Hans Ulrich Obrist razmišlja o umetnosti kuriranja.

Eden izmed superjunakov mojega otroštva je bil Sergei Diaghilev. Ni bil plesalec. Ni bil koreograf. Ni bil komponist. Ni bil režiser. Ampak je bil, če uporabim izraz, ki mi ga je povedal JG Ballard, povezovalec. Diaghilev je bil ustanovitelj Ballets Russes: združil je Stravinskega skupaj s koreografi, pa s Picassom, Braqueom in Cocteaujem. Umetnost sreča gledališče sreča ples.

Sergei Diaghilev: “Izmed vseh čudes, ki jih ponuja svet, samo umetnost obljublja nesmrtnost.”

Diaghilev in Cocteau sta poskusila ubesediti, kar sta naredila: “Etonnez moi!” Prevzami, preseneti me. Nikoli nisem bil umetnik in nikoli nisem razmišljal o kuratorjih kot o tekmecih umetnikov. Ko sem potem sam postal kurator, sem hotel pomagati umetnikom. O svojem delu razmišljam kot o poziciji katalizatorja – in sparing partnerja.

Splača se razmisliti o etimologiji kuratorstva. Izhaja iz latinske besede curare, ki pomeni skrbeti za. V rimskih časih je bila ta skrb namenjena javnim kopališčem. V srednjem veku je beseda opisovala duhovnika, ki je skrbel za duše. Kasneje, v 18. stoletju, je pomenila skrb za umetniške zbirke in artefakte.

V sodobnem kuratorstvu gre za preplet vseh teh pomenov. Ko sem kuriral svojo prvo razstavo, ki so ji sledile diskusije z umetniki Fischli/Weiss (Švicarski duo Peter Fischli in David Weiss), Richardom Wentworthom, Christianom Boltanskim in Hansom Petrom Feldmannom v kuhinji mojega stanovanja v St. Gallnu v Švici – smo imeli kreativni nesporazum z mojimi starši. Mislili so, da grem v medicino, ker kurirati pomeni oskrbovati. Mislim, da niso razumeli, da ima kuratorstvo opraviti z umetnostjo.

Danes kuratorstvo v poklicu pomeni vsaj štiri stvari. Pomeni vzdrževanje, varovanje umetniške dediščine. Pomeni selekcioniranje novega dela. Pomeni povezovanje sodobnosti z zgodovino umetnosti. In pomeni predstavljanje, umeščanje ali aranžiranje dela. Ampak je še več od tega. Pred letom 1800 je malo ljudi obiskovalo razstave. Danes jih obiskujejo milijoni ljudi. Razstave so množični medij in ritual. Kurator jih zasnuje tako, da postanejo izjemne dogodivščine in ne samo ilustracije ali v prostor razložene knjige.

Razstave sem začel obiskovati v Švici, ko sem imel kakšnih 10 ali 11 let. Kot šolar sem šel vsako popoldne gledat dolge, tanke prste Giacommetija. Samo sedel sem in jih gledal. Kot sta mi povedala Gilbert & George: Da ste tam z umetnostjo, je vse kar želimo. “To be with art is all we ask.”

A prvič sem se zares navdušil nad razstavo ob ogledu dela Der Hang zum Gesamtkunstwerk (Težnja po totalni umetnosti), ki ga je leta 1983 kuriral Harald Szeeman.

Imel je idejo o razstavi kot škatli z orodjem, arheologiji znanja, skladno z Michelom Foucaultom. Na ta način je Szeeman razstavil dela Gaudija, Beuysa, Schwittersa in drugih; ideja je bila, da so avtorji ustvarili vseobsegajoča okolja. To razstavo sem videl enainštiridesetkrat.

Kaneje me je navdušilo, kako je filozof Jean-François Lyotard leta 1985 kuriral razstavo Les Immatériaux v Pompidou v Parizu. Posvečena je bila načinom, kako nove informacijske tehnologije oblikujejo stanje družbe, ampak kar me je zanimalo je bilo, da namesto da bi Lyotard napisal knjigo, je svoje filozofske ideje ponazoril z labirintom na razstavi. Težko je opisati, ker je idejo produciral, ne pa ilustriral, ampak navdušilo me je, pa tudi veliko drugih umetnikov, npr. Philippa Parreno, s katerim sem delal kasneje.

A pri kuratorstvu so tudi nevarnosti. Gesamtkunstwerk, totalno umetniško delo, je bila zelo intenzivna razstava, zelo inspirativna in zanimiva zaradi nevarnosti, da razstavi prevlada totalno delo kuratorja, namesto totalno delo umetnika. Ampak zame je bilo važno biti blizu umetnika in ne podrejati umetnikovega dela kuratorjevi viziji. Ugotovil sem, da je kuratorjeva naloga bolj v tem, da idejo naredi mogočo, vloga izvrševalca.  Italijanski konceptualni umetnik Boetti me je opozoril, naj bom pozoren na umetnikova nerealizirana dela. Mnogi avtorji niso dobili možnosti realizirati svojih najljubših projektov. Moja vloga je, da jim pomagam.

Ena mojih ljubših razstav se imenuje Do It, sokuriral sem jo skupaj z umetnikoma Christianom Boltanskim in Bertrandom Lavierjem pred 21. leti. Še vedno traja. Nastala je po navdihu Marcela Duchampa, ki pošilja navodila iz  Argentine svoji sestri, kako naj postavi enega izmed njegovih kosov, pa z glasbo Johna Cagea in z deli Yoko Ono. Veliko umetnikov je prispevalo »kako postaviti« navodila v galeriji ali drugje. Obiskali smo več kot 120 mest, pogosto lokacije, kjer sodobna umetniška scena sicer ni zelo bogata. Trenutno je razstava v Salt Lake City. Lahko se nadaljuje še nadaljnih 100 let.

Joseph Beuys je govoril o širjenju znanja o umetnosti. Jaz bi rad širil znanje o kuriranju. Razstave morajo preseči meje galerij in razstavljanje stvari. Umetnost se lahko pojavi povsod, kjer jo najmanj pričakujemo.

Hans Ulrich Obrist je eden izmed direktorjev galerije Serpentine Galleries.

Nekaj umetnikov smo vprašali o njihovih najljubših umetniških razstavah:

David Shrigley

Predstava, ki se mi je zares vtisnila v spomin je potujoča razstava benda The the Sonic Youth izpred nekaj let. Kurirali so jo Sonic Youth in Robert Groenenboom. Vključili so tudi moje delo Malmö. Prevzelo me je, da je bilo na razstavi vključenih veliko zanič umetnosti, pa je bila še vedno fantastična. Veliko kosov ni bilo umetniških, ali so jo naredili diletanti, pa je vseeno vse skupaj dobro delovalo.

Razstava me je pripeljala do spoznanja, kaj je kuratorstvo: ni nujno razstavljanje dobre umetnosti na najboljši način zanjo. Kuratorstvo pomeni snovanje dobrih razstav. Dobro razstavo je moč zasnovati tudi brez dobre umetnosti. Ne trdim, da ni mogoče narediti dobre razstave z dobrimi deli, ampak da je možno imeti tudi samo eno od obojega. Mislim, da je dobro kuratorstvo delo z nekom, ki zna nekaj, česar ti sam ne znaš. To velja za vsa sodelovanja. Nekateri kuratorji so dobri akademiki, ampak nekateri umetniki niso – vsaj jaz ne.

Yoko Ono

Ko delam razstavo, se vsa predam. Skoraj vse naredim sama. Skozi leta sem imela srečo, da sem sodelovala z mnogimi dobrimi kuratorji. Njihova naloga je, da me zaščitijo in opogumljajo, da mi pomagajo razumeti, kaj hočem.

Poleg Alexandre Monroe in Jona Hendricksa, najraje delam z Hansom Ulrichom. On je eden izmed tistih, ki kar naprej letajo vsepovsod. Neprestano potuje, tako z letalom, kot v mislih. In ko srečaš takšen um v tranzitu, je zelo navdihujoče. Ob njem dobim občutek lastne moči. Zdi se mi, da Hans ni samo kurator. Za svoj okus in znanje skrbi ravno toliko, kot za umetnikovega.

Gilbert in George

Križajte kuratorja.

(“Križajte kuratorja.” je ena izmed številnih enovrstičnic  tima Gilbert in George, ki sta jih uporabila na razstavi Scapegoating v Londonu julija 2014.)

Pripravila: Nina Granda