičnega sveta »bajk in povesti o Gorjancih«!
O iztrošenih očitkih, kako da je slovenski javnosti vseeno za pridelavo hrane, sploh nima smisla izgubljati besed, ker gre le za navadno, oprostite, res degutantno jurišništvo, ki se kot dež v Bohinju, kar naprej koti v enih in istih krogih okoli nekaterih gromovniških političnih akterjev, katerih ugledni ustanovni vodje, kot je bil spoštovani g. Ivan Oman, se pač v grobu obračajo ob tem, kar je iz njihove iskrene ideje in želje po boljšem življenju na Slovenskem nastalo.
Ne le čez Kostanjevico, spoštovani g. Janez, kjer je izven kulturnovarstvenega območja decentno umeščen armiranobetonski most čez reko Krko z visoko nosilnostjo, ampak tudi na drugi strani čez most na Krki v Krški vasi, je mogoče voziti težje tovore.
Kar zadeva Kostanjevico na Krki, je to seveda sprejemljivo predvsem za občasne nujne krajevne in širše potrebe, nikakor pa ne za vsakodnevne visoko frekventne kamnolomarske, peskokopne in smetarske lokalne in internacionalne »smartbiznise«, ki jim, iskreno povedano, Kostanjevica tudi ni zelo v interesu, saj je malce preveč odmaknjena od avtoceste, pa, jasno, kostanjeviška občina kaj takšnega tudi dovolila ne bi!, zaradi česar je prav ta trasa od AC Ljubljana – Zagreb z Drnovega do Križajev in čez Brjanski most v Podbočje in pod Gorjance zanje naravnost optimalna in, pravzaprav tudi edina možna!
Vaše vztrajno zatrjevanje o tem, kako tega ni v današnjih in prihodnjih namerah raznih lokalnih in regionalnih akterjev, daje misliti, spoštovani g. Janez, da, ali o tem res nič ne veste, ali ne želite vedeti, ali pa zelo dobro veste in iz razlogov, ki jih le vi poznate, pač »plešete z volkovi«. Celo g. Janez Kerin, župan Mestne občine Krško, je aprila v pogovoru z nami izrazil skrb za vse, kar bo generirala in za življenje prebivalcev in starega vaškega jedra predstavljala visoka, avtocestna nosilnost načrtovanega podboškega mostu na obstoječi trasi regionalne ceste skozi Podbočje proti Planini in hrvaški meji. V tem smislu je tudi potrdil določene pritiske in celo citiral izjavo predstavnika vpletenih akterjev, ki je po županovih besedah rekel, da »če ne bomo smeli voziti agregata skozi Podbočje, se nam posel ne izplača«!
Kar pa zadeva ujme in poplave, spoštovani g. Janez, bi spomnila na besede velikega, uglednega, mednarodno uveljavljenega in priznanega slovenskega mostograditelja, cenjenega inženirja Marjana Pipenbaherja, ki je v kontekstu velike povodnji avgusta 2023 z vso svojo visoko strokovno inženirsko in projektantsko prezenco in odgovornostjo opozarjal na neizogibno nujnost takšnega projektiranja in umeščanja mostov in njihovih podmostij v prostor in v poplavne reke, da ne bodo posegali v samo strugo poplavnih vodotokov, saj se s tem v času »hudih ur« ustvarja nevarne pregrade in obsežne zajezitve, ki potencirajo rušilnost in obsežnost povodnji!
Koliko glomaznih betonskih stebrov v strugo reke Krke je že načrtovanih pri armiranobetonskem mostnem skropucalu, ki naj bi nadomestilo vitko, sonaravno, trajnostno neoporečno 160 letno leseno jekleno konstrukcijo Brjanskega mostu!? Ja, res je, spoštovani g. Janez, dvanajst! Dvanajst zajetnih stebrov!
A le nič skrbi, spoštovani g. Janez! Ne le z ljubljanskih, tudi z vseh drugih »teras« na Slovenskem bomo prav gotovo vsi, ki nam je od nekdaj srčno mar ne le za naravo, okolje in prostor, ampak tudi in predvsem za naše sodržavljane v stiski, tako kot zmeraj, z največjo empatijo in sočutjem priskočili na pomoč. Tudi vam v Podbočju. V povodnji. In v vsem.