Iz knjige Jodi Dean Comrade. An Essay on Political Belonging (Tovariš – Esej o politični pripadnosti), ki je pred izidom pri založbi Verso

Carl Schmitt slovi po oznaki, da je neoliberalizem politiko nadomestil z etiko in ekonomijo. Opozoriti moramo, da je soodvisno politika premeščena na način, ki je specifičen za neoliberalizem. Obstaja individualizirano samo-vzgajanje, samo-upravljanje, samo-zanašanje, samo-verovanje ter – obenem – neosebni procesi, vezja in sistemi, ki nas determinirajo. Imamo odgovorne posameznike, posameznike, ki smo jih interpelirali v odgovornost, ki jih obravnavamo kot locus avtonomnih izbir in odločitev, in imamo posameznike, ki se srečujejo in spopadajo s situacijami, ki jih povsem determinirajo in so izven njihovega nadzora. Namesto v etiki in ekonomiji se neoliberalno premeščanje politike kaže v opoziciji med preživelimi in sistemi. Prvi vztrajajo v pogojih, v katerih se ne da živeti, namesto da bi si te pogoje prilastili in jih preoblikovali. Slednji so sistemi in »hiperobjekti«, ki nas determinirajo, pogosto estetski objekti oz. objekti bodočih estetik, stvari, ki jih opazujemo in razvrščamo in napovedujemo in morda celo objokujemo, a na katere nimamo vpliva.

Poročanje o sistemih tipično ne vsebuje preživelih. Človeška življenja ne štejejo. Predpostavka, da štejejo, je razumljena kot epistemološki neuspeh ali ontološki zločin, ki ga je treba popraviti ali odpraviti. Bakterije in kamni, planetarni ali celo galaktični procesi so tisto, kar je treba vzeti v poštev, kar je vpeljano, da preusmeri misli stran od antropocentrične hubris. Ko se že pojavijo ljudje, utelešajo problem, so planetarni eksces, ki ga je treba zamejiti, podivjana uničujoča vrsta, napaka v obstoju.

Opozicija med preživelimi in sistemi proizvaja levico, ki ne vsebuje politike. Obe težnji v celoti zamegljujeta razredni boj – razdiralen boj za skupne pogoje v imenu emancipatorne in egalitarne bodočnosti. Na mestu političnega boja proletariziranih imamo fragmentirano uveljavljanje partikularnosti, edinstvenega preživetja in obsedenost z razraščajočo se, neizogibno nemožnostjo preživetja. Politika je potisnjena v slepo ulico individualizirane možnosti preživetja pod pogoji splošnega ne-preživetja, izumrtja.

Čeprav so težnje po preživelih in sistemih na sodobni levici močne, nam trenutne razmere vendarle odpirajo možnosti za politiko. Tu so štiri. Prva izhaja iz komunikacijskega kapitalizma, ki ga zaznamuje moč mnoštva, števila. Moč kapitala in države daje poudarek na veliko podatkovje in znanje, ki ga proizvaja iskanje soodvisnosti v ogromnih naborih podatkov. Družbena omrežja žene moč števila: koliko prijateljev in sledilcev imamo, kolikokrat smo delili objavo? Na ulicah in v gibanjih vidimo nadaljni poudarek na številu – mnoštvo, ki sodeluje v uporih, demonstracijah, zasedbah, blokadah. Kot je pokazalo več kot stoletje delavskih bojev, je moč ljudstva v uveljavljanju moči, ki jo ima mnoštvo nad maloštevilnimi – če se znajo ljudje organizirati in združijo moči do te mere, da vzamejo boj nase. Druga odprta možnost izhaja iz identitete, ki je izgubila zmožnost, da bi bila temelj za levo politiko. Nobeni politični sklepi ne sledijo iz uveljavljanja specifične identitete. Na levici se pripisovanje identitete nemudoma zaplete, je predmet kritike in celo zavračanja, ko aktivisti iščejo skupne točke in gradijo zavezništva med boji. Pohod nacionalizmov po vsem svetu napeljuje na sklep, da bo desnica danes prej pozivala k identiteti oz. se sklicevala nanjo. A desnica samo obnavlja dobro staro taktiko kraje levičarskih tem in programov, ki jih zdaj posreduje kot svojo identitetno politiko: bela nadvlada v ZDA, Brexit v Britaniji, hindujski nacionalizem, Izrael kot nacionalna država judovskega ljudstva so le nekateri primeri. Tretja odprta možnost je povezana z astronomskim povečanjem zahteve po naši pozornosti, ki kroži po komunikacijskem kapitalizmu in za katero smo vzpostavili vrsto komunikacijskih bližnjic: lojtra, meme, emoji, odzivni GIF, pa tudi jezikovne matrice za optimizacijo iskalnikov (seznami, vprašanja, kazalniki, trnki in vabe). Te bližnjice kažejo na prevlado splošnih označevalcev – skupne podobe in simboli, ki pogojujejo komunikacijski pretok, ohranjajo kroženje pretočno. Če bi morali prebrati, kaj šele premisliti vse, kar podelimo na medmrežju, bi se družbena omrežja upočasnila in zamašila. Splošno v takšnih razmerah postreže kot posoda za raznolike vsebine, ki se jih ne da posredovati s komunikacijo. Skupni simboli omogočajo nove povezave med boji; skupna imena omogočajo, da ljudje razumejo lokalne probleme kot primere nečesa večjega, nečesa globalnega. V primeru četrte odprte možnosti so gibanja trčila ob meje horizontalnosti, individualnosti in retorike zavezništva, ki predpostavljajo stalne identitete in interese. Odzvala so se z obnovljenim zanimanjem za strankarsko politiko in vprašanja strankarskih oblik, z obnovoljenim poudarkom na organiziranju proletariziranega mnoštva. Slepo ulico preživelih in sistemov preči in prebija novi obrat k prerazporeditvam mnoštva, institucijam skupnega in bojem izkoriščanih.

To je kontekst, v katerem razvijam teorijo tovariša. Tovariš upodablja politično razmerje, ki nas odmika od ukvarjanja s preživelimi in sistemi, od predpostavljanja edinstvene partikularnosti in nemožnosti politike ter nas približuje k enakosti tistih, ki so na isti strani boja. Izvablja medsebojne zahteve in pričakovanja med tistimi, ki so angažirani v emancipatornem in egalitarnem političnem boju. Tovarištvo poraja red, pogum, radost in vnemo, kot raziskujem nadalje. Če smo na levici predani radikalnim spremembam, kot trdimo, da smo, potem moramo biti tovariši.

Prevod: Dražen Dragojević

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja