Aaron Moulton je nekdanji kustos v galeriji Gagosian in nekdanji kreativni direktor galerije Venus v Los Angelesu. Po vsebino svojih premišljeno usmerjenih razstav se Moulton znova in znova neustrašno podaja v svet ezoterike, okultizma in spiritualnosti, o čemer pričajo tudi njihovi nekoliko mračnjaški naslovi: The Rainbow Snake (Mavrična kača), The Hierophant (Hierofant), Omul Negro (romunski izraz za črnega moža) in The Basilisk (Bazilisk), če jih naštejemo le nekaj. Prav z izpostavljanjem snovi svojega dela, ki je v kulturi večno prisotna, a nedokazljiva, razgalja človeško željo po nadzoru nad dejstvi ter obvladovanju resnice in strah pred neznanim. Vendar je včasih, sploh v umetnosti, bolje verjeti kot vedeti, meni Moulton. O tem, kaj v življenju in kaj v umetnosti pomeni vera in kaj vedenje, sva govorila v online korespondenci še pred septembrskim odprtjem njegove ljubljanske razstave, ki nosi naslov Seeing Eye Awareness.
Verjamete v boga? Je bog v sorodu z umetnostjo?
Bog je oblika človeškega narcisizma. Očetovski kompleks. Sam verjamem v energijo. Ves naš kontinuum je milisekundni izbrizg kompleksne energije, upočasnjen v zaporedje posameznih kadrov kot vaja v zavesti. Ljudje govorimo o reševanju planeta, a za zemljino časovnico smo le kratkotrajna vročica – kmalu bomo le še plast razpadlega sedimenta. V kaj lahko torej sploh verjamem? Lahko le igram igro. Zame je umetnost ta čudna točka v civilizaciji, na kateri lahko premostimo koncepte časa in prostora, svetega in profanega, resnice in fantazije.
Spiritualni koncepti, s katerimi se veliko ukvarjate v svojih delih, se v različnih kulturah močno razlikujejo. Ali obstajajo tudi strukturni nadkoncepti, ki so človeštvu skupni in univerzalni?
Verjamem, da obstaja univerzalna estetska izkušnja. Mitski Vzorec je resnična stvar. Aboriginska funkcija umetnosti je, da je ta nosilec duhovnosti. Versko slikarstvo in socialni realizem sta eden drugemu pomagala definirati transcendentalne težnje in s tem uporabljati sankcionirano obliko miselnega nadzora. Če pomislite, kako na spletu ustvarjamo vrhovno zavest, menim, da bo algoritem zagotovo odkril tudi vrhovni arhetip. To bo sublimno estetsko razodetje, ki se nam bo bržkone razkrilo skozi obvestilo push notification.
Ironično je, da v dobi znanosti večino stvari neumorno analiziramo, nekaterim resnicam (in neresnicam) pa slepo verjamemo. Je umetnost ena teh stvari, ki ji moramo preprosto zaupati? Lahko le na ta način dosežemo pravo znanje?
Nimam odgovora na to, vendar vem, da prepričanja in predsodki nadzorujejo prav vsako odločitev od trenutka, ko prvič odpremo oči. Vraževerje je globoko vpleteno v vse, kar počnemo, in v trenutkih, ko to potrebujemo, predstavlja subliminalno vodstvo. V svojih zavestih in kulturnih mehurčkih vzgajamo obširno kozmologijo prepričanj, ki postanejo osebni zakramenti ali evangelizirana nostalgija ali tehnološki ritual. Ta so kljub svoji tehnološki sekularnosti zelo hranljiv spiritualni placebo.
Obrat naše civilizacije proti ateizmu le razkriva gentrifikacijsko končnico, zadnjo fazo igre kritičnega uma. Zagrizeni poskusi, da bi na spletu ustvarili popolno umetno inteligenco, so vrgli luč na najtemnejše kotičke ezoterike. Vendar kljub vsemu znanju, ki ga imamo, še nikoli nismo bolj prevpraševali koncepta resnice. Dogaja se nova doba zatemnitve. Iracionalni um pa se pravzaprav nahaja tam, kjer je prava akcija, kjer se razkrivajo naši pravi darovi in potenciali. Nevedenje je razsvetljenje.
Vse to nas je spremenilo v ranljive agnostike, saj smo po svoji naravi, na molekularni ravni, spiritualna bitja. Iskalci vedno postanejo najditelji. Našli bomo nekaj, v kar lahko verjamemo. Žalostna resnica je, da se ta potreba trenutno kaže kot radikalizacija sebe, kar ustvarja kulte sektaškega narcisizma. Edini empirični podatki, ki jih še sprejmemo, pripadajo nam samim.
Največ v življenju sem se naučil, ko sem dobil otroke. Veliko ljudi moje generacije se boji rojstva lastnih otrok, kot da je to nekakšna oblika samomora. Umetnik Mike Bouchet je pristopil k meni po tem, ko se mi je rodil prvi sin, in njegove besede bodo vedno odmevale v meni. Rekel je: »Dobrodošel v človeštvu.« In imel je prav. Nekako sem izpolnil svojo prvinsko usodo transgeneracijske levitve in s tem prestopil na drugo stran, onkraj izolacije lastnega ega. Pravzaprav sem začel celovit proces izgubljanja ega, ki se v raznih oblikah nadaljuje še danes. Preživetje kot stanje zadobi drugačno vrednost. Izkušnja rojstva otroka lahko posamezniku pokaže, kdo v resnici je.
Moje delo, ki se je opiralo na spiritualnost in okultizem, me je naučilo preprostih trikov kognitivne terapije, ki pomagajo, da stvari izpustiš. Najpreprosteje je to storiti z nevtraliziranjem muk preteklosti in osvobajanje od spon prihodnosti, da bi dosegel absoluten zdaj. Moji otroci so bili odličen način za odkrivanje sedanjega trenutka.
»Razstava Seeing Eye Awareness slavi umetnika kot kulturnega jasnovidca, kot nekoga, ki se s tretjim očesom razgleduje po skrivnostih družbe, nekoga, ki mu je bilo naloženo, da razkrije mistične resnice,« beremo v uradnem opisu razstave. Torej je vloga umetnosti, da vodi, svari, postavlja zgled?
Rekel bi, da je vloga oziroma prava funkcija umetnika, da razkriva mutacije in anomalije. Te izhajajo iz mesta, kjer jezik odpove oziroma kjer se preči neka meja zavesti: živi rob kulture. Umetnost je sankcionirana norost. Svet umetnosti je pravzaprav zadnje varno območje norosti, v katerem psihopatom dovolimo, da nam pokažejo naše lastne meje, hkrati pa to varno kontekstualiziramo kot ‘performans’ ali ‘kulturno produkcijo’.
V času ‘velikega zapiranja’ je bila norost proglašena za bolezen in institucionalizirana. Ali sodobne galerije funkcionirajo kot takšne inštitucije, ki ‘norost’ umetnosti zapirajo vase in jo ločujejo od sveta?
Pred umetnostno zgodovino sem študiral psihologijo in v svojih razstavah zagotovo uporabljam veliko miselnih eksperimentov. Kot sem rekel, je umetnost po mojem mnenju zadnji varen prostor za sankcionirano norost. Shizofrenija, paranoja, psihedelija, disociacija, vse to so pomembna stanja duha, ki povzročajo zanimive rezultate v percepciji.
Mislim, da ima svet umetnosti šarlatansko strukturo. Vsakdo je lahko strokovnjak, pa vendar nihče ne ve, o čem govori. Večina strokovnih vlog v tej industriji vzpostavlja nekakšno daljno sorodstvo z uličnim pridigarjem.
Kdo je po vašem mnenju v tem primeru absolutna avtoriteta na področju sodobne umetnosti? Komu lahko res zaupamo, da ve, kaj govori?
Meni. Definitivno razumem sistem bolje od kogarkoli, ki sem ga kdaj spoznal. Vsi ostali igrajo nekakšne karaoke lobiranja. In skoraj vsi so v tem svetu le kratkoročni turisti.
Če je umetnik šaman, medij, oko, ki vse vidi – kdo je kurator?
Upal bi, da je sokrivec, fanatik, medij in tisti, ki omogoči, da imajo stvari smisel.
Tema letošnjega festivala Indigo so govorice. Kako je s tem v svetu sodobne umetnosti? Je sloves, ki se širi od ust do ust, pomemben za uspeh?
Še vedno je to zelo pomembno. Ne vem, kaj mislite, da veste o tem, kaj bom predstavljal na ljubljanski razstavi, ampak lahko vam zagotovim, da to, kar ste slišali, ni niti polovica resnice. In nikdar ne boste vedeli celote.
Zakaj je Ljubljana dobra lokacija za to razstavo?
Ljubljana ima Sorosov center za sodobno umetnost. Mislim, da program SCCA nasploh prejme premalo pozornosti v veliki sistemu psihološkega lobiranja znotraj sodobne umetnosti. Zame je to razkošna fantazija. Po mojem mnenju je treba to razstavo jemati zgolj kot umetnostnozgodovinsko fantazijo, ki sem si jo izmislil, saj ljudje na mojo prakso vedno gledajo nekako ironično, kot da sem velik šaljivec. Ampak kaj če je prava prevara v tem, da vse skupaj sploh ni prevara?
Pogovarjala se je Ajda Bračič.
Otvoritev razstave Zavedanje motrečega očesa bo 5. septembra v galeriji Vžigalica
Kurator: Aaron Moulton
Umetniki: A.S.T.R.A.L.O.R.A.C.L.E.S., Sam Bacile, Mike Bouchet, Vuk Ćosić, Constant Dullaart, Matt Johnson, Mi Kafchin, Daniel Keller, John Koenig, Marco Lavagetto, Mark Lombardi, Monarca Lynn Merrifield, Allen Midgette, Mike Morrell, Lucia Nimcova, Occult Forces, Oksana Pasaiko, Hamid Piccardo, Real Subliminal, Alexander Reben, Daniel R. Small, Raymond Steers, Hito Steyerl, Ingo Swann, John Titor, Brad Troemel, Andy Warhol
—Dan po odprtju, 6. septembra 2018, z začetkom ob 19.00, vas bo po razstavi vodil kurator Aaron Moulton.
