Experimental Jetset je ime oblikovalskega kolektiva iz Amsterdama, ki so ga leta 1997 ustanovili Marieke Stolk, Erwin Brinkers in Danny van den Dungen – njegovi člani so še danes. Pravijo, da delujejo kot dobro uigrana nogometna ekipa: vsak igralec je na svoji poziciji nepogrešljiv, a hkrati zamenljiv. V tričlanskem kolektivu ni fiksnih vlog, temveč pri delu prevladuje fleksibilnost. To je najbrž tudi eden od razlogov, da uspešno delujejo že 20 let. Obletnico so pravkar obeležili s pregledno razstavo, naslovljeno Superstructure, ki je bila od marca do maja 2018 na ogled v Melbournu (Royal Melbourne Institute of Technology). O razstavi, njenih problemskih poljih in o problemih (ter nalogah) grafičnega oblikovanja bodo spregovorili na predavanju, ki ga pripravljajo prav za Indigo festival. Jaz pa sem se s trojico – tudi na podlagi govoric o njihovem delu: ste vedeli, da naj bi v svojih oblikovalskih rešitvah bojda uporabljali skoraj izključno Helvetico? – virtualno pogovarjala še pred njihovim prihodom v Ljubljano.

Experimental Jetset so si ime nadeli po naslovu osmega studijskega albuma glasbene skupine Sonic Youth (Experimental Jet Set, Trash and No Star, 1994), še v času, ko so skupaj zaključili študij na Akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu. Od takrat so s svojo prepoznavno, izčiščeno estetiko aktivno prisotni v svetu (grafičnega) oblikovanja tako v evropskem kot ameriškem kontekstu. Grafično identiteto so npr. oblikovali za naročnike, kot sta Whitney Museum of American Art (2013) in Stedelijk Museum (2004), njihova dela so v stalni zbirki newyorške MoMe (od 2007) in njene umetniške knjižnice, v San Francisco Museum of Modern Art – SFMOMA, Musée des Arts Décoratifs (Pariz), Museum für Gestaltung (Zürich), Centre national des arts plastiques (Pariz) in Cooper Hewitt (New York), če jih naštejemo le nekaj. Sodelovali so na mnogih skupinskih razstavah in imeli več samostojnih predstavitev, leta 2015 je izšla njihova monografija Statement and Counter-Statement: Notes on Experimental Jetset.


Pogled na razstavo Superstructure, RMIT University, Melbourne, Avstralija (marec–maj, 2018)

 

»Pretirano ukvarjanje s tipografijo lahko zasenči koncept«

Vplivi so pomemben del vsake oblikovalske in umetniške prakse, le da o njih mnogi neradi govorijo. Experimental Jetset niso eni izmed teh. »Mi smo oblikovali že marsikaj, a mnogi so oblikovali nas,« povedo. Izobraževanje na Akademiji Gerrit Rietveld, ki je v veliki meri zakoreninjena v gibanjih Bauhaus in De Stijl ter s tem v idejni sintezi vseh umetnostnih disciplin (z vsakdanjim življenjem), pa postpunk kultura osemdesetih let, Beatli in The Jam, filmi Jeana-Luca Godarda in Stanleya Kubricka ali pa »precej obskurno« brazilsko gibanje iz šestdesetih, Tropicália …  »Vsaj malo nas je na svoj način navdihnilo vse to,« nadaljujejo. Bistven za njihovo prakso je predvsem vokabular poznega modernizma sedemdesetih let na Nizozemskem, s katerim so odraščali. In so zrasli (ter odrasli) z njim: od tod tudi dejstvo, da v svojih grafičnih realizacijah že leta uporabljajo eno najbolj znanih svetovnih tipografij, švicarsko Helvetico (1957). »Zato smo bili na začetku kariere pogosto kritizirani. Mnogi so naše oblikovalske rešitve razumeli kot nostalgične, morda celo namenoma ‘retro’. A ni šlo za to. Bolj kot font, v katerem je ideja predstavljena, nas je vedno zanimala ideja sama. Pretirano ukvarjanje s tipografijo lahko zasenči koncept.« Slednje je razvidno iz njihovega oblikovalskega jezika: jasne, čiste linije, malo barv – če pa že, so te osnovne, navidezna preprostost in osredotočenost na detajl. Pravzaprav uporaba Helvetice odpira zanimivo, paradoksno vprašanje – kako v tipografijo, ki jo uporabljamo milijoni po svetu (včeraj, danes ali pač jutri, samo Word moramo odpreti), vnesti originalnost? Kako oz. ali lahko tipografija, ki je skupna vsem, postane prav tvoja osebna pisava, tvoj podpis? Zdi se, da Experimental Jetset tudi s tipografijo (a nikakor ne le s Helvetico – »To, da vedno uporabljamo Helvetico, je zabaven mit«) že 20 let uspešno pišejo svojo zgodbo.

In pišejo jo tudi dobesedno. Experimental Jetset namreč ne zanima le črka kot grafični znak, ampak tudi akt pisanja nasploh. Tako dopolnjujejo, reflektirajo in ubesedujejo (a ne nujno tudi pojasnjujejo) svojo vizualno prakso. Besedila, ki so nastala ob tem ali onem projektu, so bistven del njihovega delovnega procesa in so v veliki meri dostopna tudi na spletu. Čeprav prav zato, ker niso nastala za drugega, ampak najprej za njih (»Gre za pisanje zase, za pisanje samo po sebi«) in ker »nismo akademiki, profesionalni pisci ali ‘pravi intektualci’«, razmišljajo, tako pravijo, tudi o tem, da bi jih z interneta umaknili. »Besedila so pomemben del našega oblikovanja. A nič več kot to. In hkrati tudi nič manj.«

Črka v 3D

Svojo metodologijo sicer opišejo kot »spreminjanje jezika v predmete«. V kompleksnejših projektih zadnjih let črka kot grafični znak v obliki prostorskih postavitev vstopa v realni, trodimenzionalni prostor. Že omenjena pregledna razstava njihovega dela, Superstructure, je prav to. Velika prostorska ‘site-specific’ instalacija, zgrajena kot nekakšno mesto; no, mesto, zgrajeno iz štirih različnih, manjših mest pravzaprav. V njej se ukvarjajo z odnosom med jezikom in mestom, s pojmom mesta kot platforme za jezik. Izhajajoč iz štirih družbenopolitičnih in kulturnih gibanj, ki so zaznamovala njihovo delovanje (in spet smo pri vplivih) – konstruktivizem, Situacionistična internacionala, gibanje Provo, postpunk – si zastavljajo vprašanje, kako se (grafični) jezik vsakega od teh gibanj skozi različne (grafične) strategije manifestira v mestu? In obratno: kako se mesto kot živ organizem odraža v jeziku vsakega od njih?

Na vprašanje, kaj poleg izhodiščnega razmisleka razstave povezuje vsa ta štiri gibanja v večjo celoto, nadstrukturo, odgovarjajo: »Poleg tega, da so vsa omenjena štiri gibanja posredno in neposredno vplivala na nas (na dnevni bazi nas vsako od njih zagotovo še vedno navdihuje), je vsem skupno to, da so poizkušala vzpostaviti nekakšno popolno sintezo umetnosti in vsakdanjega življenja. Nobeno od teh gibanj umetnosti ni razumelo kot izolirane sfere, ločene od družbe, ampak so namesto tega želela družbo spremeniti v umetniško delo samo po sebi; to je tisto, kar se nam zdi navsezadnje tako navdihujoče. Ta ideja – sinteza umetnosti in vsakdana – je nekaj, kar najdemo tudi v večini gibanj iz časa modernizma, od dade do surrealizma, od Bauhausa do De Stijla, od Fluxusa do poparta.« Prav Provo, amsterdamsko anarhistično gibanje, ki je obstajalo med letoma 1965 in 1967 in je pri nas morda manj poznano, je po njihovem mnenju jasen primer te sinteze. »Mesto je Provo uporabil kot platformo za jezik, in to dobesedno: s plakati, revijami in tiskanimi pamfleti so preplavili javni prostor, s performansi, akcijami ter protesti z dimnimi signali (dim kot eden najstarejših načinov sporazumevanja na svetu) so zasedli ulice. Mesto so torej tudi s temi grafičnimi gestami spremenili v javno infrastrukturo za komunikacijo, postalo je stroj za razmnoževanje in distribucijo idej – postalo je kolektivno umetniško delo.« Poleg taktik, ki so se jih posluževala ta gibanja modernizma, vključena na razstavi, citirajo še Marxa in Engelsa iz knjige ‘Sveta družina’ (1844): »Če razmere oblikujejo človeka, tedaj je treba človeško oblikovati razmere.« »Za nas je ta stavek najbolj natančna definicija modernizma,« so jasni. »Pa ne zgolj modernizma, ampak tudi socializma, umetnosti, oblikovanja in kulture nasploh.«


Oblikovanje grafične identitete za newyorški Whitney Museum of American Art (2012)

 

Kritični potencial grafičnega oblikovanja

Konstruktivizem, Situacionistična internacionala, gibanje Provo in postpunk v sebi nosijo močan politični moment. Kakšen je kritični, politični potencial (grafičnega) oblikovanja v sedanjem trenutku in kako ga lahko oblikovalci nagovorijo, če sploh, tudi v komercialnih projektih?

»Menimo, da je problem, o katerem smo govorili pravkar (sinteza umetnosti in vsakdanjega življenja), najbolj politična gesta. Neposredno se nanaša na bistvo marksizma – osvoboditev čutov (ali, kot je to opisal Marx, ‘popolna emancipacija vseh človeških čustev in lastnosti’). Prepričani smo, da igra grafično oblikovanje v tej sintezi ključno vlogo. Je disciplina, ki še vedno deluje kot pomemben vmesnik med umetnostjo in industrijo, med ideologijo in pop kulturo, med propagando in zabavo, med poezijo in pornografijo; grafično oblikovanje obstaja točno na območju, na katerem se vsa ta polja in sile prekrivajo. Pravzaprav bi lahko rekli, da je prav grafično oblikovanje sinteza umetnosti in vsakdanjega življenja. Zato je inherentno politično.«

Kolektiv na več mestih govori (oz. piše) o svoji praksi kot o prostoru za premislek o prevladujočih modelih reprezentacije in kot o prevpraševanju samoumevnega. Lastno oblikovalsko strategijo razumejo kot preplet debordovske in brechtovske pozicije. Na eni strani gre za idejo boja proti ‘spektaklu’ in vsem njegovim efektom odtujenosti: »Obstajamo znotraj spektakla, a se obenem borimo proti njemu, torej proti vizualni kulturi, ki se osredotoča na podobe, reprezentacije in projekcije. Po drugi strani pa želimo gledalca oz. bralca postaviti v vlogo aktivnega udeleženca in ne zgolj pasivnega opazovalca.« To se trudijo doseči s tem, da v svojem delu kombinirajo različne materiale in t. i. samoreferenčne geste: ‘overprinting’, prepogibanje, trganje, luknjanje. »To je nekakšna brechtovska zamisel: z razkrivanjem materialnih dimenzij umetnine (pa naj gre za sliko, pesem, gledališko igro ali pač oblikovalski kos) želimo v gledalcu oz. bralcu zbuditi zavedanje, da opazuje npr. tiskan predmet – v prvi vrsti predmet, ki ga je izdelal človek in ga torej človek lahko tudi spremeni.« Čeprav morda naiven, je to, tako Experimental Jetset, njihov poizkus odzivanja na odtujenost današnje vizualne kulture. »Morda se zdi v času ‘fake news’, Trumpovih tvitov in ‘meme wars’ ta strategija zastarela, vendar mislimo, da je dejansko bolj pomembna kot kadarkoli prej. Medtem ko ‘socialni mediji’ ustvarjajo nematerialne, algoritmične mehurčke, znotraj katerih smo še bolj izolirani drug od drugega, je ta brechtovsko-debordovski materialistični pristop tisti, ki nas lahko ‘osvobodi’ ali pa vsaj usmeri k možnemu izhodu.«

Tisk vs. internet

»Kakšna je razlika med oblikovanjem na internetu (oz. za internet) in tistim, ki nastopa zunaj, v javnem prostoru?« me zanima. »Menimo, da je tisk še vedno bolj javen medij,« odgovarjajo. »Če plakat visi na ulici, ga vsak mimoidoči vidi bolj ali manj na enak način. Seveda se bo interpretacija plakata razlikovala od posameznika do posameznika – vendar se bo, grosso modo, sam plakat na približno enak način prikazal vsaki gledalki oz. gledalcu ne glede na njen oz. njegov razred, raso, spol, starost, osebne preference itd. V kontekstu interneta pa je to drugače. Spletne strani se prilagajajo ‘osebnim okusom’ in preferencam posameznega gledalca. Rezultati iskanja v Googlu se spreminjajo od osebe do osebe, oglasi, ki jih vidimo ob straneh, so ‘targetirani’ posebno na nas, obstajajo številni algortimi itd. Vse to spletno okolje oblikuje v individualistično, izolirano izkušnjo, kljub obljubi, da smo v njem ‘vsi povezani’.« Prav zato sta, tako Experimental Jetset, še vedno pomembna tiskani material in javni prostor. »Plakat na zidu, slogan na reklamnem panoju, tiskani listič, razdeljen na ulici: to ostajajo pomembne geste. Mesto bi morali ponovno aktivirati kot platformo za javno komuniciranje, saj se zdi internet iz dneva v dan (v tem smislu) bolj nedelujoč.«

V Ljubljani se bodo Experimental Jetset tega septembra mudili prvič – no, vsaj vsi skupaj, EJ kot eno. Vendar to ne pomeni, da s Slovenijo in našo kulturno oz. oblikovalsko sceno niso seznanjeni, nasprotno. Njihov odgovor na vprašanje o poznavanju našega prostora sega, če ga grobo povzamem, od Laibacha iz osemdesetih let (in »bombastičnega brutalizma« oblikovanja NSK) do idejnega očeta legendarnega kioska K67  in oblikovalca mlajše generacije, Žige Testena, ki je sodeloval tudi na eni od njihovih okroglih miz ob razstavi Superstructure.

»Veš, kaj trenutno beremo?« mi za konec še oni zastavijo vprašanje. »Saša J. Maechtig: sistemi, strukture, strategije, dobra knjiga. In še en razlog več, da se veselimo obiska!«

 

Piše: Hana Ostan Ožbolt

Besedilo je bilo objavljeno v posebni izdaji revije Outsider Indigo: Govorice, septembra 2018.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja