Danes (7. 2. 2026) je Saša Mächtig, eden najvidnejših slovenskih oblikovalcev in mislecev prostora, prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegov opus presega klasične delitve med arhitekturo, industrijskim oblikovanjem in urbanizmom – od nadstreška Kavarne Evropa do kioska K67, ki je postal svetovni simbol modularnega mišljenja in industrijsko oblikovane arhitekture.

Pred leti smo z njim opravili obsežen pogovor, v katerem se Mächtig z izjemno lucidnostjo ozira na Ravnikarjevo šolo, nastanek K67, razmerje med arhitekturo in oblikovanjem, vlogo tehnologije, pedagoško delo ter etično odgovornost stroke. Intervju danes beremo kot dragocen dokument časa – in hkrati kot presenetljivo aktualen razmislek o prihodnosti prostora, družbe in ustvarjalnosti.

Kot študenta arhitekture vas je zaznamovala Ravnikarjeva reforma študija. Kako?

Druženje s profesorjem Ravnikarjem, njegova erudicija in renesančni duh so me zaznamovali za vse življenje. Če ponovim svoje uvodne besede v prispevku na mednarodnem simpoziju E. R. 1907–2007: »Bil sem del usodnega eksperimenta, ki ni profiliral samo mene, ampak mnoge druge kolege, sopotnike, predhodnike in naslednike. Postali smo del iskanja dobe in lojalni miselni zavezniki profesorja in njegovega kroga.« Torej – pripadnost.

Ali tako, kot o človekovem obnašanju razmišlja Marko Crnkovič: »Eni se radi družijo, drugi so samotarji, eni se družijo s sebi enakimi in med seboj podobnimi, drugi z drugačnimi in različnimi, eni pričakujejo od prijateljev enake poglede ali pa prijateljstvo s tem pogojujejo, drugim je vseeno, kaj mislijo, da le čutijo medsebojno pripadnost.« Sam sodim v to skupino povezanih, a razseljenih kozmopolitov Ulricha Becka, »ki imajo hkrati korenine in krila«.

Čutim »kemijo« pripadnosti profesorjevi ideji in ne vidim potrebe po prilaščanju »pečata«, kot nekateri mlajši kolegi, ki so si naložili odgovornost za presekano kontinuiteto Ravnikarjeve šole. Monumentalno Ivanškovo delo Hommage à Ravnikar odkriva profesorjevo globino in širino, njegovo senzibilno vizualno in miselno zmogljivost.

Njegovo reformo B sem podrobneje popisal v prispevku Ravnikar in design. Njegov neobjavljeni Design 69’ dojemam kot oporoko vsega tistega, česar ni mogel uresničiti z reformo B, je pa nakazal smer, ki je bila več kot Rogersova »od žlice do mesta«.

Francetu Ivanšku nisem izpolnil obljube še za časa njegovega življenja, a ostaja moj dolg, ki ga bom, upam, povrnil sedaj po upokojitvi. Za mojim prispevkom Ravnikar in design sva z Ivanškom vključila poglavje o psiholoških sestavinah v designu iz Design 69’, moje ozalitne kopije z zaporedno številko 10, ki mi jo je nekoč, brez kakšne posebne pripombe, dal profesor.

Njegove geste, namigi, opombe, včasih tudi cinične, skice na majhnih lističih, so vedno imele kakšna skrita sporočila. Enkrat mi je rekel: »Veste, Univerza je skupnost profesorjev in študentov,« in zdelo se mi je, da je bila vertikala skupnosti mišljena kot napotek nam, ki smo kasneje, po dvajsetih letih, ponovno zasnovali študij oblikovanja.

Vaša prva odmevna realizacija je bil nadstrešek pred kavarno Evropa. Kako vam je uspelo? Zdi se, da bi bila danes taka realizacija nemogoča.

Morda res. Danes bi, kot kažejo moje izkušnje, naletel na velike ovire. V novi Sloveniji, ki se kaže kot zapravljiv gospodar, so nezreli novi lastniki in samozvani, nepreverjeni varuhi pečatov naredili več škode kot žled. Ne žalujem za starimi časi, dejstvo pa je, da so bila 60. leta za arhitekte in oblikovalce leta pozitivnih vibracij, iskanj, reševanja problemov in rezultatov.

Temeljila so na raziskovanjih v 50. letih, nadaljevala v 70. Skoraj da smo že bili družba konsenza. Samoprispevek je bil, na primer, dogovorjena dolgoročna strategija, ki je danes ne zmoremo. Takrat se je čez noč dvignila kakovost in prostorski standard šol in vrtcev po vsej Sloveniji. Delo so imeli arhitekti, oblikovalci, gradbeniki, pohištvena industrija.

Razvoj opreme urbanega prostora je obetal konkurenčnost na svetovnem trgu. Z ločevanjem odpadkov v začetku 80. let smo hitro ekološko dohitevali bolj razvito zahodno Evropo. Potem pa smo iz vsega, kar bi moral biti skandinavski pristop k socialni državi, naredili surov biznis in prepir na lastni krpi zemlje. Bolje bi bilo, če bi podjetništvo usmerili v razvoj novih proizvodov in storitev, da bi si odrezali svoj kos globalne tržne pogače.

Simbolnost Kavarne Evropa mi danes zveni kot prispodoba pozitivnega. Za uresničitev sem imel podporo investitorice Silve Varičak in komisije Marka Šlajmerja (LUZ), Braca Mušiča (UIS) in Marjana Kolariča (Zavod za ureditev Stare Ljubljane), ki je pogumno prevzela del odgovornosti za tvegani eksperiment mladega nadebudneža. Ostalo je bilo odvisno od moje iznajdljivosti in odgovornosti, da podpore ne bi zapravil.

Evropa je bila konceptualna, tehnična in oblikovna novost ali povezan skupek inovacij. Ker so jo po nepotrebnem odstranili, je ostala le obsežna in zgovorna dokumentacija.

V čem je bila Evropa inovacija?

To je bil netipični prostorski nosilec z razgibanim profilom v vzdolžni in prečni osi. Konstrukcija je bila sestavljena iz jeklenih palic in členastih valjev brez enega samega vara ali vijaka. Ko še ni bilo računalnikov, sta zahtevne statične izračune opravila doc. Rogač in asistent Reflak z Oddelka za gradbeništvo.

Konstrukcija je bila prekrita z vodotesno, monolitno, dva milimetra debelo poliestrsko transparentno opno. Tudi izvedba lupine s tremi premičnimi opaži je bila inovacija. Tanka lupina razgibane »strehe in stropa« je bila izdelana v enem kosu v tovarni SKIP.

Nato sta streho po Celovški cesti v mesto prepeljali dve avtodvigali neke vlažne novembrske noči leta 1968. Spominjam se človeka, ki je nekje v Zgornji Šiški zaprepaščeno momljal: »Aaaaa? To je pa UFOooo?« V zgodnjih jutranjih urah je bila streha na Ajdovščini in so jo postavili na pripravljena stebra v manj kot tridesetih minutah. Ponoči je biomorfna struktura žarela kot nekakšen megarazpotegnjen lestenec.

Dve leti prej, vročega 16. julija 1966, je profesor Ravnikar na diplomskem zagovoru v Plečnikovi sobi radovedno ogledoval in v rokah vrtel palični model prostorskega nosilca moje diplomske naloge ter mi predlagal, da študij zaključim prav iz tega primera.

Kmalu za tem je sledil kiosk K67, ki vas je umestil med svetovna imena oblikovanja. Kakšna je zgodba o nastanku kioska?

Po vsakem poročanju o napredovanju projekta Evropa so se Šlajmer, Mušič in Kolarič radi zadržali na klepetu. Marko Šlajmer je omenjal probleme, ki jih ima na LUZ-u z lastniki kioskov, ki ne razumejo urbanistovih zahtev po skladnosti gabaritov in enotnem vizualnem redu. Vsa prizadevanja so bila zaman, ker Ljubljana ni premogla primernega in prepričljivega zgleda. Takoj sem dojel, da je v zraku priložnost.

Najprej sem nagovoril kolege v našem studiu ARS na Župančičevi, naj se lotijo te naloge. Potem sem pogledoval po njihovih mizah in videl, da se ne morejo znebiti zakodiranih receptov iz slovarja klasične arhitekture: steber + steber + steber + steber – povezava – zgoraj streha, spodaj pod – fasadna polja in pika.

Bil sem prezaposlen z Evropo in nisem imel lahkega spanca. Raziskoval sem najsodobnejše tehnološke postopke, konstrukcije in materiale. Odkrivanje novih tehnologij odpira polja raziskovanja, ki presegajo stereotipe in na novo interpretirajo stare potrebe po varnem, udobnem in uporabnem bivalnem ali delovnem prostoru.

Pozno obdobje druge industrijske revolucije je ob industrijski tehnologiji in organizaciji integriralo industrijsko oblikovanje kot novost, ki obeta povečanje funkcionalnega udobja in hkrati ponuja alternativne rešitve ter personifikacijo izdelkov, vlagateljem pa veča prednosti na konkurenčnih trgih. James Dyson je leta 2008 razložil smisel oblikovanja: »Good design je delati proizvode ali oblike, ki služijo funkciji bolje kot vse, kar je bilo znanega doslej.« Norman Foster pa je zapisal nekaj, kar že vemo: »Zgodovina arhitekture je zgodovina tehnologije. Odkar je človek prišel iz votline, preizkuša meje tehnologije.«

Moj kritičen odziv na stereotip je šel v to smer: potrebuješ domišljijo, a to ni dovolj. Inspiracija in abstrakcija »preboda dveh cevi« je uporabna le, če prepoznaš konstrukcijo v novi tehnološki izvedbi, v tem primeru z uporabo s steklom ojačanih poliestrov.

Svojih zamisli nisem risal, temveč sem izdelal modele iz PVC-cevi v ateljeju Zdenka Kalina. Modeli pospešijo razvoj, okrepijo predstavo in preizkušajo zamisel – so prepričljivejši. Ko je modele videl Marko Šlajmer, ni bilo več ovir. Zgodil se je le še učinek snežene kepe.

Znameniti kiosk K67, FOTO: Matej Družnik

Po nekaterih podatkih naj bi bilo po svetu postavljenih 40.000 m² kioskov. Ste si predstavljali takšno številko, ko ste kiosk snovali?

Kako naj bi vedel, da bodo PVC-modeli, rdeče pobarvani leta 1966, vzbudili toliko navdušenja, podpore in na koncu velik tržni uspeh? Junija 1969 smo na glavnem trgu v Ljutomeru predstavili novost kritični strokovni javnosti. Odziv je bil potrditev, da sem na pravi poti.

Avgusta sem se udeležil svojega prvega svetovnega kongresa ICSID v Londonu. Skoraj po naključju sem srečal urednike ene najbolj kompetentnih revij, Design, in se z njimi zapletel v razgovor. Morda je moja zgovornost vzbudila njihovo zanimanje, kaj vendar počne mladi arhitekt. Hoteli so videti slike; pokazal sem jim serijo barvnih diapozitivov. Dvignili so obrvi: »Mhmmm … zelo zanimivo!« in vprašali, ali jih lahko obdržijo.

Skoraj sem že pozabil na srečanje, ko je aprila 1970 izšla številka revije s čestitko. Design je objavil celostransko barvno fotografijo in komentar glavne urednice Corine Hugh Stanton: »Low life for the street.« Povabilo Muzeja moderne umetnosti MoMA v New Yorku je sledilo kakšen mesec zatem. V pismu so zapisali, da želijo K67 vključiti v zbirko oblikovanja 20. stoletja.

Oba kompetentna naslova sta pričala, da ima K67 globalno razsežnost in tržni potencial. »Sky is the limit« je bil cilj, proti kateremu sem usmerjal svoja razvojna prizadevanja. Nisem pa pričakoval, da me bodo čez deset let ustavili.

7.500 prodanih enot po 5 m² pomeni skupaj približno 40.000 m² do leta 2000 – ali površino 1.500 garsonjer oziroma 800 dvosobnih stanovanj. To je bilo daleč pod mojimi pričakovanji.

Objava v Designu, MoMA New York, zmaga na natečaju za opremo olimpijskih iger v Münchnu, valorizacija PublicPlan Amsterdam leta 2003 in NAI Rotterdam kažejo na tržni potencial K67. Prodaja se je po letu 1971 pospeševala na trgih 20-milijonske Jugoslavije, 250-milijonskega KOMECON-a, Iraka, Bližnjega in Daljnega vzhoda, Afrike ter Zahodne Evrope. Zahtevala bi hitro odzivnost proizvajalca, vlaganja v oblikovanje, tržne in tehnološke raziskave ter racionalizacijo transporta in servisa.

Leta 1976 smo podpisali pogodbo o ustanovitvi Sklada za razvoj, v katerega sem vložil 75 % svojih licenčnih pravic. Sestavil sem interdisciplinarni razvojno-raziskovalni tim, rezultati so bili nad pričakovanji, prodaja je naraščala. Nato si je IMGRAD našel odvetnika, ki me je obtožil socialistične samoupravne nemorale. Po osmih letih sem tožbo dobil na vrhovnem sodišču, podjetje IMGRAD pa je brez razvoja ob koncu 90. let šlo v stečaj.

Po vašem briljantnem preboju s kioskom se zdi, da vas arhitektura ni več privlačila …?

Ključno je vprašanje razumevanja, ali je bil moj K67 industrijsko oblikovan izdelek ali industrijsko oblikovana arhitektura. Enako vprašanje bi lahko postavili za Evropo, postajališče MET3 in novi kiosk K21.

Moja generacija ni bila usmerjena v specializacijo, temveč, z Ravnikarjevim reformiranim pristopom, v širok holistični razpon reševanja nalog »od žlice do mesta«. Torej daleč od tega, da me arhitektura ne bi več privlačila. Gre za to, iz katerih izhodišč gledamo na moj fenomen.

Vsekakor je treba razumeti dobo, ki me je profilirala, in naključja, ki so mi vektorsko določila smer. Kompleksnost funkcionalnih potencialov odprtega in prilagodljivega modularnega sistema je zahtevala celega človeka, družbeno-ekonomska in politična situacija pri nas pa je postavljala trde omejitve, ki so mnoge zlomile.

Če bi se ta, kot pravite, »briljanten preboj« zgodil na Zahodu, bi se danes verjetno upokojil kot zelo bogat lastnik močne profitne svetovalne družbe. Nasprotno pa sem se bil prisiljen boriti proti slaboumnim političnim obsodbam. Te so me sicer prekalile, a so mi vzele energijo, ki je izpuhtela v nič. Ni me zlomilo, ker »kot voda najdem pot« – ali kot me je pred časom ocenila moja bivša študentka Helena Šuštar, doktorica iz Londona: »Ne ustavi ga niti vojna.«

Ste soustanovitelj oddelka za oblikovanje ALU in od leta 1984 ves čas tudi profesor industrijskega oblikovanja. Kakšne smernice ste dali študentom?

Decembra 2013 mi je Senat Univerze v Ljubljani podelil naziv zaslužni profesor za prispevek k razvoju Univerze, ki ga je treba razumeti v kontekstu mojega prispevka k razvoju stroke in širše, z akcijami, ki so dvigovale ugled moje Alma Mater v svetu.

Med njimi so bili odmevni dogodki s sporočili, kot je 17. svetovni kongres ICSID Na križišču – spremembe v svetu, svet sprememb. To je bil dogodek svetovnih razsežnosti, ki ga je vodil profesor ljubljanske univerze in s sodelavci postavljal Slovenijo na zemljevid. Sledil je kongres CUMULUS 1999 z geslom Univerza – industrija: strateška partnerja.

Naš oddelek je bil med prvimi na Univerzi, ki je sklepal bilateralne sporazume z najuglednejšimi šolami in se umeščal v vplivne evropske in svetovne mreže. V Carrousel du Louvre so bili na razstavi Evropski načini življenja predstavljeni študenti, diplomanti in profesorji več ljubljanskih fakultet, skupaj z diplomanti, zmagovalci natečaja RIKO hiše.

Deloval sem kot pobudnik in koordinator z vizijo, načrtom in vplivom na College Europa v Rotterdamu za profiliranje našega položaja v urbanizmu, arhitekturi in oblikovanju v Evropi, zlasti v srednji in centralni Evropi, kjer sta z osebno različnostjo izstopala skupina 6ixpack in moj K67.

V Sankt Peterburgu smo z razstavo East meets West pokazali potencial oblikovalcev tekstila in oblačil, v Mariboru projekt Mikrourbanika – Design for District kot mega-koordiniran projekt treh fakultet. Interdisciplinarni razvojno-raziskovalni projekt z industrijo Kuhinja – socialno in tehnološko središče doma ter vizionarski DesignLab 90+, ki ga je leta 2008 v SEM-u odprla švedska ambasadorka, sta bila prav tako del tega prizadevanja.

Produktivni so bili coaching, mentoriranje in organiziranje študentov na kongresih v Nagoji, Taipeiju, Torontu, IDEM delavnicah od Lofotov, Toskane do puščave Negev ter naš visoki delež na potujoči razstavi Silent Revolutions. Vesel sem mednarodnih uspehov študentov in diplomantov na vseh ravneh in merilih – od Nike Zupanc, Lare Bohinc (London), Roka Jenka (Singapur), Janeza Mesariča, Mihe Turšiča (KSEVT), Jana Jagodiča, Kaje Antlej (FF in Casablanca). Za to citirano peščico pa stoji kritična masa številnih, ki puščajo sledove.

Nič manj nisem vesel vlaganja v razvoj na projektih, ki niso uspeli, med njimi zlasti večletno prizadevanje za primerno organizacijo združevanja oblikovalskih disciplin na novi Fakulteti za oblikovanje z interdisciplinarnim študijskim programom dizajn inženiring. Z zaskrbljenostjo opazujem ozkosrčnost, ki nas sili v pasivni položaj, ko izginjamo z mednarodne in lokalne scene ter z obzorja gospodarstva. Živimo v državi brez strategije, ki bi znala z dna dvigniti potencial človeškega vira.

Victor Papanek je zapisal: »Oblikovanje je postalo najmočnejše orodje, s katerim človek oblikuje svoja orodja in okolja.« Kako bi to izjavo vrednotili danes?

Victor Papanek je bil vizionar, človek, ki je videl naprej. Poglejte, koliko časa je moralo preteči od njegove knjige Design for the Real World, prvič objavljene leta 1971, da se je njeno sporočilo vsedlo v našo zavest. Papaneka so profitno usmerjeni gospodarski lobiji dolgo odlagali v koš za sanjače.

Podobno so obravnavali ugotovitve Rimskega kluba iz 50. let in Debordovo Družbo spektakla iz 60. let – skoraj kot nevarne ideje. Šele desetletje kasneje se je Papanek prebil v akademski svet, njegova opozorila so postajala popularna, vizije pa so se končno prebile med standarde in v nekaj samoumevnega: od »cradle to death« do C2C.

Marsikaj od Papaneka in drugih kaže ponovno prebrati in premisliti, zlasti o socialni in ekološki odgovornosti, ter to udejanjiti v vsakodnevni praksi – z ničelno toleranco, od posameznika in družine do skupnosti, šole, politike in gospodarstva. Tu velja staro Kennedyjevo načelo: »Ne vprašaj države, kaj bo storila zate, vprašaj se, kaj lahko ti storiš za državo.«

Danes je vse bolj v ospredju moralna drža oblikovalcev. V katero smer se bo oblikovanje po vašem mnenju razvijalo?

Moralna drža oblikovalcev ni bistveno drugačna od splošne moralne drže družbe. Vendar moramo upoštevati veliko odgovornost stroke. Oblikovalci in arhitekti svoje ideje vidno materializirajo in jih vnašajo v naravno in grajeno okolje.

Pomemben je premik iz človekocentrične v okoljsko odgovorno družbo. To je bil moj predlog na generalni skupščini ICSID na 18. kongresu v Tajpeju in je bil brez ugovora sprejet. Oblikovanje se pogosto podreja interesom kapitala, vendar se oblikovalci in arhitekti ne bi smeli podrejati izsiljevanju naročnikov ali delodajalcev. Kdor krši ta pravila, stori hud moralni prekršek.

Proti kršitvam je treba nastopiti solidarno, s sporazumno dogovorjenimi moralnimi in etičnimi kodeksi, ki se uveljavljajo skozi društva, zbornice in mednarodne asociacije. Oblikovalec je, kot je zapisal Arthur Pulos, edini resnični zagovornik interesov uporabnikov v tehnostrukturi.

Vedno bolj se uveljavlja 3D-tisk. Kakšno prihodnost mu napovedujete?

Prihodnost je kombinacija lastne evolucije in impulzov, ki jih prinašajo spremembe v družbi in tehnologiji – te pa so dinamične in dramatične. John Naisbitt je v Globalnem paradoksu zapisal: Change or die, hkrati pa je prihodnost pripisal tudi majhnim. Tudi ameriške sanje prejšnjega stoletja so bile povezane z majhnimi, neznanimi, ki so si vzeli prihodnost v svoje roke.

Treba je razumeti razlike med bistvom druge in sedanje tretje industrijske revolucije. Vsaka nova doba zahteva prilagoditev in spremembo pristopov, tudi pojav krize, ki jo živimo. Novost tega časa je tudi pojav kreativnih industrij – vsako garažno podjetje je nabito s kreativnostjo. A hkrati je velika zmeda v razumevanju tega pojma.

Kreativne industrije so sestavljenka iz ustvarjalnosti in industrije, torej iz organiziranega pristopa, industrijske tehnologije in načina organizacije. Britanci so pravočasno ugotovili, da je inovativna industrija, kjer je imperativ ustvarjalnost, izjemno profitna. Odločili so se, da jo sistemsko podprejo. Finci so se pri njih učili, a jih niso kopirali – smotrno so združili oblikovanje, tehniko in ekonomijo v Aalto univerzo.

Tretja industrijska revolucija temelji na sodobnih proizvodnih in informacijskih tehnologijah ter na veščinah, kako zamisel uresničiti in jo povezati s podjetništvom. Potrebujemo refleks na potrebe časa v okolju, kjer ni več kapitala za razmetavanje, vse okoli nas pa je pogosto rešeno slabo in grdo. Tu se odpirajo nova socio-ekonomska ozadja in nova partnerstva med strokami.

Kako pomembno je pri produktu dobro oblikovanje?

Oblikovanje je kompleksno vprašanje, ki uravnoteži človeške, tehnične in ekonomske vidike, rezultat pa se znajde v njihovem presečišču. Oblikovanje ni proces na koncu, temveč na začetku – pri določanju ciljev in analizi, ki jo mora opraviti vlagatelj, uporabnik ali naročnik.

V prvi fazi ima oblikovalec ključno vlogo, saj se od njega pričakuje novost. Pomembno je preizkušanje prototipa in korekture, kasneje pa ima bolj kontrolno funkcijo in opazuje, kako se proizvod obnaša na trgu. Kot pravi Andrea Branzi: »Oblikovanje ne biva v končnih proizvodih, ampak v dejanju nastajanja. Ni v rezultatu, ampak v procesu.«

Ali Slovenci prepoznamo in sprejmemo dobro oblikovanje?

Bojim se, da Slovenci oblikovanje pogosto dojemamo bolj formalno ali kot spektakel. Ko pa gre za izbiro avtomobila, postanemo zelo zahtevni glede fizičnega in psihičnega udobja, varnosti, tehničnih lastnosti, opreme in estetike, ki jo pričakujemo od določenega cenovnega razreda. Enako zahtevni bi lahko bili pri športni opremi in njenih tehnoloških performansah.

Pri stanovanjski opremi pa se pogosto povsem izgubimo, ker ne obvladamo merila. Prav tam bi bila vloga oblikovanja lahko najmočnejša.

Ali lahko kakovostno oblikovanje pripomore h gospodarstvu in ekonomiji? Kako lahko pomaga pri iskanju poti iz krize?

Tu ni nobenega dvoma: oblikovanje je ključno za uspeh proizvoda na trgu. Prav tako ni dvoma, da lahko razvoj odločilno pripomore k izhodu iz krize. A politika in naročniki ne razumejo potrebe po vključevanju oblikovanja v državno strategijo, podjetja pa v razvoj lastnih strategij.

Pri nas tudi nihče ne zna z objektivnimi analitičnimi podatki dokazati gospodarskega smisla vključevanja oblikovanja v razvoj. Strategi, ki jih sicer ni, bi morali raziskati uspešne zgodbe iz preteklosti. Mene še nihče ni vprašal za nasvet ali informacije, pa tudi mojih kolegov ne. Bil sem večkrat zelo kritičen in bi me lahko prijeli za besedo.

Ali sem jim očital pomanjkanje poguma in odsotnost vizij ali pa rekel: »Dajte mi službo državnega sekretarja in bom v petih letih rešil problem. Vem kako, ker poznam razmere doma in v tujini.« A odziva ni bilo.

Ste strasten kolesar. Koliko prekolesarite na dan?

O strastnem kolesarstvu težko govorim. Kolo je zame predvsem sredstvo rekreacije – podobno kot smučanje, pohodništvo ali nekoč jadranje. Z nekaj fizičnega napora prezračiš možgane in se znebiš stresa.

Hkrati je kolo tudi alternativno prevozno sredstvo, da prideš od točke A do točke B. Želel bi si, da bi bilo del kombinacije: kolo, vlak, avtobus in spet kolo. Ker pa so javna prevozna sredstva pri nas nerazvita v primerjavi z zahodno Evropo, imamo omejene možnosti izbire.

Za rekreacijo je kolo optimalno. Peš je prepočasi, avto prehiter. S kolesa doživiš mesto in pokrajino v polni meri. To je prava svoboda.

Pogovarjala sta se Nina Granda in Matevž Granda
Foto (portret): Izsek slike RTV SLO