Pri prenovah arhitekturne dediščine se postavlja veliko zanimivih vprašanj. Strokovne smernice narekujejo, naj prenova povrne izvorno stanje stavbe, če le raziskave omogočajo pridobitev zanesljivih izsledkov.

Toda kaj je izvorno stanje v večdesetletni ali večstoletni zgodovini? Vračanje na izhodiščno točko pomeni tudi zanikanje stanja, kakršno je morda zaznamovalo več generacij. Kako so odločitve, kaj ohraniti in kaj izbrisati, povezane z aktualnim duhom časa?

Pomenljiva je letos končana prenova vile E-1027, mojstrovine, ki sta jo v letih 1926–1929 na francoski obali zgradila Eileen Gray in investitor, romunski arhitekt Jean Badovici, njena takratna ljubezen. Posvetilo njuni zvezi je izraženo tudi v imenu hiše (E za Eileen, 10 za J, 2 za B in 7 za G – glede na mesta črk v abecedi). Kmalu po zgraditvi vile sta se kot ljubimca razšla, v vili pa sta vseeno bivala še nekaj poletij, dokler ni Eileen Gray leta 1934 končala lastne hiše v Parizu.

E-2017 velja za eno najboljših del ob vzponu modernizma. Arhitektka je zasnovala tudi vso notranjo opremo hiše. Prenovo pa je poleg tehničnih vprašanj, kako restavrirati dotrajan beton in obnoviti pohištvo, zaznamovala odločitev, da bodo prostor poustvarili tako, da bo »kar najbliže tistemu, ki si ga je zamislila in ga izvedla Eileen Gray«. To pa je vključevalo tudi presenetljivo potezo – brisanje fresk, ki jih je v interieru naslikal sam Le Corbusier, vendar proti volji arhitektke.

Res je, da Eileen Gray danes doživlja svetovno priznanje, retrospektive njenih del ter knjižne monografije vznikajo v arhitekturnih institucijah po vsem svetu, tudi v MoMI in Centru Pompidou, stol Dragon iz vile E-1027 pa so leta 2009 na dražbi prodali za 22 milijonov evrov; vendar ni bilo vedno tako. Eileen Gray je bila kot arhitektka podcenjena. Ne samo zato, ker kot ženska ni spadala v ta ekskluzivni moški svet, temveč tudi zato, ker je namesto arhitekture študirala slikarstvo; in ker je živela v nasprotju s konvencijami svojega časa. Njeno delo se je izmikalo kategorizaciji in opredelitvam.

Slavni Le Corbusier, ki je prijateljeval z Badovicijem, je imel do E-1027 izredno intenziven odnos. Hišo je večkrat poskušal neuspešno kupiti, nazadnje je le pridobil majhno parcelo tik ob njej in tam postavil rustikalno kočo Cabanon, pozneje pa mu je uspelo kupiti še parcelo neposredno nad E-1027, kjer si je postavil vilo z direktnim pogledom nanjo. Med svojim bivanjem v hiši v letih 1938 in 1939 je Le Corbusier na bele stene E-1027 naslikal osem barvitih fresk z eksplicitno seksualnimi motivi. Ta poseg v interier vile je za arhitektko pomenil skrunitev. Upravičeno, še posebno če pomislimo, da je Le Corbusier sam zapisal, da je »funkcija poslikav v arhitekturi vandalizirati zid, izničiti njegovo stabilnost in težo, ga dematerializirati«.

Leta 2013 je arhitekturni kritik Rowan Moore zapisal, da je »kot akt gole falokracije /…/ takšno dejanje težko preseči«, in dodal, da Le Corbusier »ni mogel sprejeti, da je ženska napravila tako izjemno arhitekturno delo, zato ga je označil, kot pes z urinom označi vogale svojega teritorija«. To misel podpirajo tudi fotografije, na katerih se je veliki graditelj ob slikanju v vili E-1027 ovekovečil popolnoma nag.

Še ena nerodna plat muralov: na enem od njih je bila v erotično sceno jasno in nedvoumno vkomponirana nacistična svastika. Dejstva, da je bil LC podpornik nacizma in antisemitizma, da je leta 1940 navdušeno pozdravil padec Francije in da je potem 17 mesecev preživel v Vichyju v družbi kolaboracionističnega generala Petaina, so bila v poznejših biografijah zamolčana ali zapisana v eni nevtralni vrstici, češ da je vse to storil za promocijo moderne arhitekture. Kmalu po vojni sta se začela vrhunec njegove kariere in gradnja največjih del, od Marseilla do Čandigarja. Zelo močno pa je vplival na arhitekturna gibanja povojnega vzhodnega bloka, kjer je imel veliko sledilcev. Zanimivo protislovje!

Dilema glede vrednotenja velikega kreatorja z ideološkim grehom iz preteklosti včasih razburi kakšen krog intelektualcev. Tako so, denimo, leta 2019 podpisovali peticijo, da država ne sme sofinancirati muzeja, posvečenega LC, ker bi s tem rehabilitirali kolaboranta. Toda njegov prispevek v arhitekturi je tako velik, da te dileme ni.

Le Corbusier je leta 1965 v morju pod E-1027 naredil svoje zadnje zamahe, odnesli so ga morski tokovi. Celotno območje je danes zaščiteno kot arhitekturna dediščina »Cap Moderne«.

Odločitev, da ob prenovi vile dosledno izbrišejo freske Le Corbusiera, da bi zaživela avtentična zamisel Eileen Gray, je zelo sodobna. Priča o duhu časa, ki z nekakšno slabo vestjo poskuša za nazaj rešiti nekatere zgodovinske krivice. Demitizira velikega stvaritelja in povzdigne odrinjeno arhitektko. Bi se prenove lotili podobno pred nekaj desetletji? Najbrž ne.

Eileen Gray zdaj skladno s promocijo žensk v arhitekturi dobiva status mita, a vsekakor ni bila edina pionirka modernizma.

Charlotte Perriand, ki jo podobno odkrivajo šele zdaj, je s Corbusierjem dejansko plodno sodelovala. Ali pa Lilly Reich, brez katere bi bil Bauhaus zelo drugačen (in ne nujno boljši). Ali pa Margarete Schütte-Lihotzky, v Britaniji pa Jane Drew, ki je – popolnoma enakopravno s svojim drugim možem Maxwellom Fryjem – pilotirala modernistično arhitekturo in soustanovila podružnico Ciama.

Odločitve, katere plasti v zgodovini stavb izbrisati in katere ohraniti, so – poleg strokovnih presoj, osnovanih na številnih mednarodnih konvencijah – odvisne tudi od družbene klime.

Zakaj smo do nekaterih zgodovinskih tem 20. stoletja občutljivi in sočutni, do drugih pa hladno ignorantski?

Delitve iz tistih časov so danes na žalost vse bolj žive. Simboli sovraštva nas ponovno obkrožajo. Politika nas namesto k sodelovanju sili v razdvajanje, v »opredeljevanje do strani«. A če se opredeljujemo le med tistima dvema najočitnejšima poloma, se opredeljujemo za preteklost in njene konflikte. In ni nam treba pogledati daleč v zgodovino, da bi videli, kam bi nas to opredeljevanje lahko pripeljalo. Toda lahko se opredelimo tudi za prihodnost. Pravico imamo, da izberemo sami.

Nina Granda

FOTO: arhiv Cape Moderne

(kolumna je bila privč objavljena 2023 v Delu)