Arhitekta Aleš Vrhovec in Vanja Gregorc Vrhovec sta z birojem Gregorc Vrhovec Arhitekti prejela Zlati svinčnik za odlično izvedbo za Družinsko hišo na Celovški. Ob kavi sta pretresla stanje slovenske arhitekture ta trenutek in predlagala nekaj smernic za spremembe, ki jih sama aktivno udejanjata v svojem vsakodnevnem delu.

Več o projektu preberite v novem Outsiderju #15, ki bo izšel ta teden!

 

Arhitekti bi morali biti vizionarji

Aleš: Arhitektura mora upoštevati kontekst, spoštovati tradicijo, njena koncept in oblikovanje morata biti dobra – to se razume samo po sebi. Vendar imamo arhitekti moč in znanje, da začnemo nekatere stvari tudi drugače postavljati. To je enako ali še bolj pomembno kot dober oblikovalski koncept. Pri večini najinih projektov sva midva iniciatorja gradnje: včasih najdeva parcelo, včasih dobiva kakšno pobudo, potem pa poskušava projekt organizirati in izpeljati tako, kot se nama zdi prav. Gre v bistvu za arhitekturno-urbanistično-tipološke inovacije. Mislim, da bi na tem področju arhitekti morali dati več od sebe.

Vanja: Ja, da se ne ukvarjamo le s fasadami. Moralo bi iti za neke vrste vizionarstvo. Več bi morali razmišljati o sociološkem, socialnem in ekonomskem vidiku projekta, vse to med seboj uskladiti in z našimi oblikovalskimi znanji pripraviti dober projekt, ki bi bil tudi družbeno koristen, ki bi formiral novo skupnost. Sama sva opazila, da določeni projekti, določene organizacije tlorisov privlačijo določene tipe ljudi. Ni vsa arhitektura za vse.

Aleš: Res je, zagotovo arhitektura lahko nagovarja. Midva sama sebe včasih imenujeva producenta, facilitatorja gradnje. Zanimivo pa je, da se mlajša generacija arhitektov v tem pogledu ne angažira bistveno. Razmišljajo o zadrugah, vendar je ta koncept že nekoliko zastarel, vprašljiv za naš prostor, poleg tega pa se vsega lotevajo zelo akademsko.  Potrebno je iznajti nove načine bivanja, novo arhitekturo. Stanovanjski problem, na primer, je izjemno pereč. Imamo 330.000 samostojnih hiš, ki propadajo, saj nihče ne ve, kaj bi z njimi. V povprečju v njih živijo trije stanovalci.  V vsaki hiši je zagotovo 100m2 odvečnega prostora. Kako to, da nekdo še ni povezal tega in našel rešitve? Tu apeliram na vašo generacijo.

Aleš: Če pogledamo hišo na Celovški: imeli smo parcelo, ki je dolga 50m in na najožjem delu široka  8m in se je prodajala kot parkirišče. Povsem v skladu z OPN smo na njej lahko postavili stanovanjsko hišo, kar se ni zdelo možno. Hiša je v tem pogledu ekstremna, saj je neto širina na širšem delu 3,4m, zunanja mera pa je 4,2m, potem pa se še zoži.

Vanja: Vendar v njej ni občutka utesnjenosti. Enostavno je videti, kot da se na obe strani hiša še nadaljuje, da je za steno še ena soba.

Aleš: Spodnji del funkcionira kot noga. Izjemno težko je bilo rešiti problem parkiranja, zato je hiša previsna na obeh straneh in na osrednjem delu funkcionira kot mostovž. Mislim pa, da nam je dobro uspelo ohraniti kakovost bivanja. Kljub temu, da je hiša dvostanovanjska, daje občutek samostojne hiše.

Vanja: Gre za kos zemlje, ki se je vsem zdel neuporaben. Mi pa smo dokazali, da to absolutno ni res.

Aleš: Na fasadi sva zdaj že drugič uporabila bobrovec. Nama je to zelo simpatičen material in hiši da občutek biomorfnosti, videti je, kot da je oblečena v luske. Istočasno pa takšna tekstura fasade bolje odbija zvok v hrupnem okolju Celovške ceste, ene glavnih ljubljanskih mestnih vpadnic. Material je tudi zelo trajen, bobrovec brez težav z minimalnim vzdrževanjem zdrži petdeset let, če ne še več.

Vanja: Ideja je, da bi po fasadi napeljali vzpenjalke, na primer hmelj ali bršljan, ki bi hišo počasi prerasle. Drug fasadni material je les, ki ponekod skriva in ponekod odkriva, kaj se v hiši dogaja. Celovška je ena glavnih ljubljanskih cest, ampak ima nenavaden značaj: ponekod ob njej stojijo stare kmetije, nekaj je čudne strnjene gradnje, pa novejši bloki in tako naprej. S to hišo sva zato v prostor želela vnesti nekaj urbanosti, pokazati, da se tu začenja mesto. Cesta je res zelo hrupna, zato sva hišo v tej smeri zaprla, je pa odprta proti severu, kjer so pogledi na hribe. Na strehi je tudi terasa.

 

 

Če tipologija še ne obstaja, zanjo tudi ni naročnika

Aleš: Omejena parcela je po eni strani lahko prednost. Midva se projektiranja lotevava podobno kot reševanja rebusov oziroma matematičnih zank. Če je ta zahtevna, je užitek še večji. Po eni strani pa zelo določeni robni pogoji projektiranje olajšajo. Več kot je omejitev, bolj jasen je odgovor.

Vanja: Danes ljudje premalo raziskujejo. Slovenska arhitektura je zelo dobra, danes znajo skoraj vsi narediti odlične projekte. Vendar je smisel v tem, da se domisliš nečesa, česar se nihče drug ne, da prepoznaš potencial, rešiš problem. Tega problema ti nihče ne bo prinesel na pladnju. Najti ga moraš sam. To znanje arhitekti imamo in ga ne izkoriščamo dovolj.

Midva sama prepoznava te točke in nato poiščeva investitorje. K temu spodbujava tudi mlajše generacije, študente. Klasičnega razmerja, kjer investitor potrka na vrata pisarne in naroči projekt, je vedno manj. Moraš pa seveda posedovati tudi druga znanja in vrline, kako organizirati gradnjo, na primer, in kako prepričati investitorja, da ti sledi.

Zelo sva vesela te nagrade, pa ne toliko zaradi hiše same, ampak nagrado jemljeva kot priznanje najinemu raziskovanju, najinemu načinu dela.

Aleš: Kako bi nama na primer lahko nekdo naročil takšno hišo, kot je ta na Celovški? Nikakor, saj v tisti fazi nihče sploh ne vidi, da bi tam hiša lahko stala. Da bi karkoli lahko stalo tam. Noben naročnik ne bo naročil nove tipologije, saj ta ne obstaja. In če ne obstaja tipologija, tudi naročnik zanjo ne obstaja. Zdi se mi neverjetno, da arhitekti ne razumejo, da imajo oni to moč vizije in si lahko predstavljajo stvari, oblike bivanja, ki jih še ni.

Moj oče je delal na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, ki ga je z dekretom ustanovila bivša država. Ta država je torej prepoznala, da je arhitekturni projekt zanjo bistven, da je reprezentacija njene moči in razvoja. V tem trenutku ne bo nihče ničesar prepoznal. Smo v trenutku popolne razpršenosti vsega.

Poudaril bi še nekaj, in to je spet apel mlajšim generacijam: arhitektura je hands-on stroka. Treba je biti fizično prisoten na gradbišču, treba se je pogovarjati z izvajalci. Če se vrnem k fasadi hiše na Celovški – zagotovo smo jo risali pol leta, iskali izvajalce, razvijali detajle. V arhitekturi mora biti za dober rezultat vedno vložena kar velika količina presežne energije.

Upal bi si trditi, da je v Dubaju lažje postaviti stolpnico kot je v Sloveniji postaviti enodružinsko hišo. Za projekt v neposredni bližini smo skoraj eno leto pridobivali gradbeno dovoljenje, saj so se pritožili čisto vsi sosedje. Ljudje so zelo nenaklonjeni spremembi. Če bi jim dal izbiro, ali naj vsi skupaj ostanemo na mestu ali se premaknemo naprej, bi vsi ostali na mestu. Gradnja je v resnici nasilno dejanje – z njo prekineš status quo, ki obstaja v prostoru. Na praznih parcelah, ob starih hišah, obstaja sistem. Ljudje ta prostor uporabljajo, tam parkirajo, ti pa zdaj to idilo zmotiš in zahtevaš spremembo.

V Sloveniji danes ne bi mogli postaviti NUK-a ali zgraditi poteze Miklošičeve. Nikakor ne bi šlo skozi zakonodajo, skozi birokratski proces, ki je omejujoč in dovoljuje vsem, da arhitekturi nasprotujejo. Prav je,  da možnost pritožbe obstaja, vendar jo ljudje pri nas na veliko izkoriščajo.

 

Spremembe na bolje

Aleš: Za našo generacijo je stvari spremenila Gospodarska zbornica, »Esmeralda« Sadar+Vuga Arhitektov. Danes so taki projekti redkost, arhitektura se bo bržkone dogajala v majhnih nišah, ki jih je potrebno zapolniti. Vendar v devetdesetih letih slovenska arhitektura ni bila na svetovnem nivoju, danes pa absolutno je. Komur koli pokažeš slovenske izdelke, je navdušen.

Kar bi bilo nujno treba spremeniti, je tudi kultura samograditeljstva v Sloveniji. Ta bistveno vpliva na percepcijo naše stroke v javnosti. Tisti, ki je samograditelj, je namreč prepričan, da vse najbolje ve, in bo svoje mnenje povedal sosedom, upravni enoti in celi državi, če bo treba. To stališče pa sega od zasebnega samograditelja do občinskih uradnikov, županov in, nenazadnje, ministrov. Prav vsi so samograditelji.

Ko se jaz z vsemi svojimi izkušnjami in sivimi lasmi pojavim na gradbišču, me izvajalec ne posluša. Arhitekti veljamo za nekompetentne estete, ki o gradbeništvu niso preveč podkovani. To seveda ni res. Če je na gradbišču poleg investitor, bo prej zaupal izvajalcu kot meni. Tu nekaj ni v redu.

Vanja: Nekaj bi se moralo spremeniti tudi na pravnem področju. Sicer se zakonodaja postopoma spreminja in z njo se izboljšuje položaj arhitekta. Prav je, da obstaja možnost pritožbe na projekt, vendar bi moral vsakdo dokazati, da je z novim projektom zares oškodovan, da ljudje instituta pritožbe ne bi mogli zlorabljati. Pritožbo bi se moralo argumentirati s konkretnimi stvarmi, z elaborati.

Aleš: Mislim, da je mlajša generacija arhitekturno zelo dobro podkovana, o tem ni dvoma, vendar vam manjka motivacije. Morali bi se zavzeti za težave, ki pestijo vašo generacijo, na primer stanovanjski problem. Domislili ste se novih tipologij delovnega prostora, co-workinga in podobnih zadev, novih tipologij bivanja pa še ne.

Vanja: Midva verjameva v to, da se da marsikaj spremeniti, drugače bi že zdavnaj obupala. Kot je včasih bolj smiselno graditi na zahtevni parceli, se včasih boljše in lepše stvari zgodijo v težjih okoliščinah. Vsak trenutek je primeren za začetek spremembe.

 

 

Z Vanjo Gregorc Vrhovec in Alešem Vrhovcem sem kavo pila Ajda Bračič.

 

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja