Pred več kot desetletjem sem v Konzorciju obiskala okroglo mizo na temo delavskih pravic. Bila sem nadebudna arhitektka, željna ustvarjanja. Svoj poklic sem razumela kot pozicijo, ki združuje idejo in materialnost, posameznika in skupnost, kulturo in gospodarstvo. Arhitektura kot ustvarjalno polje se mi je zdela privilegij – prostor neomejenih možnosti, kjer lahko brezmejna ustvarjalnost dobi konkretno obliko.
Z zanimanjem sem prisluhnila razpravi, ki naj bi mladim pokazala priložnosti in pasti na trgu dela. Toda moj idealizem je trčil v nasprotje z izjavami sodelujočih – predstavnikov kulturnega okolja, ki je delavsko vprašanje razumelo predvsem skozi levo politično optiko. Predpostavka je bila, da je delovno razmerje vedno problematično. Kot primer izkoriščane delavke so izpostavili prav arhitektko. Strast do dela, značilna za ustvarjalne poklice, naj bi bila hkrati največja past, saj mlad človek pogosto vlaga v razvoj projekta bistveno več, kot dobi povrnjeno v izplačanih urah.
Predstavljeno je bilo, da sta za mlade arhitekte na trgu dela možni le dve poziciji: izkoriščana ranljiva skupina brez moči ali – še huje – zaslepljene žrtve sistema, tako globoko vpete v kapitalistično kolesje, da svoj navidezni ustvarjalni etos zamenjujejo z nereflektiranim sodelovanjem v neoliberalnem hiperprodukcijskem stroju. Ali nemočna žrtev ali intelektualno neozaveščeno bitje brez lastne volje.
Na ta pogovor sem se spomnila ob poslušanju akademskega omizja v nedavnem podcastu na N1 (link).
Okrogla miza izpred desetletja, posvečena delu, je pustila v meni močan vtis. Bil je eden tistih spoznavnih momentov, ko sem se zavedela, da sem v slovenskem kulturnem kontekstu outsider: da mislim v čisto drugih okvirih kot prevladujoča večina. Toda morda je ravno ta pozicija, če je združena z zmožnostjo empatije, za kolumnistično ali uredniško delo zelo koristna. Sprejemanje, da je tvoj pogled manjšinski, olajša razumevanje drugih brez moralne zvišenosti in obsojanja.
Omenjeni podcast si zastavlja vprašanje, ki ga v pred-post-volilnem času pogosto zasledimo v medijih, kot da bi šlo za izredno situacijo: zakaj se mladi obračajo v desno? Morda lahko del odgovora najdemo v prepričanosti levice v lastno moralno večvrednost.
Pomanjkanje intelektualne ponižnosti, združeno z dolgoletno privilegiranostjo znotraj kulturne sfere in izločanjem vseh drugačnih pogledov kot škodljivih namesto kot priložnosti za dialog, se obrača prav proti politiki, ki je zadnja štiri leta vodila oblast.
Največji slovenski arhitekturni biroji, ki načrtujejo milijonske projekte – pogosto pridobljene v neposredni spregi z državno ali občinsko oblastjo –, svojih delavcev praviloma ne zaposlujejo. To je logično: zaposlitev se v arhitekturi preprosto ne izplača. Skoraj vsi arhitekti delujejo kot samostojni podjetniki (Levica je ta status preimenovala v »samostojne kulturne delavce«, v čemer ne vidim smisla razen ideološkega boja proti podjetnikom). Mnogi od njih pridobijo tudi pravico do izplačila prispevkov iz proračuna. Pravzaprav gre za državno subvencijo birojem, ki močno vpliva na celoten trg dela v arhitekturi.
Seveda je problem brezplačnega in slabo plačanega dela v birojih resničen in nesprejemljiv. A najhuje se to dogaja prav v tistih velikih birojih, ki so najbolj zlizani z levimi elitami – tistih, ki javno glasno tožijo nad prekarizacijo, zasebno pa računajo na to, da bodo mladi arhitekti delali zastonj ali za minimalno plačilo »iz ljubezni do poklica« in »za reference«. To ni neoliberalizem, ampak navadno izkoriščanje, ki se priročno skriva za progresivno retoriko.
Tako politika v nasprotju s svojimi načeli dela vse, da biroji ne bi zaposlovali, temveč delovali na osnovi začasnih projektnih razmerij. Nepošteno je hkrati moralizirati o problematični prekarizaciji delavcev in obenem ustvarjati pogoje, da je to najbolj normalen in ugoden način dela.
Konkretno: če delavec prejme 1500 evrov neto plače, znaša strošek delodajalca okoli 2800 evrov, če ne upoštevamo še regresa, prehrane, prevoza in drugih stroškov. Če bi ista oseba delala prek pogodbe kot samostojni kulturni delavec, pa je znesek, ki ga plača delodajalec skoraj enak tistemu, ki ga prejme delavec; mnogim arhitektom prispevke plačuje država. V tem je razlog, zakaj je velika večina delovnih razmerij v arhitekturi prekarnih.
Zdi se, da delo danes ni vrednota. Razumljeno je kot nekaj, pred čimer nas mora država zaščititi. Kdor preveč dela, se samoizkorišča. Delodajalci so v politiki in medijih pogosto obravnavani kot kapitalistični izkoriščevalci, delavci pa kot njihove žrtve. Takšni predsodki so pripeljali do »štempljanja«, »pravice do odklopa«, tiskanja računov in nenehnega višanja davkov. Zato se ustanavljajo bogato financirani centri, ki naš javni denar po izboru politično primernih »strokovnih« žirantov delijo izbrancem. Tudi stroka ima politično agendo. Če spremljate sestavo različnih strokovnih komisij, vidite, da gre za omejen, ozek krog somišljenikov.
Videti je, da dela ne cenimo. Namesto možnosti svobodnega trga imamo protiustvarjalen, netransparenten in ideološko obarvan trg subvencij. Namesto da bi država spodbujala pogoje za raznoliko ustvarjalnost, ustvarja nelojalno konkurenco s subvencioniranjem politično primernih posameznikov.
Si predstavljate drugačen pristop? Družbo, kjer je uspeh cenjen, prizadevnost spodbujana, za ranljive pa dostojno poskrbljeno? Družbo, ki presežke spodbuja, namesto da jih demonizira?
Bliža se 1. maj, praznik dela, ki ga slovenska politična buržoazija pogosto razume predvsem kot oder za razredno retoriko. Z Rožnika bomo spet poslušali govore o enakosti in pravicah delavcev, pogosto iz ust tistih, ki so z realnostjo prekarnega ustvarjalnega dela povezani predvsem retorično.
Bi lahko ta praznik slavili drugače? Vzor lahko najdemo pri mladih, ki se »obračajo v desno«: normalizirajmo podjetnost in ustvarjalnost kot nekaj dobrega, ne kot škodljivo deviacijo. Sprejmimo tudi napake in neuspehe kot nujen del ustvarjalne poti – udobje je namreč nasprotje napredka. Če imaš idejo, ki te prevzema, a se zdi neskladna s svojim časom, nič ne dé. Biti outsider pomeni, da lahko nekaj spremeniš.
Sama 1. maj vsakič praznujem. A bistvo po mojem ni v razrednem boju, temveč v tem, da najdeš delo, ki te tako izpolnjuje, da ga opravljaš z veseljem in prostostjo. Delo, ki ima smisel in te žene k vztrajanju, tudi ko je težko ali te tarejo dvomi. Ni nam treba sprejeti, da je predanost delu nekaj slabega. Nasprotno – tudi to nas dela žive, ustvarja lepe odnose in pristen stik med nami in svetom.
Za 1. maj nam želim, da bi delo spet začeli ceniti in da bi v zahtevnih lovljenjih ritma obveznosti vsakdana našli skladno ravnotežje.
Piše: Nina Granda
Naslovna slika: Prvomajska parada v Črnomlju leta 1960. Foto: Jovo Grobovšek st.
