Izredno zanimivo je opazovati, kako iz Združenih držav v slovenski (medijski) prostor prihajajo teme in se o njih razpravlja, kot da je ameriška stvarnost istovetna s slovensko. Kot da je samo dejstvo, da smo mi del »Zahoda« pomeni, da so teme, ki se dogajajo tisoče in tisoče kilometrov onkraj Atlantika, na enak način tudi naše.

Med zadnjimi na tapeti je gotovo tema fake news. O njih razpravljamo kot o precedenčnem problemu nove dobe, o postfaktičnem svetu, o problemu zapiranja svetovnonazorskih skupin v samoreferenčne balončke, ki si ustvarjajo svojo sliko sveta paralelno na druge in neodvisno od resnice in dejstev, z edinim ciljem strnjevanja vrst in hegemonizacije javnega diskurza. Kar pa naši komentatorji, opremljeni z nanovo pridobljeno ljubeznijo do resnice pozabljajo, je to, da vidimo post-faktičnem svetu neko degradirano stanje zgolj, če smo nekoč že imeli vzpostavljen nek svet, ki goji kulturo dejstev. Da je fake news problem, če smo nekoč z novicami poskušali priti do resnice.

Namreč, fake news (in z njim trumpizem) ni nekaj endemično ameriškega, ki kot pošast grozi našemu resnicoljubnemu občestvu, temveč je nekaj, kar je že od vselej problem držav (post)socializma. Fake news torej ni nikakršen news, ni nič novega, je nekaj, kar je v naših krajih vedno že bilo. Če že, je to (srednje, vzhodno) evropsko rastlinje, ki je pognalo na ameriški grudi.

V nedavnem članku objavljenim na spletni strani časopisa Granta  rusko-britanski pisatelj Peter Pomerantsev razmišlja, kako se je lahko v delu sveta, ki je vedno veljal za racionalnega in zadržanega, zgodilo nekaj takega kot je Brexit. Sam vidi v britanski družbi – tudi zaradi velikega števila integriranih priseljencev, ki so se naposled prav prek obnašanja in življenjskega stila izkazali za enake ali celo boljše od domorodcev – izgubo neke trdne identitete, ki je temeljila na rodu, na razredu, na deželi in je za seboj nosila tudi določeno politično pripadnost. Z izgubo te se je v družbo vselila neka bazična negotovost in neorientiranost in … nezaupanje. Politična boj se je tako začel biti, ne na dolgočasnih in nekoliko odtujenih temah, ki so prevladovale v prejšnjem času, na fiskalnih politikah, izobraževanju, zdravstvenih in delovnopravnih zakonodajah, temveč in predvsem iskanju pristnosti in identitete, iskanju suverenosti in na boju pred odtujenimi elitami, pa naj bodo na evropski ali državni ravni. To Pomerantsev imenuje pop-up populizem, tj. strategija kako ustvariti pri zelo širokem krogu in včasih povsem različno interesno naravnanimi posamezniki  identifikacijo z neko primarno, pristno skupino, z nekim ljudstvom. To ljudstvo mora tako bíti boj proti vsemu, kar je tuje – pa naj bodo to tuje religije, tujci ali tuj kapital – kot tudi tisto, kar je odtujeno – odtujene politične elite, odtujene institucije, odtujeni mediji. Vsak, ki ne pove tako kot je zares, postane agent, ki deluje proti ljudstvu.

Ta spoj identitetarnosti in aktualno-političnega boja vsebuje logiko zasedanja prostora, kjer dve (ali več) različnih skupin bijejo boj za hegemonijo nad javnim. Ne trudijo se več priti prek dialoga do nekega skupnega cilja, ki bo sicer slab, vendar dovolj dober za vse, temveč silijo vsaka na svojo stran, vsaka k svoji namišljeni pravici. Demokratični proces potemtakem ni več neka vsem enako odtujena, a obenem od vseh vpletenih pripoznana struktura, ki ravno zaradi tega omogoča skupno delovanje, skupno soočenje mnenj in interesov, saj v tej novi logiki drugi ni več drugi, temveč agent, ki deluje proti nam.

Ravno tako mediji niso več platforma razmišljanja in iskanja resnice, tako preko raziskovanja, kot med soočenjem različnih tehtnih mnenj, temveč v službi strnjevanja vrst, v službi dajanja napotkov, kaj pomeni biti ljudstvo in kaj je za nas dejstvo in kaj fake news. Zveni znano?

Kar Pomerantsev prikazuje je ravno razpad civičnega razumevanja skupnosti. To, da kot posameznik ali skupina, četudi zagovarjam tisto, kar menim, da je prav in resnično, priznavam neko zunanjo realnost, neke institucije, ki me lahko spravijo na laž, ki mi gledajo pod prste, pred katerimi se moram dokazovati in s katerimi tudi želim biti v dialogu. Takšne civične skupnosti pa pri nas nikoli še nismo imeli. To, da se na Trumpa ničesar ne prime, da se mu ni treba niti zagovarjati, kaj šele odstopiti za besede in dejanja, za katere bi njegovi predhodniki že bili izključeni iz javnosti, pa naj bo to odkrita podpora rasitičnim skupinam ali vulgarizem in seksizem, je nekaj novega za ZDA, ne pa za nas. Njemu ni treba odstopiti, ker preprosto ne on ne njegovi privrženci ne pripoznavajo tistih medijev, ki mu to očitajo. In obratno, da bi podporniki lahko odpustili vse malverzacije, ki jih njihov bogati zastopnik malega človeka počne, se morajo nenehno samocenzurirati in lagati.

V ozadju fenomena fake news, pa naj bo v novodobni različici pomasovljenja prek socialnih omrežij, ki servirajo novice po naših preferencah, ali tradicionalnega, preko brezglavega skandiranja na ulicah, je v bistvu (kot nekako prikrito tudi Pomerantsev nakaže) nek primordialni strah. Da bo to, v kar sem vložil svojo identiteto, svoje bistvo, (p)ostalo poraženo in žrtev drugega.

Čemur moramo bolj kot kadarkoli stremeti ni, kako bo naša mala resnica, ki jo varujemo med somišljeniki, postala resnica vseh, temveč odpiranju skupnih prostorov, skupnih platform, ki bodo odprte za vse in ki bodo tako omogočile, da se na spoštljiv, javen in civilen način te male resnice soočajo, zanikajo, da se vzpostavljajo nove, bolj tehtne in bolj koncizne.

Ta skupni prostor pa nenazadnje predpostavlja neko zmernost, neko zavedanje o svoji parcialnosti, o nezmožnosti sebe, da bi v majhnih idejah, ki jih gojim v glavi, bila zaobsežena celotna kompleksnost sveta in medčloveških odnosov. Zato potrebujemo te skupne prostore, ker potrebujemo drugega.

V ta namen pa se je potrebno z ulice, kjer strnjujemo vrste in zasedamo območje, preseliti v kavarno, ki jo Magris opiše kot malo platonsko akademijo: »Na tej akademiji ničesar ne učijo, vseeno pa se naučiš družabnosti in zdrave presoje. Lahko kramljaš, pripoveduješ, ne moreš pa prirejati shodov ali soliti pameti. Za svojo mizo je vsakdo blizu in daleč od tistega, ki mu sedi nasproti. /…/ Na tem mestu /…/ ni prostora za lažne preroke, ki s praznimi obljubami o odrešitvi zavajajo vse, ki nestrpno in negotovo iščejo trenutno in nebolečo osvoboditev.«

Piše: Miha Kosovel
portret: Leo Caharija

(Objavljeno v posebni izdaji revije Outsider, Indigo, september 2017)

Outsider Indigo prejmejo naročniki revije brezplačno.

Prijavi se na Outsider novice