Prejšnji teden sta si v Ljubljani sledila dva vrhunska glasbena dogodka, ki ju je povezoval razvpiti, na prvi pogled pa tudi izpeti motiv Nietzschejevega Zaratustre. Kadar razmišljamo o glasbenih klišejih, je verjetno eden najbolj vztrajnih tisti iz začetka Kubrickove Odiseje 2001. Izza zemeljske oble se oddvoji žareča krogla sonca, trobila pa naglasijo uvodno fanfaro, ki eksplodira v poznoromantični zvočni ekstravaganci Richarda Straussa. »Tako je govoril Zaratustra« je glasba sončnega vzhoda, skoraj triumfalnega novega začetka: zato ni naključje, da se je uvodni koncert Slovenske filharmonije pod taktirko mednarodno morda najbolj priznanega slovenskega dirigenta Marka Letonje začel  ravno s to skladbo. Orkester se je po dolgi negotovosti in skoraj desetletnem izčrpavanju končno otresel nadvse problematičnega vodstva in takoj s prvimi takti pokazal, da je v njem kljub vsemu preživela v treh stoletjih vraščena vrhunskost. Letonja je pred polno Galussovo dvorano Cankarjevega doma s suvereno roko dokazal, da je kliše mogoče slišati na novo: ga tako rekoč odvezati kulturnih referenc na način, da zazveni sveže in silovito. Simfonično pesnitev je dirigent pogumno in brez premora povezal z Ligetijevimi Atmosferami – formalno povsem drugačnim, avantgardnim modernističnim delom, ki pa ga s Straussovim veže dejstvo, da je bilo ravno tako uporabljeno v Kubrickovi Odiseji. V drugi polovici koncerta je sledila še ena pogosta gostja koncertnih odrov, Berliozova Fantastična simfonija, ki je izzvenela v divjem rekvijemskem plesu in navdušenih ovacijah publike. Program se, gledano za nazaj, zdi kot iz Straussa in Berlioza skrbno sestavljena alegorija želja: fanastičen nov začetek. In želje so se izkazale za upravičene: na odru Cankarjevega doma se je prejšnji četrtek zares odvil umetniški triumf, ki je dokazal, da se lahko orkester Slovenske filharmonije pod pravim vodstvom in s pravo energijo kosa z najboljšimi svetovnimi ansambli.

Samo dan pozneje se je ob zaključku Festivala Indigo v prenovljenem avditoriju Križank odvil glasbeno-vizualni spektakel legendarne skupine Laibach v sodelovanju s simfoničnim orkestrom iz ukrajinskega Lvova oziroma Lviva. Poleg interpretacije na Poljskem priljubljene Simfonije št. 3 poljskega skladatelja Andrzeja Panufnika je sodelovanje postreglo tudi z orkestralno predelavo avtorske glasbe Laibachov za predstavo Tako je govoril Zaratustra novomeškega Anton Podbevšek teatra v režiji Matjaža Bergerja. Inteligentna zasliševalska strategija političnih in kulturnih referenc, s katero so Laibachi in celoten Neue Slowenische Kunst že od začetka osemdesetih vznemirjali slovensko, jugoslovansko, svetovno (ter pred kratkim tudi severnokorejsko) javnost, je bila, sicer precej ublažena, opažena tudi tokrat. Koncert je namreč podprl poljski Inštitut Adama Mickiewicza ob prihajajoči stoletnici poljske republike. NSK in Laibach sta se vedno najbolj doma počutila nekje v ambivalentni vmesni coni med ostro kritiko in popolno predajo. Povsem Laibachovsko je torej bilo, da so se glasbene in vizualne poljske reference (poljski orel, verzi poljske himne, katere melodijo smo v našem prostoru prevzeli za panslovansko himno »Hej Slovani«) prepletale z bolj grozečimi (nemškimi?) orli in s posnetki štuk, nemških letal, ki so zravnala poljska mesta. Tudi sodelujoči orkester, katerega sedež je v mestu, ki si ga že stoletja izmenično lastita Poljska in Ukrajina, torej ni sodeloval le s svojim (zelo kakovostnim) zvokom pod taktirko Filipa Rathéja, ampak tudi s svojo lastno, v mednacionalne konflikte ujeto identiteto. V drugem delu koncerta je sodelovanje med Laibach in orkestrom postreglo še z nekaj najbolj znanimi uspešnicami kolektiva, z Life is Life segajočimi vse do osemdesetih.

Seveda Laibach ni mogoče imeti samo za glasbeni fenomen. Pravzaprav bi se mi zdelo prepričljivo trditi, da je nekdaj trboveljska, danes pa »nadteritorialna« skupina (saj je vendar del NSK »države v času«!), še bolj kot glasbeni pravzaprav medijski in politično-umetniški fenomen. Dimenzije tega ultimativno kontekstualnega, v času in prostoru spremenljivega kolektiva, se pri nas včasih še danes zdijo prevelike in preveč nenavadne za kritično analizo. Če lahko šele po 30 letih od plakatne afere in enega izmed vrhuncev gibanja NSK zares večplastno obravnavamo takratne umetniške akcije, je to verjetno zato, ker je tudi takratni kontekst skupaj z  družbo, režimom in ekonomijo izginil, v njem več ne živimo in se torej lahko vsaj prepuščamo iluzijam, da ga poznamo v celoti in od zunaj. Težje in bolj izzivalno je o Laibachovih in NSK projektih razmišljati tu in zdaj. V zadnjih desetletjih tematizirajo nacionalno državo, migracije, kapitalizem, NATO in druge elemente vsakdanjega življenja, znotraj katerega živimo tudi sami. In tu se uživanje ob zvokih Laibacha iz nostalgije po osemdesetih spremeni v bolj negotovo in ambivalentno mešanico. Kdo misli resno in kdo se pretvarja: občinstvo ali nastopajoči? Laibach se namreč nikoli ne šali.

Miloš Kosec

Fotografije: Festival Ljubljana

Podprite Outsider z naročilom! Tako omogočite ustvarjanje revij tiskane revije in vsebin na spletu. 

Celoletna naročnina