V teh dneh potekajo vpisi v srednje šole in gimnazije. Pred tedni so šole priredile informativne dneve. Po več kot dveh desetletjih sem v spremstvu svojega najstarejšega osnovnošolca spet prestopila prag svoje nekdanje gimnazije. Vhodna hala v stavbi, svetel večvišinski prostor, je – vsa polna dijakov in tistih, ki bodo to še postali, njihovih staršev in učiteljev – delovala kot mesto v malem.

Gimnazija Bežigrad, zgrajena leta 1936 po načrtih arhitekta Emila Navinška, je predstavljala prototip sodobne šolske arhitekture. Tipologija, kjer je koridorje nadomestila osrednja družabno-komunikacijska hala, iz katere se vstopa v učilnice, je bila inovativna in napredna v širšem, celo svetovnem kontekstu, tako ob času zasnove kot še danes. Arhitekt je o svojem arhitekturnem razmišljanju leta 1969 v samozaložbi izdal knjigo The Revolutionary New Corridor-Free Systems in Architecture (Revolucionarni brezkoridorni sistemi v arhitekturi). V delu je objavil svoja dognanja o načelih gradnje brez hodnikov – prostorov, ki so po njegovem mnenju »najprimitivnejša neznanstvena oblika prometnega prostora«. Do konca kariere je realiziral 39 brezkoridornih šolskih stavb, večinoma v Ljubljani in okolici. Arhitektova dediščina je lahko navdih ne le v arhitekturni zasnovi, ampak kot celosten pristop k izboljševanju pogojev bivanja z arhitekturo.

Navinšek je bil Plečnikov učenec. Pod mojstrovim vodstvom je mladi arhitekt kot svoje diplomsko delo risal načrte za osnovno šolo Valentina Vodnika v Šiški, ki so jo zgradili leta 1928/29. Ideja o brezkoridorni zasnovi je že vzniknila. Zaradi takratnega pomanjkanja cerkvenih prostorov v Zgodnji Šiški je namreč Plečnik hodnik v drugem nadstropju namenil zasilni cerkvi in vanj postavil oltar. Širok hodnik dimenzije 6 x 50 metrov je bil v bistvu avla, podobno kot jo je Plečnik zasnoval tudi v Uršulinski gimnaziji.

Navinšek je kot zavzet modernist zagovarjal arhitekturo, ki ustvarja nov svet in se namesto k dediščini ozira v prihodnost. V tem kontekstu je videl šolo kot orodje družbene preobrazbe: prostor naj ne bi bil le streha nad glavo, temveč aktivni udeleženec vzgoje. Hodnik, ta ozki, temni prehod, je zanj simboliziral staro, rigidno strukturo – hierarhijo, izolacijo, pomanjkanje svetlobe in zraka. Namesto tega je v središče stavbe postavil svetel, odprt, večnamenski forum, ki povezuje učilnice, telovadnico, stopnišča in ljudi.  Notranji forum je zavzemal do 30 odstotkov površine, a hkrati odpravljal nepotrebne kvadratne metre hodnikov in omogočal naravno osvetlitev z vseh strani.

Prvi veliki preizkus je bila prav Gimnazija Bežigrad. Mestni gradbeni urad je izdal dovoljenje le pod pogojem, da arhitekt in tehnična uprava prevzameta vso odgovornost za morebiten neuspeh. Realnost je bila nasprotna: stavba se je izkazala za idealno osvetljeno, zračno in funkcionalno. Navinšek je kasneje zapisal: »Nova ideja je rabila trdnega prepričanja, predvsem pa realizacije.« Njegov pristop je izhajal iz modernega gibanja – težnje po socialne enakosti, racionalizaciji, higieni, eksperimentu. Sledil je sodobniku Le Corbusierju, Miesu van der Roheju in Gropiusu, a je šel dlje: šola ni smela biti le silos za učenje, temveč orodje za vzgojo, dostopno, zdravo in lepo.

Danes, ko se dijaki in starši sprehajajo po hodnikih in se sprašujejo, kakšna bo njihova šola, se Navinškove ideje kažejo kot izjemno aktualne. Sodobne šole še vedno pogosto temeljijo na hodnikih – temnih, hrupnih, zastalih. Brezkoridorni princip pa ponuja alternativo: osrednji odprti prostor kot srce stavbe, kjer se srečujejo generacije, kjer se uči ne le v učilnicah, ampak tudi v prehodih med njimi. To je prostor, ki spodbuja sodelovanje, ne izolacijo; svetlobo, ne temo; zdravje, dinamičnost in demokratično skupnost.

Prostori za vzgojo in izobraževanje so še posebej pomembni, saj se vtisnejo v zavest med prvimi stiki z javnim prostorom in arhitekturo. Ta zavest pa je snov, ki oblikuje naš občutek za prostor skozi vse življenje. Kot piše Juhani Pallasmaa v delu Ukoreninjenost, Refleksije za mlade arhitekte, ki je v prevodu Luke Jermana pravkar izšla pri Outsiderju: »Vsaka stavba, v katero smo vstopili, v nas nanese novo plast, ki je gradivo za dojemanje samega sebe in za našo ustvarjalno sposobnost.« Zato je prostor tako pomemben, še zlasti v otroštvu in mladosti, ko se te plasti nalagajo s posebno močjo in hitrostjo.

Po osamosvojitvi lahko, navkljub togi zakonodaji, prav na primeru stavb za vzgojo in izobraževanje spremljamo najboljšo javno arhitekturo v Sloveniji. Odlikujejo jo inovativne zasnove in uporaba lesa – kot je primer Vrtca v Kašlju (arhitektura: Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič, 2018), kjer se prostori krožno nizajo okrog odprtega atrija. Navinškove šole, prek Plečnikovega humanizma, nas lahko spodbudijo k javnemu prostoru, ki namesto ozkih koridorjev ustvarja razgibane prostorske trge, ki vzbujajo optimizem.

Navinškovi »notranji forumi« – svetle, zračne avle, ki nadomeščajo ozke, temačne hodnike – so bili več kot arhitekturna rešitev. Bili so moderni družbeni manifest: namesto linearne, hierarhične poti od vrat do učilnice so ponujali odprt, demokratičen prostor srečevanja.

Ko z nejevero opazujem, kdo se prebije na najvišje javne funkcije v vseh sferah družbenega življenja, si želim spremembe, kot je materializirana v Navinškovem revolucionarnem pristopu gradnje šol.

Si predstavljate družbo prihodnosti, kjer v skupnem prostoru napredujejo najboljši, namesto tistih najbolj vkalupljenih v linijo pravega koridorja? Mogoče pa v javnem prostoru vseeno potrebujemo popoln obrat.

Nina Granda

Naslovna slika: III. Državna realna gimnazija (Bežigrad) nekoč.

Ob vselitvi jeseni 1936 je imela šola 1215 učencev v 27 oddelkih in 46 profesorjev, leta 1940 pa že 38 oddelkov s 1608 učenci in 66 profesorjev.

Wiki: https://sl.wikipedia.org/wiki/Gimnazija_Be%C5%BEigrad