V zadnjih letih sta se v urbanizmu uveljavila pojma »zelena« in »modro-zelena« infrastruktura. Z njima opisujemo načrtovalske pristope, ki naj bi v urbaniziranem prostoru ohranjali in varovali naravne procese ter omogočali, da rastline, živali, voda in drugi naravni sistemi med seboj ostajajo povezani. Varovanje naravnih vrednot, koridorji za prehajanje živali, vračanje vodotokov v naravna stanja in oblikovanje bolj prepustnih površin so tako postali eni izmed ključnih elementov trajnostnega urejanja prostora. Zdaj pa se jima očitno pridružuje še pojem »rjava infrastruktura«, ki pozornost usmerja k ekološki vlogi tal – tisti plasti prostora, brez katere tudi površinski ekosistemi ne morejo delovati.

Različne vidike tal sicer natančno obravnavajo pedologija, geografija, agronomija in druge stroke, medtem ko vprašanja o tem, kaj se dogaja pod zemeljskim površjem, v okviru urejanja prostora pogosto izostanejo. Pri številnih posegih v prostor se pozornost praviloma še vedno osredotoča predvsem na vidne, torej nadzemne sestavine prostora. Ekološka povezljivost je tako pogosto obravnavana zgolj površinsko, medtem ko podzemne povezave ostajajo prezrte. Zato pojav pojma rjave infrastrukture odpira tehtno vprašanje: ali gre za resničen konceptualni napredek, ki lahko naslovi omejitve obstoječih načrtovalskih pristopov, ali pa zgolj za novo trendovsko skovanko urbanističnega slovarja?

Razmislek o rjavi infrastrukturi temelji na preprosti ugotovitvi, da tla niso zgolj fizična podlaga za vegetacijo, stavbe ali umestitev podzemne infrastrukture. So še kako živa in izjemno dinamična. V eni sami čajni žlički zemlje domuje 100 členonožcev, več milijonov praživali, več sto milijonov bakterij, 1 milijon gliv in milijarda bakterijskih celic. Od talnega ekosistema so, poleg zagotavljanja življenjskega prostora podzemnim organizmom, odvisne številne funkcije v prostoru, kot so zadrževanje in pronicanje vode, shranjevanje ogljika in kroženje hranil. Velik delež ekoloških procesov se torej ne dogaja samo v krošnjah, na tratah ali ob vodotokih, temveč tudi pod zemljo, nevidno človeškemu očesu. Zelene površine, zasaditve dreves ali vodni elementi lahko na prvi pogled izpolnjujejo določene okoljske cilje, čeprav so tla pod njimi zbita, umetno preoblikovana, onesnažena ali biološko osiromašena.

Glavni prispevek bolj doslednega upoštevanja rjave infrastrukture je zato prav opozorilo, da ekološka kakovost prostora ni odvisna zgolj od prisotnosti vegetacije ali vode, temveč od sposobnosti tal, da ohranjajo biološke procese, na katerih ti sistemi sploh temeljijo. Biotske raznovrstnosti ne moremo reducirati zgolj na kvantitativne kazalnike, kot so delež zelenih površin, število zasajenih dreves ali velikost vodnih teles. Takšen pristop lahko vodi v projekte nekakšnega performativnega ozelenjevanja, ki ustvarjajo podobo okoljske odgovornosti, ne da bi dejansko izboljšali delovanje naravnih ekosistemov. Zelene strehe, vrstno osiromašeni travniki ali plitvi dekorativni ribniki lahko le delno nadomeščajo funkcije živih tal ter lahko pomenijo odmik od celostnega razumevanja in ohranjanja ekosistemov k njihovi površinski reprezentaciji.

Sodobna mesta niso gosta le na površini. Vse bolj intenzivno se širijo in razvijajo tudi »navzdol«. Težnja po izkoristku prostora, razvoj infrastrukturnih omrežij in preusmerjanje podzemnih tokov ustvarjajo pomemben sloj mesta, ki ga na površini skoraj ne zaznamo. Pod mestnim površjem se prepletajo vodovodna in kanalizacijska omrežja, elektroenergetski vodi, sistemi daljinskega ogrevanja, optična omrežja, podzemne garaže, tuneli, zadrževalniki padavinskih voda in temelji stavb. Takšna intenzivna raba podzemnega prostora fragmentira talne habitate. Zmanjšuje sposobnost tal za opravljanje njihovih ekoloških funkcij, kot sta uravnavanje vodnega kroga in filtracija onesnažil. Spremembe prepustnosti površin in preusmeritev podzemnih vodnih tokov vplivajo na sestavo tal in erozijske procese. Posamezni razvojni projekti sicer lahko vključujejo presoje vplivov na okolje, tudi vplivov na tla, izvedbeni načrti pa prinašajo vpoglede v posamezne sloje mestnega podzemnega prostora. Toda na strateški ravni pogosto umanjka razumevanje skupnih učinkov vseh teh posegov in njihovih medsebojnih vplivov.

Rjava infrastruktura torej ni pomembna zato, ker trajnostnemu urbanizmu dodaja še eno barvno kategorijo, temveč zato, ker preizprašuje obstoječe prakse tako, da nas prisili mesto načrtovati tudi v njegovih nevidnih plasteh. Če želimo resno govoriti o zdravih in podnebno odpornih mestih z visoko stopnjo biodiverzitete, potem se življenje mesta ne more začeti šele pri travi ali drevesu. Začne se že v tleh.

Napisala: Quentin Drouet, Zala Bokal, Po četrti


Foto: Quentin Drouet (Naslovna slika in Slika 2)
Slika 1 je bila generirana s pomočjo UI