TRETJA UTOPIJA

Razstava, posvečena jugoslovanski arhitekturi v galeriji MoMA, New York: “Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948-1980”

15. julij 2018–30. januar 2019

V zadnjih desetih letih smo priča vedno večjemu zanimanju za umetnost iz časa obstoja bivše skupne države, Jugoslavije, ko je v zelo specifičnih družbenih okoliščinah več kot štirideset let nastajala izredno široka paleta umetniških izdelkov: od performativne umetnosti, ki je našla svoje mesto predvsem v Študentskem kulturnem centru v Beogradu, do s strani države podprte spomeniške prakse in arhitekture. Prav s slednjo se najbolj podrobno ukvarja razstava, ki bo 15. julija 2018 odprla svoja vrata v newyorški galeriji MoMA. Pod taktirko kuratorjev Martina Stierlija, glavnega kustosa v galeriji MoMA za arhitekturo in oblikovanje, Vladimirja Kulića, gostujočega kustosa, in njune asistentke Anne Kats se v tem trenutku končujejo več kot dveletne priprave za razstavo s pomenljivim naslovom Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980 (Proti betonski/konkretni utopiji: arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980). Besedica »concrete« ima namreč v angleščini vsaj dvojni pomen, saj istočasno pomeni tako »beton« kot tudi »konkretno«. Pri navedenem naslovu se v prvem primeru nanaša na eno izmed glavnih formalnih značilnosti takratne arhitekture, v drugem pa jo poskuša misliti skozi filozofijo Ernsta Blocha, ki je za središčno točko svojega življenjskega dela, Princip upanja, postavil ravno najrazličnejše človeške utopije. Po besedah Maroja Mrduljaša, enega izmed svetovalcev pri celotnem projektu razstave, je v samem jedru obravnavane arhitekture nedvomno njen pogled v prihodnost, saj je ob pospešeni modernizaciji povojne (v večji meri ruralne) Jugoslavije s svojimi formalnimi značilnostmi in novim načinom življenja, ki ga je prinašala, napovedovala utopijo prihajajoče družbe. Na ta način je arhitektura postala nosilka avantgardnih idej, otipljiva podoba prihodnosti, ki je ostro zarezala v delovne in življenjske navade takratnih prebivalcev Jugoslavije.

Retrospektivno gledano so se priprave za postavitev razstave začele že daljnega leta 2008, ko so v baselskem arhitekturnem muzeju SAM pripravili razstavo Balkanologija, ki je leto zatem gostovala še v Arhitekturnem centru na Dunaju (AZW). Uspeh omenjene razstave je Kulića in Mrduljaša spodbudil k nadaljnjemu raziskovanju, zato sta skupaj prijavila evropski projekt, ki sta ga prav tako poimenovala Balkanologija. Organizirala sta več simpozijev, pri katerih je šlo v prvi vrsti za povezovanje raziskovalcev s področja bivše Jugoslavije, ki so se že v preteklosti ukvarjali s tovrstnimi tematikami. Leta 2012 je prišlo do simbolnega zaključka projekta, saj so v Umetnostni galeriji Maribor postavili novo, razširjeno razstavo z naslovom Nedokončane modernizacije, ki je pravzaprav predhodnica newyorške postavitve. V naslednjih letih je potovala po vsem Balkanu, s čimer je bilo to pozabljeno in prevečkrat zaničevano umetnostno obdobje na novo ovrednoteno, predvsem pa je (vsaj deloma) izgubilo slabšalni predznak, na katerega še dandanes nemalokrat naletimo.

Opozorimo lahko, da so snovalci razstave razmeroma skrivnostni o konkretnih eksponatih, ki jih bodo predstavili javnosti. Podatki na spletni strani galerije MoMA so izredno skopi (mimogrede, za naslovno fotografijo celotne postavitve so izbrali Ravnikarjev Trg republike); vseeno pa lahko preberemo, da bo razstava raziskovala večje število tematik, med katerimi posebej izpostavljajo velikopotezne urbanistične ureditve, tehnologijo vsakodnevnega življenja, potrošništvo, spomenike in memoralizacijo ter globalni doseg jugoslovanske arhitekture. Več razkriva spletna stran ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ki ob tem tudi podrobneje predstavi slovenski prispevek k razstavi.

Med štirimi arhitekti in dvema arhitektkama, katerih delo bo deležno posebne pozornosti, bo tudi Edvard Ravnikar, ostali pa so: Bogdan Bogdanović, Juraj Neidhardt, Svetlana Kane Radević, Vjenceslav Richter in Milica Šterić. Iz MAO bo v New York romalo več kot šestdeset eksponatov, med katerimi bo moč najti tako načrte za posamezne zgradbe kot tudi najrazličnejše risbe, fotografije, kataloge in še bi lahko naštevali.

Izbor in nabor predmetov je predlagala slovenska delovna skupina, ki jo sestavljajo Matevž Čelik, Luka Skansi in Martina Malešič. Na razstavi bodo poleg Ravnikarja predstavljena še dela naslednjih Slovencev: Nika Kralja, Stanka Kristla, Saše J. Mächtiga, Milana Miheliča, Davorina Savnika, Savina Severja, Branke Tancig, Vladimirja Braca Mušiča, Marijana Gnamuša, Nives Kalin Vehovar in Marka Mušiča.

Razstava bo tako poskušala predstaviti enega od vidikov umetniške produkcije jugoslovanske »tretje utopije«, ki je svoje ideološke, formalne in produkcijske značilnosti jemala tako z Zahoda kot tudi z Vzhoda. Celo desetletje trajajoča pot je na koncu privedla do velikega priznanja s strani ene najbolj cenjenih umetnostnih institucij na svetu, zato lahko upamo, da bo ta potrditev pripomogla k dokončnemu rehabilitiranju te resnično izvirne arhitekturne govorice tudi v državah, v katerih je nastajala.

Razstava bo na ogled od 15. julija 2018 do 30. januarja 2019.

Napisal: Klemen Kordež
Za pomoč pri pripravi članka se iskreno zahvaljujem Martini Malešič, Maroju Mrduljašu in Tomažu Štoki.

Članek je bil obavljen v pomladanski številki revije Outsider. Na spletu objavimo približno 5–10% vsebin iz tiskanega Outsiderja. Z naročilom revije podprete nastajanje spletnih in tiskanih vsebin! Nova, poletna številka bo kmalu izšla!

Celoletna naročnina