V 12. knjigi Metamorfoz Ovidij prek personifikacije Govorice, ki Trojance opozori na približevanje grških flot, poda izjemen zapis o izmuzljivi in nestanovitni naravi govoric, ki jim pripiše lahkovernost, nepremišljenost, prazen užitek, neutemeljen strah in nenadno hujskaštvo. Govoricam ni mogoče določiti izvora – kot zvočni valovi se širijo med množico in se odbijajo od nevidnih sten človeških želja in strahov. Pri tem se mešajo resničnost in izmišljije, zgodbe se sproti spreminjajo, dodajajo se nove podrobnosti in ostri zasuki, ki jih s puhlim zadovoljstvom šepetajo opravljivi jeziki, razglašajo široka usta in srkajo brezdelna ušesa. Medtem ko množice prihajajo in odhajajo, pa govorice ostajajo in se širijo v neskončni čas.

V današnji dobi ekspanzivne tehnološke reproduktibilnosti je v primerjavi z Ovidijevim časom prišlo do dveh velikih sprememb. Prvič, govorice so se spremenile v zapis. Le malo govoric se danes širi od ust do ust – večina jih je posredovanih prek digitalnega zapisa, ki je podan bodisi zvočno ali vizualno bodisi v obliki zapisanega besedila. Razvoj tehnologije je omogočil, da se zapisano besedilo širi in spreminja z enako hitrostjo kot neposredne govorice, ki so se tisočletja podajale med ljudmi. Drugič, govorice niso več omejene lokalno, ampak so postale globalne. Z digitalno tehnologijo so se geografske razdalje spremenile v virtualno bližino. Jezikovne zapreke, ki so skozi zgodovino ohranjale lokalno invertiranost govoric, so premagane z množično rabo treh svetovnih jezikov, ki ji asistirajo robotski prevajalniki. Naš planet je postal ena sama velika hiša govoric.

Da bi razumeli danes aktualno vprašanje postresničnosti in preplah v zvezi s poplavo tako imenovanih ‘lažnih novic’, pa je treba usmeriti pogled še nekam drugam. Kot je opazil že Benjamin, je v dobi tehnološke reproduktibilnosti prišlo do ključne spremembe, ki zadeva vprašanje avtorstva besedil. Medtem ko se je tisočletja ohranjalo številčno nesorazmerje med maloštevilnimi pišočimi avtorji in številnimi poslušalci oziroma bralci, pa se je z ekspanzijo tiska, še bolj pa z digitalno tehnologijo, razmerje med pošiljatelji in prejemniki sporočila izenačilo. Danes je avtorjev prav toliko – ali morda še več – kolikor je bralcev.

Skozi zgodovino so bili avtorji besedil na eni strani ustvarjalci besedne umetnosti, se pravi pesniki, pisatelji in tako dalje, katerih delo je bilo vselej zavezano fikciji, torej mimesis kot ustvarjanju novih realnosti, na drugi strani pa so bili zgodovinarji in poročevalci, katerih pisanje je bilo zavezano dejstveni resničnosti. Prejemniki besedil so si bili zaradi tradicionalne  stanovitnosti obeh formatov v zvezi s kredibilnostjo prebranega tako lahko bolj ali manj na jasnem – ali so brali ‘umetno’ besedilo in se prepustili fikciji ali pa so brali poročilo o neki dejstveni resničnosti, ki so mu lahko zaupali.

V dobi digitalne reprodukcije je literatura prešla v tako imenovano postmoderno fazo, v kateri se je kot ena od glavnih tem vzpostavilo prav vprašanje pomnožitve in s tem tudi razpada avtorstva, ki je za sabo potegnilo tudi vprašanje izgube mesta izjavljanja (avtor kot nosilec odgovornosti za izjavo) in osamosvojitve izjave. Osamosvojitev izjave od mesta izjavljanja je obenem prinesla tudi zabris razmerja med metabesedilom in besedilom. Metabesedilo (raven izjavljanja), ki je bilo skozi zgodovino književnosti do neke mere zavezano dejstveni resničnosti, je v postmodernizmu z namernimi posegi postalo del besedila, pri čemer se je izgubila vsakršna referenca literarnega dela na dejstvenost. Prav to odvezo resnice od dejstvenosti je Lacan povzel v stavku, da se resnica strukturira kot fikcija. Tako se je v toku dvajsetega stoletja dodobra razgradila tradicionalna stanovitnost formata umetnega besedila, ki je polje besedilne fikcije ohranjalo v varnih okvirih kredibilnosti metabesedila, določenega s podatki o avtorju in o drugih okoliščinah nastanka dela. Fikcija je ostala brez okvira, zaradi česar se je začela nemoteno razraščati skozi različne diskurze.

Po drugi strani se je postopoma razpustil tudi tradicionalni format zgodovinopisja in poročevalstva. Zgodovinarji so se začeli zavedati, da je pisanje zgodovine prav toliko kot zgodovini dejstev zavezano zgodovini izjavljanja in da mora raven njihovih izjav vselej upoštevati to dvojno vpetost. Dvajseto stoletje je tako postalo stoletje vzporednih zgodovin. Kar zadeva poročevalstvo, pa se je v času množičnega tiska sprva razmahnilo novinarstvo, ki je kot eno od ključnih določil novinarske etike ohranjalo zavezo o skladnosti z dejstveno resničnostjo. Čim pa se je novinarstvo zvezalo s trženjem in se začelo spreminjati v piarovstvo, je ta zaveza začela popuščati pod pezo sle po dobičku.

Današnja zmeda s postresničnostjo je tako nastala iz nemogočega srečanja dveh fenomenov: na eni strani vdora tradicionalno nekredibilnega polja govoric v tradicionalno kredibilno polje zapisa, na drugi strani pa pomnožitve avtorstva, ki je botrovala sesedenju ravni izjavljanja na raven izjave.

Virtualni svet anonimnosti in psevdonimov neposredno kaže na izničenje mesta izjavljanja in na osamosvojitev polja izjave. Čim pa se izjava osamosvoji, se izgubi ločnica med literaturo, zgodovinopisjem, novinarstvom, piarom in drugimi diskurzi. S to pretočnostjo formatov, ki je bila za dvajseto stoletje do neke mere zagotovo tudi osvobajajoča, se v digitalni dobi gladko zlije prehod polja govoric v polje zapisa – in nenadoma se znajdemo v ‘postresničnosti’.

S tem so vzpostavljene idealne okoliščine za to, da izjava zapade v mehanizem četrte Marxove matrice kapitalizma, znotraj katere denar proizvaja denar (D-D’) in znotraj katere se presežna vrednost proizvaja brez posredovanja blaga, skratka brez kakršnekoli reference strukture na njeno (zunanjo ali notranjo) mejo. Kolesje kapitala iz osamosvojene resnice, ki se znotraj izjave lahko po mili volji množi in transformira, brez posebnih težav ustvari monetarno vrednost. Še več, z njo doseže merkantilistični ideal – denar, ki koti denar. V današnji postresničnostni zmešnjavi, ki prazni užitek govoric meša s paničnim hlastanjem po dejstvih, tako profitira novičarska industrija – kajti resnica, ki se izdaja za laž, se prodaja še bolje kot laž, ki se izdaja za resnico –, glavni žanjci dobička pa so  debele korporacije, ki v ozadju vlečejo njene niti.

Vprašanje je seveda, ali je možen izstop iz tega mehanizma. Ali je resnico še mogoče ločiti od njene prodajne vrednosti?  Zdi se, da obstaja nek ključ. In če dobro pogledamo, lahko vidimo, kje se skriva.

Nenadni postresničnostni preplah, ki se otepa lažnih novic, sam zase meni, da je nastal zaradi izgube povezave med izjavo in dejstvi, zaradi česar odločno zahteva njeno povrnitev. To je seveda romantična zahteva, saj hoče vrnitev nečesa, česar nikoli ni bilo. Resnica se nikoli ni skladala z dejstvi – stvar sama je bila od nekdaj onkraj pojma. Množični pojav te romantične zahteve, ki smo mu priča danes, pa je lahko nevaren, saj pripravlja primeren teren za vstop skrajnih ideologij. Te morajo množicam zgolj potrditi, da je njihova zahteva upravičena, in jim zagotoviti, da obstaja neka resnica, ki ima dostop do dejstev. To ni preveč težko, kajti romantična zahteva hlepi po tovrstni odrešitvi. Nevarnost pa je v tem, da je resnica, ki je v svoja jadra ujela lahkoverni in prestrašeni veter romantične zahteve, zaradi svojih anestetičnih učinkov lahko praktično kakršnakoli. Lahko je na primer tudi resnica o naravni privilegiranosti neke rase.

Ključ  je v tem, da uvidimo nek temeljni nesporazum. Gre za to, da postresničnostni preplah pravzaprav sploh ni nastal zaradi izgube povezave med izjavo in dejstvi, kakor meni sam, ampak je do preplaha prišlo zaradi neke druge izgube – zaradi izgube povezave med izjavo in izjavljanjem. Izjavljanje je namreč prav tista meja izjave, ki lahko vstopa v njeno polje (medtem ko dejstva ne morejo), zaradi česar lahko resnico, ki se proizvaja na ravni izjave, od znotraj vpenja v nek drug red. Natanko s to mejo se je v preteklem stoletju v veliki meri ukvarjala strukturalna lingvistika. In prav ta vpetost v red izjavljanja resnici kot njena zunanje-notranja meja podeljuje zanjo edino možno in edino njej lastno kredibilnost.

Skratka, če je danes mogoč izstop iz mehanizma novičarske industrije, ta ni v romantični zahtevi po tem, da bi se resnica začela skladati z dejstvi, temveč mora biti v povsem konkretni zahtevi po tem, da se resnica, ki se proizvaja znotraj izjave, lahko opre na mesto izjavljanja. Nekako tako, kot se opre takrat, ko damo častno besedo. Boljšega zagotovila v polju jezika ne bomo dobili in največ, kar lahko naredimo, je, da zavrnemo romanticizem in vztrajamo pri tej konkretni zahtevi. Samo skozi to zahtevo se resnica lahko odcepi od svoje prodajne vrednosti in se spravi na delo. Ta zahteva je namreč zahteva po tem, da izjava ni zgolj izjava, ampak je obenem – kolikor je zavezana izjavljanju – vselej že tudi dejanje. Vendar pa je takšna zahteva lahko na ravni tega, pri čemer vztraja, samo če v prvi vrsti naslovi samo sebe. Ta zahteva mora, skratka, sama postati izjava, ki se lahko opre na mesto izjavljanja. Tako se zahteva spremeni v odgovornost: odgovarja za svoj (od)govor.

 

Nek kraj je v središču sveta, kjer križajo se vladavine / morja in zemlje in zraka, na meji med temi svetovi. / Od tamkaj se vidi v daljavi prav vse, kar obstaja, / vsak glas na tem kraju je slišan, doseže ušesa. / Tu žive Govorice, na strmi vzpetini so izbrale si hišo. / V njo vodi na tisoče praznih vhodov, odprtine neštete, / vrat ni nikjer, da na pragu bi vstop ubranila. / Dan in noč je odprta, iz zvenečega brona je ulita / ta hiša, ki polni jo zvok in odmev vsega, kar se sliši. / Miru ni v nikjer in nje sobe nikdar ne molčijo. / A vendar ni hrupa tu, le pridušeno mrmranje, / glasovi v šepetu so vztrajni kot morje, ki tiho valuje / in daljni kot grom, ki ga Jupiter vzbuja v temačnih oblakih. / Hodniki so polni: begavo po njih blodi muhasta raja, / izmišljena s pravimi dejstvi brez reda menja Govorica. / Beseda tu s praznim čenčanjem polni brezdelna ušesa / Iz druge nov avtor tke zgodbo, k nji sam kaj dodaja. / Tu so Lahkovernost, Napaka, tu prazna, brezvestna Naslada / Pa Strah in nenadno Hujskaštvo, Mrmranje iz dvomljivega vira. / Za vse, kar zgodi se pod svodom nebeškim, že ve Govorica, / po vsem, kar je v zraku, na zemlji in v morju, vtikljivo sprašuje.
Ovid, Hiša govoric, Metamorfoze XII
(po svojih najboljših močeh po Ovidu prosto prevedla A. Bračič)

Besedilo je bilo objavljeno v posebni izdaji revije Outsider: Indigo, septembra 2018.

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja