Meglice – 6. del
Ko sta se namestila za barikadami, je Svetilnik opravil nekaj klicev, v katerih je ukazal svojim ljudem, naj se spravijo v izpraznjeni sedež DSAU. Nato sta čakala. Dolge nočne ure se ni zgodilo nič in sčasoma sta, vsak za svojim kupom pohištva, začela intimnejši pogovor, kot se to med borci v takšnem položaju rado zgodi. Ta pogovor je bil sestavljen iz Svetilnikovega šepetanja, ki je nekaj izpovedovalo – njegovo karierno pot, koliko zadetkov je imel na legendarnem Googlu okoli leta 2020, kar je večkrat rad omenjal – ter Semezdinovega nemega prikimavanja, ki ga Svetilnik ni mogel videti.
Potem sta utonila v spanec.
Ko so čez nekaj časa začele Svetilnikove veke močno utripati, je skoznje že prodirala svetloba jutranje zarje. Nato so se odprle in pokazale izbuljene oči – vendar ni bila svetloba tista, ki ga je zbudila, temveč zvoki, ki jih je slišal. Premaknil se je malo naprej in pozorno prisluhnil. Prepoznal je glas Kraljice slovenskih src. Predstavljal si je njen obraz smučarske prvakinje, ko je govorila o priljubljenem arhitektu:
»Ampak te Franzonove poslovne stavbe … Čez to ne gre. Tu mi zmanjka besed.«
»Jaaa,« je odgovorila Proletarska kraljica, okoli katere so se kot planeti zbirali predstavniki deprivilegiranega vladajočega proletarskega višjega srednjega razreda. »Jaz sem bila enkrat na njegovem predavanju v Rotovžu. Takrat sem se odločila, da je moj najljubši arhitekt.«
»On pooseblja naš čas,« je dodal Hahamovsky.
V teh glasovih je Svetilnik prepoznal neko pijanost, v teh korakih neko opotekanje. Čakal je na svoj trenutek. Ko je zaznal, da je trojica že pri vratih, je vstal in z vso močjo zavrtinčil srček ter se nato spet sklonil za mizo. Najprej ni videl učinka svojega meta. Potem, ko je želel znova vreči, pa je videl, da so stene v sobi obrizgane s krvjo in da jih ta še naprej obliva, v enakomerno utripajočih curkih. Vstal je in z zračno puško ustrelil proti vratom; dve postavi sta šokirani ostali nad krvavečim telesom in zračni udar ju je prilepil, kot udarec z masivno dlanjo, na steno. Okoli njiju se je začel širiti madež krvi.
V Svetilniku se je nabiralo neko zmagoslavje, ki ga je prehitelo, ker je zmaga prišla tako hitro. Ni vedel, kaj naj stori, in malo je pomencal. Nato se je domislil, da bi lahko njegovo veselje artikuliral Semezdin, preplezal je kup miz in ga prebudil.
»Mladenič, vstanite. Konec je! Zmagali smo! Astra je naša! Hitro, pojdite na računalnik in pozovite javnost, naj nas pride sem podpret. Napišite, da je generacijski spopad danes kulminiral v junaški bitki, ki smo jo dobili!«
Bled nasmešek se je izrisal na Semezdinovem obrazu, kot nasmešek ranjenca, ki ga pred smrtjo tolaži zmaga ideje, za katero se je boril. Nato je vstal in v hologramski računalnik počasi vnašal hvalospevni opis bitke ter poziv k zboru pred Astro, v pisateljski tehniki grajenja besedila iz zidakov stavkov, kot jo je bil nekoč poimenoval.
Ko sta v zgodnjem jutru Svetilnik in Semezdin, objeta čez rame in nekoliko okrvavljenih oblačil – s krvjo sta se po Svetilnikovem navodilu namazala sama – izstopala iz stavbe, pri tem pa sta se delala, da nekoliko šepata, ju je pred vhodom pričakala velika množica približno 45 ljudi in ju svečano, a dovolj glasno sprejela.
Avtor: Muanis Sinanović
Ilustracija: TraumService
