Že nekaj tednov mi vsak dan ob štirih popoldne zazvoni budilka.

Namen te budilke ni enak tistemu, ko se oglasi ob šestih zjutraj, saj ob štirih popoldne nikoli ne spim. Običajno sem sredi nečesa – pripravljam se na naslednji delovni dan, gospodinjim, morda sem na sprehodu, nakupujem, se vozim z avtobusom, sem zatopljena v branje. In čeprav zvonjenje ni nastavljeno zato, da bi me iztrgalo iz sna, budilka zazvoni, da bi me »zdramila«; da bi moje siceršnje početje prekinila z opozorilom: »Predrami se! Začenja se tvoj del dneva.«

Budilko ob štirih popoldne sem si nastavila pred nekaj tedni, potem ko sem nekaj časa kot lovec, ki nastavi kamero v bližini medvedjega brloga, opazovala svoje vsakdanje vedênje. Poletje se je iztekalo, kar je pomenilo, da se bliža čas, ko se bo v prvih septembrskih dneh radikalno spremenila arhitektura mojega dneva: nič več ne bo dolgih juter in še daljših večerov, v dan bo treba zajadrati prej in svoj notranji urnik uskladiti s šolskim. Ker se poznam, sem vedela, da se bo telo upiralo.

Že vse življenje namreč vem, da nisem jutranji tip človeka, toda v srednji šoli sem se zaradi tega pogosto počutila kot navadna zguba, saj sem bila ob jutrih nerazpoložena in odvisna od kave z avtomata, v kateri so plavale mravlje. Z budilko sem se borila celo na ekskurzijah, ko so si druge punce že oblačile kavbojke in se prerivale pred ogledalom. Morda so si odrasli to mojo jutranjo »lenobnost« razlagali kot posledico najstniškega bioritma, toda kdor me je poznal iz otroštva, je vedel, da se me pred trdo nočjo ni dalo uspavati in da sem sama od sebe zjutraj vstala samo na en dan v letu – na Miklavževo jutro. Toda modrosti »rana ura, zlata ura«, ki poveljuje slovenski družbi, nisem ponotranjila niti, ko sem najstništvo pustila za sabo. Poskušala sem, a izkušnje – slabe – so pokazale, da si bom, četudi bom zjutraj rinila na tekaške proge in se polivala z mrzlo vodo, s tem samo nakopala želodčne krče, tesnobo in razdražljivost.

Ko sem pred meseci iskala načine, kako bi optimizirala svoj delovni dan, sem se vprašala, zakaj sem, kljub temu da dopoldne nimam pravega življenjskega elana, vseeno še kar uspešna. Pomislila sem na čase, ko sem v preteklih letih v skladu s pisarniškim ritmom v tihi in prašni pisarni delala od osmih do štirih, a sem doživela bolj malo trenutkov pristnega navdušenja, ko pa sem se vrnila domov in sedla k svojim osebnim projektom, se ognja zagnanosti skoraj ni dalo ukrotiti. Zdelo se je, kot da se moja zavest prebuja šele takrat.

Lani jeseni sem nato opazila, da se, ko oktobra in novembra zgodaj pade mrak, moja magija šele začenja: izostruje se fokus, načrti postajajo uresničljivi in želje možne, ne le oddaljeni svetilniki v gosti megli zaspanih dopoldnevov. Ob spoznanju, da se mi ni treba včlaniti v »5 AM klub« in v svojo jutranjo rutino vključiti pranja las, deklamiranja afirmacij, pisanja dnevnika hvaležnosti, zajtrka, polnega beljakovin in borovnic, sem začutila dolgo zasledovano pomirjenost. Končno sem raztolmačila še, zakaj mi oktobrski premik ure ustreza in zakaj v primerjavi z mnogimi, ki celo jesen jamrajo nad zgodnjim zahodom sonca, jaz takrat zadovoljno tulim v noč.

Budilko ob štirih popoldne sem si nastavila, ko sem sklenila, da moram v drsečem ritmu vsakdana, ki se prilagaja bioritmu večine, spoštovati čas, ki je zame najbolj produktiven. Po tednih zvonjenja sredi dneva pa včasih slutim, da je celo ob štirih popoldne za to dramilo še prezgodaj in da bi morala budilka zazvoniti štiri ure kasneje. Toda že organsko se ob tej uri kar sama od sebe naposled spravim k delu.

Piše: Katarina Gomboc Čeh

Portret: Taja Harris

Naročite Outsider, pridobite odlično branje in omogočite nastajanje avtorskih vsebin.

Celoletna naročnina