Eden izmed hitov neodvisne produkcije devetdesetih je bila grozljivka Kocka. The Cube (1997) je eden izmed najbolj arhitekturno pogojenih prostorov groze v sodobnem filmu. Druga sočasna garažna mojstrovina, Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project, 1999), se dogaja v anonimni hosti skoraj brez zidov, ki bi jih postavil človek, Kocka pa je obratno prostor totalne arhitekturne kontrole nad življenjem in smrtjo. Že od gradov v romanih markiza de Sada (in morda tudi Benthamovega panoptikona) ni nihče izumil bolj priročnih prostorov za sadistično izživljanje in ubijanje ljudi. Kocka je poimenovana po zaporu, v katerem se na začetku filma znajde pet neznancev. Ne vedo, zakaj in kako so se znašli v majhni zaprti komori brez oken  – film vztraja na povsem kafkovski premisi absurda in ne ponudi končnih odgovorov. Kljub temu, da želijo čim prej pobegniti iz svoje kocke proti svobodi, kmalu spoznajo, da je oblikovalec njihovega zapora navdušenec nad geslom »cilj je pot«, le da ga je zastavil nadvse sadistično. Začetna kocka je samo ena izmed tisočev podobnih, ki jo obkrožajo, in ki skupaj sestavljajo ogromno, pravo Kocko. Ko jim uspe zapustiti prvi zapor in se preko prehoda prebiti v drugega, je na prvi pogled vse kot prej, razen tega, da ima vsak prostor svojo, drugačno smrtno nevarno past. V eni izmed kock so nameščene mreže, ki te ob vstopu razrežejo, drugje te sežgejo metalci plamena … Ampak za grozljivko ni to pravzaprav nič nenavadnega. Bolj zanimiv je prepir, ki kmalu izbruhne med malo skupino, ko začne pri premikanju skozi smrtonosne pasti izgubljati člane. Prva skupina zatrjuje, da morajo nadaljevati v ravni črti iz kocke v kocko, se poskušati izogniti pastem in vztrajati, dokler ne pridejo do roba ogromne strukture. »Ne razmišljajte o celoti zgradbe, pomembno je, da preživimo prehod iz enega v drug prostor!« Druga skupina pa poudarja, da se kljub vztrajnosti še niso prebili do roba in s tem do svobode. »Da bi lahko prišli iz kocke, jo moramo najprej razumeti, v prostoru se moramo najprej znati orientirati.« Gre seveda za sofisticirano varianto dileme, ki bi jo lahko razumeli tudi njihovi sotrpini iz Čarovnice iz Blaira: celo v še tako naravni hosti le težko prideš ven, če hodiš v ravni črti, ker na tak način (metaforično in dobesedno) blodiš v krogu. Za orientacijo potrebuješ referenčno točko, ki je izven gozda, pa četudi samo v svoji glavi. Za pobeg iz kocke jo moraš najprej razumeti. Druga skupina ima kajpak prav, saj se izkaže, da majhne kocke nenehno spreminjajo svojo pozicijo, kar pomeni, da je pred njimi naloga, kako pobegniti iz nenehno spreminjajoče se rubikove kocke.

 

Marca, ob začetku karantene, smo se morali vsi na novo orientirati v prostoru, ki se je zaradi sprejetih ukrepov proti pandemiji koronavirusa bistveno spremenil. Po nekakšnem bizarnem naključju pa smo si lahko istočasno premierno ogledali tudi špansko grozljivko, ki je po več kot dveh desetletjih arhitekturno in filmsko vreden naslednik Kocke. Tudi naslov je enako prostorsko določujoč: Platforma (2019) se od začetka do konca dogaja v istem prostoru, bolje rečeno temnici ali jašku z nadvse preprosto prostorsko zasnovo. Pozabite na kompleksno tridimenzionalno zasnovo Kocke: zapor Platforme sestavljajo temnice, ki so nanizane ena pod drugo v na videz neskončni vertikali. Na sredi jih povezuje jašek, skozi katerega se enkrat na dan od zgoraj navzdol počasi premakne naslovna Platforma in se v vsakem prostoru ustavi za dve minuti. Prebivalci tega vertikalnega zapora, po dva na nadstropje, morajo v svoji temnici zdržati en mesec. Nato se, na videz po naključju, znajdejo na drugem nivoju, ki je lahko više ali pa tudi bistveno niže kot prej. Če preživijo dovolj dolgo, so izpuščeni. Glavni zaplet, glavna vsebina Platforme pa je v dejstvu, da naslovna spuščajoča se ravnina v vertikalni zapor prinaša hrano in pijačo. Na začetku dneva jo zgoraj napolnijo z nezamisljivimi dobrotami: pečenkami, pitami, tortami, vinom in žganjem. Na platformi je dovolj hrane za vse prebivalce zapora – problem je le v tem, da ni na voljo vsem zapornikom pod enakimi pogoji, ampak si lahko z njo najprej postreže par v prvem nadstropju. Ko se do sitega preobjesta, se premakne nivo nižje. Obilje zgornjih nadstropij kmalu zamenja vedno večja skromnost ponudbe na navzdol potujoči »mizici pogrni se«. Ni dolgo, dokler platforma ni popolnoma prazna; z razbitimi steklenicami in črepinjami posodja se v enakomernih presledkih spušča skozi najgloblje temine zapora, kjer so nesrečniki že zdavnaj pomrli od lakote ali pa so postali kanibali.

Če je Kocka zagonetna prostorska tvorba, ki jo lahko premagaš samo tako, da jo razumeš v celoti, je osrednja groza Platforme ravno v dejstvu, da je preprosta in razumljiva z enim pogledom. Če se znajdeš na petem nivoju, si oddahneš in že veš, da boš preživel. Če se prebudiš dvesto nivojev niže, veš, da se bo enkrat na dan mimo zapeljala popolnoma prazna platforma in da boš preživel samo, če umoriš svojega sojetnika in se z njim počasi prehranjuješ – drugače boš sam pristal na jedilniku. Gotovosti zgornjih in spodnjih etaž zamenja bitka in negotovost vmesnih, stradajočih, pa vendar ne popolnoma brezupnih celic. To je »srednji razred« Platforme – tu se odvija prava drama za preživetje. Kako premagati zagonetko, kjer so vse karte že od začetka na mizi? Eden od zapornikov prispe do ideje, da je zapor mogoče premagati samo tako, da na prazni vračajoči platformo (ki navzgor potuje z veliko hitrostjo, zato je nanjo nemogoče skočiti) pustiš vsaj en nepoužit grižljaj. Tako bi se sistem, ki temelji na pomanjkanju, sesul. Ali pa bo morda preostanek hrane pomenil samo nekakšen proračunski presežek? Morda bo zato na platformi naslednji dan še manj hrane?

Velik uspeh filma je, da bi prav lahko postal banalna in moralistična ilustracija človeške družbe, pa namesto tega postane odlična in ambivalentna alegorija te iste družbe v času neoliberalne ureditve.  Gre za filmsko, pa tudi prostorsko zgodbo o družbeni vertikalni mobilnosti – samo da v obratni smeri, o kateri redko govorimo. Platforma s hrano in pijačo je prosti – pravzaprav lebdeči – trg, na prvi pogled enak za vse, vendar pa je dostop do te »demokratične platforme« povsem odvisen od tega, kje na lestvici oziroma v jašku se nahajaš. Glede na klin na lestvici prejmeš bodisi preveč bodisi premalo, miza bo do tebe prispela vedno enako pogrnjena. Politika, družba in prostor so v Platformi ne le povezani, ampak zlizani v eno in isto realnost. Če lahko Kocko premagaš samo tako, da ugotoviš, po kakšnem načrtu je narejena in kje se v njej nahajaš, je načrt Platforme popolnoma transparenten in predvidljiv. Arhitektura Platforme je pred očmi vseh jetnikov – zaradi česar jo je še toliko težje premagati.

Miloš Kosec

Vir filmskih plakatov: imdb.com

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

Ena misel na “Miloš Kosec: Arhitektura zelo sodobne grozljivke

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja