Od leta 2014 lahko pod imenom Bowrain najdete in poslušate zvok in glasbo, ki ju raziskuje in ustvarja pianist, skladatelj in producent Tine Grgurevič. »Težko bi sicer rekel, ali sem bolj pianist ali skladatelj, pri meni je ves čas prisotna ta dvojnost. Nekoč sem ustvarjal jazz, pozneje elektroniko, zdaj minimalistično glasbo. Zelo sem odprt za različne vplive in rad se jim prepuščam, ne vztrajam pri enem samem žanru.« Sredi zanj izredno ustvarjalnega poletja sva se pogovarjala predvsem o novi plošči Distracted.

Foto Klemen Lazarevič

Kako dolgo je nastajala in kakšna bo glasba, ki jo bomo slišali na novem albumu?
Nastaja že kakšni dve leti, snemanje pa mi je omogočila nizozemska fundacija Sena. Zaželel sem si album na vinilu, ki bi obsegal dvakrat po dvajset minut: na strani A moj klavirski solo, na strani B pa igranje v triu z nemškim bobnarjem Robertom Nitschkejem,  ki trenutno živi v Amsterdamu, in kitaristom Mariem Babojelićem iz Ljubljane. Material je posnet, en komad smo dodali še avgusta, ko je bobnar spet obiskal Slovenijo in smo nastopili na festivalu Urbano dejanje. Posnel sem tudi vokale, se poigral z različnimi barvami zvoka, nekaj malega z besedilom, klavir pa ostaja v ospredju. Odločil sem se, da k sodelovanju povabim tudi Emo in Vito Kobal, ki sta posneli violino in violončelo za performans V zavetrju časa, kot vokalist pa na eni od skladb gostuje tudi Jaša Mrevlje Pollak. Medtem ko so komadi v triu bolj ekstrovertirani in eksplozivni, so solistični toliko bolj intimni. Tako sem zajel oba pola svoje dualnosti.

Zakaj naslov Distracted?
Živimo v okolju, kjer nas ves čas kaj moti, in to je zgodba vseh nas. Posebej mladih, ki smo, preplavljeni z informacijami, odraščali z internetom. Na tem albumu premišljujem tudi o delovanju v skupini. Ker imam zelo jasno vizijo, mi je včasih težko, in zdi se mi, da gre za boj vsakega ustvarjalca: kako idejo, ki ti ogromno pomeni (in za katero upaš, da ti je nihče ne ukrade), razložiti drugim in jim zaupati, da bo dobro zvenela. Tudi koncert je namreč sestavljen tako, da najprej nastopim sam, šele pozneje se mi pridruži bend. Ko smo letos januarja na festivalu MENT s tem prvič poskusili, je bilo zelo stresno, a na koncu je bila izvedba dobra in vsi smo pridobili zaupanje vanjo. Nisem še naredil takšnega albuma, in ena od tem, s katerimi se zdaj ukvarjam, so prav odnosi. Čeprav se včasih zdi, da nekdo v skupini dela samo neko na prvi pogled nepomembno stvar, se izkaže, da je prav ta ─ ključna. V umetnosti se na koncu vedno spopadeš s svojim egom in najbrž tudi zato veliko glasbenih skupin razpade. Velika moč je prav v tem, da lahko s soustvarjalci gojiš in ohranjaš odnose. Ne nazadnje pa se album ukvarja tudi s potovanjem in preseljevanjem. Sam sem se po dolgoletnem bivanju v Rotterdamu in Amsterdamu januarja 2016 preselil nazaj v Ljubljano. Na lastni koži sem občutil, kaj pomeni biti tujec in s čim vsem se moraš spopadati med bivanjem v tujini. Naslovi skladb, kot so »Refugee«, »Asil« in »Home«, lahko poslušalcu povedo mojo osebno zgodbo ali pa zgodbo mnogih drugih, ki so trenutno na poti.

Foto Luka Kaše

Kje potekajo snemanja?
V studiu PianoRoom na Golniku ima Mitja Petrovič Fazioli klavir, na katerem sem posnel solistične skladbe. V studiu Metro pri Juretu Vlahoviču smo posneli godala in eno skladbo v triu, ostale s skupino pa pri Nejcu Kržiču v Hobbit Studiu na Vrhniki. Tudi on ima en starejši klavir, ki sem ga malce prepariral: da bi zadušil zvok basovskih strun, sem pri nekaterih skladbah med strune vstavil filc.

Tudi zaigraš kdaj na strune?
Če bi snemal na svoj klavir, bi si to morda privoščil, ampak pri tem albumu niti ne bom eksperimentiral. Eksperimentiranje je zame le orodje, preko katerega najdem neki zvok, potem pa me vedno znova odpelje v skladanje. Zdaj sta se v moji glasbi začela pojavljati minimalizem in repetitivnost, na prvem mestu pa je še vedno melodija. Ta me od nekdaj najbolj zanima.

Ali vselej jasno prepoznaš trenutek, v katerem album dozori? Se ti zdi, da si (v tem smislu) perfekcionist?

Ponavadi razvijam več skladb hkrati, težko eno samo zares končaš in se šele nato pomakneš k naslednji. Jutro in večer sta zame idealna za ustvarjanje: zjutraj je vse sveže in takrat dobivam nove ideje, ki so mogoče bolj logične in jasne, zvečer, ko se vse umiri, pa je čas za ustvarjalnost in mistiko. Po naravi sem res perfekcionist, in kot tak se mora človek navaditi, da glasbe, ki jo ustvari, ne posluša prevečkrat. Ko začutim, da sem komad že tolikokrat poslušal, da ga lahko le še poslabšam, se ustavim. Mislim, da je zelo pomembno, kdaj z delom prenehaš. Da prepoznaš, kdaj je izdelek končan. Ujeti tisti moment, ko veš, da je to to, je posebna lastnost. Zanimivo, kako je pri vsakem ustvarjalcu ta moment drugačen. To je verjetno razlog, zakaj nekateri pisatelji spišejo eno samo knjigo, ki pusti močnejši pečat kot pet knjig drugega pisatelja.

Komu boš zaupal mastering?
Gregorju Zemljiču. Prvi komad, ki uradno sicer še ni izšel, je že končan in naložen na Soundcloud.

»New Beginning«?
To je ta. Zdaj zanj pripravljamo video, ki ga bo ustvarila Maša Nonković, tudi ona je sodelovala pri performansu V zavetrju časa. Premierno predvajanje načrtujem septembra, ko bi ta single uradno izšel, in potem do januarja cel album. Ko bo končan, začnemo z iskanjem založbe, ki bi poskrbela za dobro promocijo in nas izpostavila kot band oziroma mene kot solo izvajalca. Ni nujno, da bo šlo za zelo znano založbo, ampak o tem se je treba še malo pogovoriti z ljudmi, ki so dolgo na sceni in poznajo ozadja. Bilo pa bi fantastično, in moja velika želja je, da bi ploščo izdal pri Erased Tapes Records.

Kaj ti kot pianistu in skladatelju pomeni tišina?
Iz tišine vse nastane. Še posebej pomiritev oziroma koncentracija. Gre za trenutek, v katerem prideš v stik s tem, kar želiš ustvariti. Moram pa reči, da delujem zelo intuitivno, ne toliko mentalno. Dostikrat me prvotna ideja odpelje v neznano, nekaj me žene, in skozi poskuse, skice potem najdem tisto pravo različico. Seveda ni isto, če ustvarjam s klavirjem ali komponiram glasbo, gre namreč za dva popolnoma različna procesa. Ko sedim za klavirjem, glasba kar sproti nastaja pod prsti. Ko skladam, pa sem veliko za računalnikom in je to izrazita mentalna projekcija ter zelo naporno obdobje, ker takrat nimam fizičnega stika z instrumentom, zaradi česar se ne zgodi tisti pravi release. Ko si za klavirjem, pa si v nekakšnem transu.

Zdi se mi, da tudi takrat, ko ni del performansa, tvoja glasba včasih zazveni, kot bi bila ustvarjena za vizualno delo.
Mogoče zato, ker nas je oče od nekdaj vozil v gledališče in kino. Film me zelo zanima in najbrž tudi vpliva name. Zelo bi bil vesel, če bi lahko ustvaril filmsko glasbo, za to doslej še nisem imel priložnosti. Trenutno sem zelo navdušen nad tem, kar je Nils Frahm ustvaril z Robertom de Nirom in Woodkidom: Robert de Niro pripoveduje zgodbo migranta, v ozadju pa igra zelo minimalistična glasba. Gre za kratki film Ellis.

Te še kdaj zamika, da bi ustvarjal jazz, ne nazadnje si prav jazz tudi študiral?
Pravzaprav ne. Dolgo je trajalo, da sem našel prava sodelavca, in zdaj ne bi ničesar spreminjal. Mogoče bi temu triu kdaj še koga dodal ali se zraven ukvarjal s stranskimi projekti, pri čemer pa ne razmišljam toliko o jazzu. Bolj imam v mislih kaj v slogu Ólafurja Arnaldsa ali zvokov, kakršne sem oblikoval za performans V zavetrju časa. Še naprej me zanima klasika, ki se prepleta z elektroniko. Jazz me je kot izvajalca zanimal, a zdi se mi, da je vse preveč poudarka na hitrosti izvedbe, struktura se izgublja … Čeprav sem študiral jazz, imam raje strukture kot improvizacijo! Klasika je bila prva, ki je vplivala name, in občutek imam, da tisto, kar te najprej prevzame, postane temelj nadaljnjega ustvarjanja. Free jazz me sploh ne zanima, zdi se mi prenaporen, a pravzaprav sem nehal spremljati vso to sceno. Sicer pa … Pravi jazz doživiš šele v pravem ambientu, pravem mestu, kot je recimo New York.

Kaj pričakuješ od koncerta v Križevniški cerkvi?
Mislim, da bo za nas to eden boljših ambientov. Sploh za klavir. Zelo pomemben pri našem delu je tudi Jure Vlahovič: zmiksal bo nastajajoči album, obenem pa je naš tonski mojster, kadar igramo v živo. Odkar sodelujemo, so naši nastopi zelo zanesljivi; mislim, da je eden najboljših tonskih mojstrov pri nas. Verjetno bomo imeli zelo dolg sound check: za nami ne bo drugih izvajalcev, kar pomeni, da nas čas ne bo priganjal. Običajno se na festivalih ves čas mudi, hitro moraš postaviti in pospraviti opremo, mimogrede se po nesreči kaj izklopi in naenkrat ostaneš brez ključnega efekta … Tu pa bomo brez časovne omejitve. Ta nastop bo zelo poseben tudi zato, ker bo naš gost Eduardo Raon na harfi, prvič sva sodelovala prav pri že omenjenem performansu V zavetrju časa. Sicer pa je pri meni tako, da je glasba na albumu pogosto drugačna od glasbe, ki jo igram v živo. Paše mi, da je to ločeno. Album je kot knjiga, koncert pa performans, in tudi tokrat ne bo nič drugače. Zanimivo bi bilo, če bi se kdaj lotili snemanja live albuma. Tega v Križevniški cerkvi sicer ne bomo počeli, bomo pa med nastopom posneli video. Mislim, da je naša največja prednost prav to, da znamo igrati na odru. Glasba v živo je nekaj čisto posebnega: je čarovnija.

Kje te lahko poslušalci ujamejo po nastopu na festivalu Indigo?
Dan po nastopu na Indigu bomo igrali na odprtem odru pred Lutkovnim gledališčem v Ljubljani. Sicer pa sodelujem še s portugalskim kitaristom in producentom Pedrom Lucasom. Ustvarja v odličnem bendu Medeiros/Lucas, ravnokar so izdali izvrstno ploščo Terra do Corpo. Njihov zvok potuje od elektronike do jazza, afriških in … še sam ne vem, katerih zvokov vse. Z Lucasom sva se spoznala in soustvarjala na desetdnevni rezidenci Westway Lab v Guimarãesu. Ker sva se zelo ujela, še naprej sodelujeva … Zelo kmalu, konec septembra, bova nastopila v Lizboni, Guimarãesu in na Madeiri.

Intervju: Kaja Kokot Žanič

Foto Jože Svetičič