V uredništvo smo prejeli vabilo Galerija Dessa na predstavitev knjige Moderna arhitektura na Balkanu avtorja Lorenza Pignattija. V vabilu med drugim piše:

“A modernost, ki se je razvila v povojnem obdobju, ne bi obstajala brez osebnosti Josip Broz Tito, partizana in karizmatičnega voditelja Jugoslavije, ki je s politično in kulturno daljnovidnostjo spodbujal »socialistično modernizacijo« s pogledom, usmerjenim tako na Vzhod kot na Zahod, hkrati pa ohranjal trdno vero v politično ideologijo, ki jo je interpretiral na svoboden in izviren način.”

Besedilo ima afirmativen in nostalgičen ton, ki bi ga človek skoraj pričakoval na spominski plošči ali v turistični brošuri, ki slavi izgubljena modernizem in komunizem, ne pa v vabilu strokovne institucije. V njem se nikakor enoznačna zgodovina elegantno prevede v občudovanje, kjer so napetosti kompleksne preteklosti nereflektirano zglajene v PR.

Jugoslovanski modernizem je sicer izjemno zanimivo, široko in dobro raziskano polje. Leta 2019 je Museum of Modern Art z razstavo Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980 vzpostavil pomemben mednarodni pregled. V reviji Outsider smo razstavo, proces nastajanja in odzive nanjo podrobno spremljali, tako v tisku kot na spletu.
https://outsider.si/tretja-utopija/

Toda današnje vabilo vendarle zbuja nekaj ironije. Arhitekturna utopija, ki je imela ambicijo oblikovati novo družbo, danes nastopa kot marketinško vznemerljiva ideja. Sodeč po spletni ceni (za knjigo boste odšteli 177 evrov), del globalnega trga idej in podob, v dveh vlogah hkrati: v muzejski podobi socializma in v košarici za nakup. Gre za drago akademsko publikacijo globalne založbe. Socialistična utopija zdaj!

https://www.routledge.com/Modern-Architecture-in-the-Balkans-From-Le-Corbusier-to-Tito/Pignatti/p/book/9781041139003

Če pogledamo nekoliko širše, velike figure arhitekture modernizma dejansko niso bile imune na privlačnost močne avtoritarne države in totalitarnih urbanističnih fantazij. Pri Le Corbusieru se tako v različnih znanstvenih virih pojavljajo razprave o obdobju Vichyja in njegovem razumevanju arhitekture kot orodja družbene reorganizacije, ki se zlahka ujame z logiko centralizirane diktatorske moči.

Če knjiga temelji na povezavi Le Corbusierja in Tita kot fiktivni, a “možni zgodovinski vzporednici”, je zanimivo, da so v realni zgodovini modernizma prisotne precej bolj neposredne in dejansko dokumentirane povezave z avtoritarnimi projekti 20. stoletja, le v drugih političnih in geografskih kontekstih.

Arhitekture morda res ni mogoče ločiti od ideologije. Arhitekturna kritika pa ima nalogo to razmerje jasno artikulirati, sicer hitro zdrsne v estetizirano obliko PR diskurza.

Predstavitev knjige bo danes ob 19h v Galeriji Dessa.

Napisala: Nina Granda