Te dni mineva deset let, kar je umrl Tomaž Brate.
Tomaža sem spoznala v študentskih letih, ko smo rasli strokovno in kot ljudje. Naša pričakovanja so bila velika in, verjeli smo, uresničljiva. Zapeljiv je bil njegov pogled na svet, privlačna njegova predanost arhitekturi. Prejemnik nagade Zlata ptica za izjemne dosežke na področju kulturnega ustvarjanja je v osemdesetih in devetdesetih spremljal sodobno arhitekturo in postal njen odlični kritik in kustos. Strastno se je predajal poetični moči arhitekture in jo tudi vedno izpostavljal kot njeno najpomembnejše poslanstvo.
Poetično moč arhitekture sva pogosto skupaj odkrivala med potikanji po Benetkah, v katere smo takrat romali, brez interneta in v hlastnih prizadevanjih izvedeti čim več iz knjig. Skrbno hranim esejistični spev Josifa Brodskega Vodno znamenje (Cankarjeva založba, 1996), poetični portret tega mesta na vodi, kot da bi verjela, da se knjižice, oguljene od premnogih prebiranj, še drži Tomaževa sled. Veliko časa sva prebila v tem mestu. V megli in ob visoki vodi, ko se kopno spoji z morjem. Tu sva našla skupne točke najinih, v nekaterih pogledih tako različnih poklicev. Potem sta se najini poti razšli in srečevala sva se občasno, v glavnem v povezavi z delom. Medtem, ko si je dolga leta za kakovost arhitekture prizadeval kot svetovalec ministra za kulturo (1998 in 2001) in nato do 2002 prav tam še kot svetovalec vlade, od leta 2003 pa je, zaposlen na mestni občini Ljubljana, sooblikoval podobo njenega javnega prostora, je bila njegova intimna misel vedno pri vprašanjih arhitekture, lepega in plemenitega.
Tomaž je imel izjemen občutek za prostor in estetiko. Oboje je bil sposoben prepoznati v projektih takrat mladih arhitektov svoje generacije, ki jih je pospremil v svet, najprej leta 1991 pri zasnovi razstave vizija realnosti v Benetkah in leta 1996 pri zasnovi razstave Slovenija: 9 arhitektov (Madrid, Barcelona, Ljubljana, Zagreb, Maribor), najbolj odmevno pa 2006 s projektom Formula Nova Ljubljana, na katerem je z delom Sadar in Vuga arhitektov predstavil Slovenijo na 10. mednarodni razstavi arhitekture v Benetkah.
Njegova zamisel je bil arhitekturni časopis, ki je prvi začel z udarniško kritiko; oster in eleganten je izhajal na B3 formatu v črnobeli tehniki, urejal ga je Miloš Florijančič, oblikoval pa Jurij Sadar. Kasneje je z Vojtehom Ravnikarjem in Rankom Novakom soustanovil prvo srednjeevropsko arhitekturno revijo za kulturo prostora Piranesi in bil do leta 1998 tudi njen izvršni urednik. Izhodišče za revijo so bili Piranski dnevi arhitekture, ki jim je, kot tesni sodelavec Vojteha Ravnikarja, tudi vtisnil svoj pečat. S tem in tudi kot redni sodelavec drugih strokovnih revij: ab Arhitektov bilten, Hiše, Oris (Zagreb), Čovjek i prostor (Zagreb), Komunikacije (Beograd) je v veliki meri prispeval k dostojanstvu arhitekture v devetdesetih, še posebej na začetku življenja nove države, ko je v letih med 1988 in 1998 pomembno in s kancem humorja oblikoval pogled zainteresirane javnosti na arhitekturo kot sodelavec TV Slovenija v oddajah Studio City in Osmi dan.
Njegov pogled na arhitekturo je bil oster in pronicljiv, a imel je dar, da ga je ubesedil tako, da je očaral. Zato ga je bilo užitek poslušati in brati. Bil je tudi eden redkih, ki je razumel poslanstvo krajinske arhitekture, in ji je v trdovratno nenaklonjenem slovenskem prostoru pomagal utirati pot. Živo je razpravljal o tem in ni mu bilo žal energije, da sebi in drugim pojasni, kar se mu je zdelo vredno spoznati. Prispeval je uvodno besedilo v katalog prve pregledne razstave Društva krajinskih arhitektov. Še prej, 1998, je z zapisom pospremil razstavo mojih projektov v Galeriji Miklova hiša v Ribnici.
Sredi jeseni 2008 je odšel na raziskovanje novih obzorij. Prehitro. V času, ki je arhitekturo zvedel na funkcijo, zbanaliziral njeno poslanstvo in zanemaril njeno poetično moč, bi nam bilo ogledalo, nastavljeno s Tomaževo ostrino, še kako dobrodošlo.
Ana Kučan
Fotografija: časopis Delo
