Mesto teme kot izgubljeni utrinek človeške prihodnosti
Morda ste se v morastih sanjah kdaj znašli v mestu, ki ni imelo ne ulic ne trgov, niti kakršnega koli drugega zunanjega prostora – v mestu, ki je bilo pravzaprav neskončen stanovanjski blok, kjer so hodniki iz stanovanj vodili le v druga stanovanja, včasih v notranjost trgovine, restavracije ali delavnice, vendar nikoli na prosto. Vsi prostori so bili kajpak zadušljivi, vlažni in brez dnevne svetlobe; morda se je le tu in tam odprl kak jašek, v katerem ste v daljavi uzrli modrino neba. Ko ste se zbudili, ste si oddahnili – v takem mestu bi bilo pač nemogoče živeti. A če ste kdaj v drugi polovici preteklega stoletja obiskali Hong Kong, tedaj še britansko kolonijo, ste lahko v živo uzrli mesto, ki se je v vsem, razen v neskončnosti, ujemalo s podobo iz sanj.
Mesto se je imenovalo Kowloon Walled City, »mesto za obzidjem«. Njegova površina, ki je merila le okoli 120 x 210 metrov (2,6 hektara), je bila v celoti pozidana, stavbe pa so segale do 14 nadstropij visoko. Šlo je za najbolj gosto poseljeno območje na svetu, saj je na njegovem vrhuncu na tem utesnjenem prostoru prebivalo več kot 30.000 ljudi (po nekaterih ocenah celo 50.000). Ker nad njim nista izvajali oblasti ne Kitajska ne britanska kolonialna uprava, je bilo mesto notorično kot leglo drog, prostitucije, ilegalnih igralnic ter drugih nedovoljenih aktivnosti, ki so jih vodile kitajske mafijske združbe Triade.
Zgodba o njegovem nastanku gre nekako tako: ko si je sredi 19. stoletja po zmagi v opijskih vojnah britanski imperij prisvojil otok Hong Kong in skrajni del polotoka Kowloon na nasproti strani morske ožine, je Kitajska, da bi omejila širjenje britanskega vpliva, namestila državne uradnike in oddelek vojske v bližnjo starodavno utrdbo, okoli katere je zgradila novo obzidje. Okoli njega se je kmalu razraslo barakarsko naselje, ki je bilo kot eksotična zanimivost – ter zaradi igralnic in kadilnic opija – popularno tudi med evropskimi turisti. Zaradi obrambe svoje kolonije so Britanci zahtevali še širši del celinskega pasu, ki je obsegal tudi to vojaško-upravno postojanko. Vendar se iz nje Kitajska ni želela umakniti, zato je bila z nejasno formulacijo »do nadaljnjega« izvzeta iz pogodbe o priključitvi novih ozemelj k Hong Kongu, kar je vodilo v spor glede dejanske jurisdikcije. Do preloma stoletja so Britanci sicer uspeli pregnati kitajske uradnike in vojsko, kar pa je sprožilo srdite upore lokalnega prebivalstva, zato dejanskega nadzora nad mestecem za obzidjem nikoli niso začeli izvajati. Mesto je tako nekaj desetletij propadalo, stavbe so naselili preprodajalci drog in drugi kriminalci ter nekatere človekoljubne organizacije, ki so, med drugim, skrbele za odvisnike. Do 2. svetovne vojne so britanske oblasti vendarle uspele območje izprazniti, a so ga po japonski okupaciji in po spremembi političnega režima spet napolnili ilegalni prebežniki iz drugih delov Kitajske. S tem se je začela hitra in nezadržna rast mesta, ki je vrhunec dosegla v sedemdesetih letih. Kamnite in lesene hiše so nadomeščali vedno višji betonski bloki, ki so se razširili tudi nad ulice. Sčasoma so z večnadstropnimi stavbami pozidali ves prostor in nastal je praktično neprekinjen stavbni volumen. Do stopnišč so vodili ozki in temni hodniki – notranje ulice, polne umazanije in prepredene s kapljajočimi cevmi in vozli električnih kablov. Dvigal ni bilo, zato so morali prebivalci tudi v najvišja nadstropja hoditi peš. Zračenje je bilo le za silo urejeno preko ozkih jaškov. Dnevno svetlobo so imela samo stanovanja na obodu ter tista ob večjem osrednjem atriju, kjer se je ohranil jamen, stara kitajska upravna stavba. Na fotografijah iz osemdesetih let, ko je bilo mesto največje, vidimo nerodno, iz betonskih kvadrov sestavljeno maso; nadrealistično podobo, ki bolj kot na karkoli iz tega sveta spominja na borgovsko vesoljsko ladjo iz Zvezdnih stez. Zunanje fasade so prekrite z zamreženimi balkoni, polnimi visečega perila, rož in krame; na ravnih strehah je gozd televizijskih anten, rezervoarji vode, kletke s piščanci in spet sušeče se perilo. Fotografije iz notranjosti pa prikazujejo očitno utesnjene in natrpane, a s skrbjo opremljene prostore, ter njihove prebivalce pri vsakodnevnih opravilih, vedno pa široko nasmejane.
Mesto sicer ni bilo nikoli povsem izven nadzora, a je kolonialna uprava Hong Konga ves čas pazila, da s svojim delovanjem ne bi sprožila novih neredov srboritega lokalnega prebivalstva in poslabšala odnosov s kitajsko državo, obenem pa poskrbela za vsaj minimalni bivanjski nivo. Tako so v mesto dostavljali pošto, občasno odpeljali nagrmadene smeti, klorirali vodnjake, skrbeli za osnovno požarno varnost … Zaradi bližine letališča so omejili gradnjo v višino na 14 nadstropij. Po mestu je patruljirala hongkongška policija in občasno izvajala racije nad preprodajalci drog; od šestdesetih let dalje so policijski nadzor okrepili in sčasoma izrinili mafijske združbe.
Umanjkale pa so druge vrste nadzora, kar je vodilo v razcvet sive ekonomije. V mestu je delovalo mnogo zdravnikov in zobozdravnikov brez licenc, v nekaterih restavracijah so menda stregli sicer prepovedano pasje meso; njihove stranke niso bili le domačini, ampak prebivalci iz celega Hong Konga. V več sto obrtnih delavnicah so izdelovali manjše proizvode iz lesa, plastike, kovine in tekstila, obrati prehrambne industrije, izven dosega sanitarne inšpekcije, pa so s svojimi specialitetami, na primer priljubljenimi ribjimi cmočki, zalagali tudi najboljše hongkongške hotele.
Kljub kriminalu in poraznim higienskim standardom je vsakodnevno življenje v mestu potekalo presenetljivo običajno. Otroci so obiskovali šole, ki so jih vodile dobrodelne organizacije, odrasli so hodili v službo, v nekdanjem jamnu je bil dom starejših občanov. Mnogi so prosti čas preživljali na ravnih strehah, spet drugi ob družabnih igrah v lokalih v notranjosti. Vezi med domačini so bile tesne, občutek skupnosti pa močan, saj je ljudi poleg fizične bližine povezovala usoda težkih življenjskih razmer in potreba po medsebojni pomoči. Prav zaradi pristnih medčloveških odnosov imajo nekdanji prebivalci mesta življenje v njem v lepem spominu. Mesto velja tudi za model samoorganizacije. Za koordinacijo različnih interesov in organiziranje aktivnosti, predvsem z namenom izboljšanja bivanjskih razmer, so domačini ustanovili organizacijo Kai Fong, ki je prevzela tudi nekatere administrativne funkcije, na primer potrjevanje nepremičninskih pogodb in vodenje registra lastnikov.
Po stoletju in pol pa se je britanska vladavina v Hong Kongu iztekala. V dogovoru o njegovem prihodnjem statusu sta Velika Britanija in Kitajska zapečatili tudi usodo Kowloon Walled Cityja: leta 1987 so objavili, da bodo mesto porušili, njegove prebivalce pa izplačali in preselili v nadomestna bivališča. V naslednjih letih so mesto postopoma izpraznili, stavbe zapečatili ter jih v letih 1993 in 1994 v celoti porušili. Do večjega nasprotovanja tokrat ni več prišlo – tudi tradicionalno uporni domačini so se strinjali, da je mesto preseglo meje svoje rasti. Na površini mesta in okoliškega barakarskega naselja so uredili velik spominski park, sredi katerega stoji stari jamen, edina ohranjena stavba mesta za obzidjem.
Čeprav o njem ni več sledi, »mesto teme«, kot so ga poimenovali kronisti, še danes buri domišljijo – celo bolj, kot kadarkoli prej. Slikovni material in drugo gradivo o njem je omejeno. V letih pred rušitvijo so o njem tuje televizijske družbe posnele nekaj dokumentarcev, objavljenih je bilo več člankov, obeležili so ga fotografi. Najbolj celovito ga obravnava knjiga City of Darkness, v kateri sta avtorja Ian Lambot in Greg Girard objavila fotografije, ki sta jih zbrala v zadnjem desetletju njegovega obstoja, ter niz pričevanj njegovih prebivalcev. Del gradiva je dostopen na spletni strani cityofdarkness.co.uk. Skrivnostno mesto zločina in pregreh je navdahnilo tudi pisce kriminalnih in znanstvenofantastičnih romanov kot sta Robert Ludlum in William Gibson, pojavil se je v akcijskih filmih, na primer Crime Story z Jackiem Chanom in Bloodsport z Jean-Caludom Van Dammom, v računalniških igrah in japonskih stripih manga.
Podobe tega mesta so tako neverjetne, da si je težko predstavljati, da je dejansko obstajalo – kaj šele, da je obstajalo še do nedavna. Kaj naj si o njem mislimo danes? Je šlo za materializirano zlo slutnjo bližnje ali daljne prihodnosti človeštva? Ali njegova zgodba nosi za današnji čas aktualno sporočilo? Kowloon Walled City je ves čas svojega obstoja zbujal le zgražanje in obsojanje. Bil je umazana skrivnost Hong Konga, o kateri tudi prebivalci te kolonije niso vedeli drugega, kot da gre za leglo kriminala in nesnage; zares so ga obiskali le redki. Pokroviteljsko moraliziranje je zdaj nadomestila fascinacija – po eni strani kot fetišizacija fizičnega propadanja in človeške mizerije (ruin-porn), po drugi strani pa kot romantično navdušenje nad družbo popolne svobode, domnevno brez avtoritet in zakonov, samoorganizirano po principih anarhistične demokracije. Lahko ga vidimo kot laboratorijski eksperiment lassez-faire ureditve, katerega pričakovan in nazoren rezultat sta relativno uspešen podjetniški sektor ter popolna in prekomerna izraba vseh razpoložljivih virov. Ob odtujenosti današnje družbe se lahko tudi vprašamo, ali sta za pristne medčloveške vezi in tesneje povezano skupnost res nujen pogoj pomanjkanje in stiska, ali pa do neke mere zadošča fizična bližina ljudi, torej večja gostota poselitve – pri tem je jasno, da v predmestnih naseljih potrošniške družbe ni ne enega ne drugega. Arhitektom se morda utrne Koolhaasova misel, da lahko ljudje živijo v vsakršni stavbi in so v vsakršni stavbi lahko presrečni ali pa obupani. Če se s to fatalistično tezo ne strinjamo, se moramo potruditi najti tisto bistvo arhitekture in načrtovanja mest, ki naredi razliko.
Piše: Nejc Černigoj
Prispevek je bil prvotno objavljen v Outsider Indigo 2019: Nikogar ne briga?
