(Spet reportaža iz Palazzo Comelli, Benetke)
Napisala: Chiaretta Sarfatti
Arhitektura: Tinka Prekovič
»Bodimo manj radovedni o ljudeh in bolj radovedni o idejah,« je odgovorila Marie Curie na vprašanje, kdo je bil genialni arhitekt … Vprašanje, v katerem so odzvanjale besede arhitektke o prostoru, ki spominja na temo in štrcanje golobjih kril v Dionizovem ušesu …
»Ste pozabili, da ste Palazzo Comelli planirali Vi?« – sem prišepnila arhitektki palače. Toda saj sem razumela vprašanje, ki mi je ga je bila zastavila – od kod je vse to prišlo do njenih prstov in kateri čas upravlja to nadstropje, v katerem je ta prostor … Prostor? Čas? Prsti? V nekem času pred svojim zadnjim rojstvom sem delala intervju z dirigentom Celibidachejem. Spominjam se, kako mi je razlagal o tem, kako v hipu, ko dojamemo vsa kompleksna razmerja znotraj neke časovne sekvence, vsa ta časovna sekvenca obstaja hkrati … Mogoče sem ga razumela po svoje, ampak takrat sem začela delati svoje zapiske o časovnih strojih … V tem nadstropju, v katerem je ta prostor, sem se spomnila na te zapiske …
O Dionizovem ušesu ne vem veliko, a o Ariadninih ušesih je Nietzsche napisal, da so majhna. Ne, Dioniz skozi Nietzscheja … Nikola Tesla pa se je moral iz vseh hotelskih sob, v katerih se je nastanil, izseliti, ker so mu dali ultimat: ali on ali golobi … Ničesar niso razumeli … On pa je v teh sobah živel v neki drugi prostrani arhitekturi, ki so jo skozi okno prinašali in odnašali golobi … Die Tauben von San Marco seh’ ich wieder …
Kdo je bil genialni arhitekt, ki je naredil ta prostor, v katerega sem resnično vstopila, ko sem iz njega pobegnila? Kdo je bila genialna arhitektka? Zakaj sem se vrnila v ta prostor? Ko sem nedavno delala intervju z Davidom Lynchem, se je to preprosto zgodilo. Kot škatlica iz filma Mulholland Drive … In sem se spet znašla v prostoru nekega drugega intervjuja, ki sem ga bila pred nekaj meseci naredila za revijo Outsider …
Italija me vedno spravi v ambivalentno občutje. Dolgo sem bila obremenjena z družinsko preteklostjo – saj veste, priimek Sarfatti vsi takoj povežejo z Mussolinijem … In Mussoliniju sem poleg tega, da je odslovil gospo Sarfatti, najbolj zamerila njegovo misel, da ženske ne morejo biti genialne arhitektke. Toda odkar poznam avtorico palače Comelli, mi je postalo vseeno za Mussolinijevo mnenje in za to, kaj kdo misli o arhitekturi, arhitektih in arhitektkah. Me ne frego! Non so, se ben mi spiego … Ko sem videla ta prostor, ta prostor …, se je v meni prebudila ideja o anarhitekturi.
Prima morte che stanchezza. Sem vstopila skozi steno? So skozi stene vstopale samo živali? Sem postala oseba iz paleolitika ali sem začutila, kako je, če si taoistična nesmrtnica? Borgesov Aleph, boste rekli? Pianist Chester Page mi je v New Yorku pripovedoval o svojih obiskih pri Djuni Barnes v zadnjih letih njenega življenja … Sedel je nasproti nje, ampak sedel je v nekem prostoru, ki je bil drugačen od tistega, ki ga je videl … Nekoč mu je pripovedovala o tem, kako vidi, kako so v istem prostoru nešteti mrtvi in še nerojeni, kako v tem prostoru vidi v preteklost in prihodnost, vse hkrati … In v tem prostoru je vse polno predmetov v obliki človeških rok … (In najbrž ni naključje, da v Benetkah v prostoru, o katerem pišem jaz, med drugim visi tudi res čudovit avtoportret Djune Barnes s pripisom Ernsta Hanfstaengla.)
Joj, to nima nič skupnega z banalno anarhijo sodobne arhitekture, nič z banalnostjo tistega načrtnega poskušanja, da bi se orientaciji izmaknile vse opore, ki nekoga, ki se v tej arhitekturi znajde, spravi v proces torture … Joj, zdaj sem se spomnila, kako je tisti pobesneli arhitekt slovenskega rodu Lavrenčič v španski državljanski vojni projektiral mučilne »psihotehnične« celice za frankistične ujetnike in pri tem uporabljal spoznanja moderne umetnosti, ki jih je uporabljal za zmedenje vseh zaznav, da bi uboge zapornike spravil v norost …
Ne, to je največje nasprotje anarhitekture. Resnična anarhija se začne šele na kraljevskem prestolu; nikoli ni na strani tistih, ki ga hočejo zrušiti. Anarhitektura je šele tista arhitektura, ki naredi vidno anarhično načelo v sami arhé. Ko so Richarda Wagnerja leta 1882 vprašali, katero načelo vladavine je vodilo njegovo do popolnosti izdelano uprizoritev Parsifala, je samoumevno rekel: »Anarhija.« Kralj Ludvik je to razumel.
Wagner je našel inspiracijo za arhitekturo Gralovega templja v sienski katedrali.
Jaz sem našla inspiracijo za ta zapis v prostoru z zrcali, v katerih nisem odsevala.
Na poti v Gralov tempelj se čas spremeni v prostor. Du siehst, meine Tochter, zum Raum wird hier die Zeit …
Kako beden je ob tem poskus mučilni pobesnelega arhitekta Lavrenčiča, ki je svoje mučilne celice opremil z urami, ki so vsak dan prehitele za štiri ure, da so tako vzpostavile neskladje med bioritmom in zavestjo o času … Kakšna neumna ideja je prehitevati čas, ko se čas spremeni v prostor! Anarhitektura je mogočen antidot današnji Entartete Kunst.
Freud v Nelagodju v kulturi uporabi arhitekturno-urbanistično metaforo, ko način obstajanja nezavednega primerja z razvalinami starega Rima, ampak tako, da je vse, kar je spremenjeno še vedno obstajajoče; hkrati obstajata nova stavba in stavba, ki je bila prej na njenem mestu … Vse časovne plasti hkrati, nobene eliminacije, da bi nastalo nekaj novega … Anarhitektura si prizadeva, da bi na ta način obstajala prostorsko-časovna zavest.
Toda – ali ni nekaj takega načina obstajanja značilnost vsake velike arhitekture? Anarhitektura ni nasprotje arhitekture, ampak se začne tam, ko pride arhitektura do popolnosti. Da, avtorica palače Comelli … Nekoč sem videla zvezek Plečnikov risb, ki jih je Plečnik naredil, potem ko je realiziral neko svojo arhitekturo, cerkev na hribu. Ko je bilo delo dokončano, je narisal še več popolnoma drugačnih cerkva na istem mestu … Arhitektura prestopi v anarhitekturo v tistem hipu, ko realizacija ne izključi drugih možnih arhitektur na istem mestu, ampak jih šele zares vzpostavi.
Pred mano je stal Nicolas Flamel in me poklical: »Pernelle!«
Urednica mi je sugerirala, naj pišem o različnih funkcijah tega prostora, v katerega sem ponovno vstopila … Mnogi ljudje, ki so brali moj intervju z Miklavžem Komeljem, so zadevo razumeli narobe. Mnogi so palačo razumeli kot luksuz. Nasprotno. Anarhitektura se lahko pojavi v najtežjih situacijah kot najbolj elementarna nujnost. Ko je bil Ezra Pound zaprt v kletko, se mu je prikazovala nujnost grajenja antičnega mesta Deioces … Graditi mesto Deioces, ki so njegove terase v barvah zvezd …
Zvezde … Osip Mandelštam se je te besede, če se je pojavila v njegovi poeziji, zmeraj prestrašil. Dante se je ni prestrašil.
Spomnim se pesnikovih besed o gradnji piramide. Ko sem vprašala, iz česa, je bil odgovor: iz meteoritov. Iz samih meteoritov. In nisem več vedela, ali bilo to izrečeno v najinem osebnem pogovoru ali je ostalo v meni od branja knjige Liebestod.
- VIII. 2017
