Kako srečati mesto? Ga doživeti? Se mu pustiti dotakniti? Zdrsniti pod površje, ponujeno mimobežnim turističnim obiskom? Zagristi v drobovje njegovih skritih kotičkov? Kako stopiti v labirint njegovih inherentnih paradoksov, ki zaznamujejo karkoli zares resničnega, tudi mesta?
To me vedno zanima najbolj. V »domačem« in »tujih« mestih. (Kajti ali ni navidezno poznano v svoji domnevni samoumevnosti pogosto najbolj tuje in oddaljeno?)
Uporabnosti navkljub me duši sodobni svet aplikacij, ki predvidljivo vodijo do vnaprej potrjenih rezervacij. Vtipkati naslov na priljubljeni aplikaciji najbolje ocenjene kavarne in robotskemu glasu telefonskega zemljevida dovoliti, da te v do minute natančno odmerjenem času pripelje na želeno destinacijo, vmes pa pogled raje kot v obraze mimoidočih in pročelja hiš usmerjati v telefonski ekran … Kako varljivo predvidljiv je svet, dojet skozi takšno presejalno lečo. Koliko zatrtih semen presenečenj umre na vsaki od poti, ki jo prehodimo samo na ta način.
Kako zares srečati mesto? Kako stopiti v zaodrje pričakovanega?
Pred časom sem v podkastu Tima Ferrisa poslušala navdihujoč pogovor s pesnikom Davidom Whyteom. Pripovedoval je, kako je med bivanjem v umetniški rezidenci v Parizu po mestu pohajkoval – za soncem. Zjutraj je stopil iz stanovanja in se peš odpravil po obsijani strani ulice. Pa z nje zavil tja, kamor je sonce osvetlilo pot naprej. Hodil je počasi, obraz nastavljal žarkom, opazoval ljudi, raziskoval okolico in ko je na poti nalatel na zanimivo kavarno, restavracijo, knjigarno, starinarnico … je vstopil in se prepustil pustolovščini odkrivanja zakladov, ki jih v svojih nedrjih skrivajo takšni kotički. Tako se je prepuščal vodstvu sonca, dokler ni zašlo. Čeprav je v Parizu bival več mesecev, ga sonce nikoli ni odpeljalo po isti poti: vedno znova mu je razkrilo kakšno svežo smer … Tako se mu je odstrla edinstvena poezija mesta.
V mesto sem se prvič globoko zaljubila pri sedemnajstih letih, ko sem poleti dober mesec dni preživela v Berlinu. Uradno v jezikovni šoli, samosvoja, kot sem že takrat bila, pa sem vsak prost trnutek, ki sem ga lahko, izkoristila za nenavaden hobi: izlete v neznano brez vnaprej izdelanega načrta. Usedla sem se na prvi tramvaj, ki je peljal mimo, in izstopila, kjerkoli se mi je zazdelo. Se potepala po ulicah v okrajih, kamor me je na ta način odneslo. Pametnih telefonov takrat še ni bilo, če se prav spomnim, sama tudi mobitela še nisem imela. V torbi sem imela natančen zemljevid Berlina, v denarnici nekaj malega denarja in v srcu željo odkrivati svet, nedostopen tistim, ki se zadovoljijo s ponudbami na prvo žogo. Zavedam se, da kaj takega danes zveni že kar nezaslišano nevarno. A čeprav še mladoletna, sem skozi mesto hodila s spoštljivo pozornostjo: izostreno budni čuti so se učili razpoznavati in pravočasno zaslutiti komaj zaznavne spremembe v atmosferi, zvokih, vonjih, predvsem pa pogledih mimoidočih, ki svarijo: od tu naprej ne smeš, svet za to mejo ni zate, ne rini tja. Vse telo je vedelo: obrni se, vrni se. Ubogala sem.
Tako me je tuje mesto učilo, kako se bere življenje. Kar naj bi se učila v jezikovni šoli, sem že zdavnaj pozabila, kar so me naučile berlinske ulice, še danes živi v meni. Kot notranji kompas instinktivne vednosti, kako navigirati skozi labirinte avtentičnih izbir.
Ko sem se učila, kako zares (vz)ljubiti mesto, sem se naučila, kako se ljubiti z življenjem.
Zato toliko bolj boleče občutim zlorabo tistih evropskih mest, ki so se iz živih organizmov edinstvenega duha v zadnjem desetletju spremenila v plastično kuliso za hitro turistično použitje. Znamenitost je ozadje, pred katerim posnameš sebek, preden spiješ pregrešno drago kavo v najbližji kavarni in v generičnih trgovinicah nakupiš spominke, ki ne bodo nikomur nikoli nič pomenili. Bogati svetovi, oropani duše v nenasitnem valu plitkega potrošniškega plenjenja. Izmojstrili smo se v oglušujoči sposobnosti potovati, ne da bi se nas dih neznanega dotaknil, prevetril predsodke in odstrl obzorja nepričakovanega. Danes je povsem mogoče prepotovati na tisoče kilometrov in se obenem sploh ne premakniti s poznanega mesta.
Veš, kaj je zame resnični luksuz? V življenju in na potovanju? Razkošje časa, ki ga lahko zapraviš brez pričakovanj in agend. Dovoliti si, da se na poti izgubiš, da zgrešiš, da vidiš tudi tisto, česar sicer ne bi hotel (po)gledati, spoznaš, kar bi bilo udobneje ne videti in ne vedeti.
Izgubiti se … da. Tako srečaš mesto. Se mu pustiš dotakniti.
Ob tem se spomnim na pesem Davida Wagonerja z naslovom Lost (iz zbirke Traveling Light: Collected and New Poems). »Obmiruj. Grmovje ob tebi in drevesa pred teboj/ niso izgubljeni. Kjerkoli si, si Tukaj,/ in temu Tukaj se moraš pokloniti kot mogočnemu tujcu,/ ki ga je treba prositi za dovoljenje,/ da ga spoznaš in da te spozna. (…) Obmiruj. Gozd ve,/ kje si. Dovoliti mu moraš, da te najde.«
Zares srečati mesto pomeni zaplesati z njim v živem dialogu.
Mesto ni mrtva kulisa.
Mesto ve, kje si. Dovoliti mu moraš, da te najde.
Napisala: Tina Košir
Foto: Jana Jocif
Ste že naročeni na Outsider?
