Domača sem s temo domačnosti, saj je za mano deset let novinarstva v kulturi. In ni bolj domačnega med slovenskimi družbenimi podsistemi, kot je kulturni.
Področje je majhno, zaposluje približno 30.000 ljudi, kar so trije odstotki delovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji. Poleg tega pa je kulturno področje ozko, v veliki meri vpeto v domače sisteme javnega financiranja in pretežno nevajeno iskanja povezav z gospodarstvom in mednarodnim okoljem. Veliko umetnikov se skremži ob ideji prodajanja svojega dela na trgu, še več jih je takoj pripravljeno v boj za svoje pravice do javne podpore. Ker so številni kulturniški poklici neodvisni od trga, ni nenavadno, da velik del zaposlenih v tem sektorju nima kakega posebnega stika s publiko, je od nje odtujen oziroma zanjo nezainteresiran (odveč je na tem mestu zapisati, da gre tak odnos v obe smeri). Nesporno velja, da prava umetnost ne rabi med ljudi in da število obiskovalcev razstav in predstav ne more biti merilo uspeha. Danes kanonizirana umetnost svojčas prav tako ni navduševala drugih kot peščico vizionarskih zanesenjakov.
Skratka, kultura je v slovenski družbi v pretežni meri sama zase, malokdo od zunaj ji namenja količkaj pozornosti, toliko več se kultura ukvarja sama s sabo. To ustvarja prekrasno okolje za razraščanje vrtičkarstva in drugih priljubljenih slovenskih hobijev.
Kulturno področje je vsekakor dovolj veliko, da se čisto vsi ne poznamo med sabo, in ravno dovolj majhno, da se nesporno med sabo poznajo vsi, ki pripadajo tako imenovanemu kulturnemu establišmentu, eliti. Kot je iz zgornjega morda že razvidno, se v Sloveniji kulturna elita ne ustvarja na trgu. Slikar, ki uspešno prodaja svoje slike in od tega živi, velja za obrtnika, neumetnika, šarlatana. Brez možnosti je, da bi si ustvaril renome resničnega, pravega umetnika in pridobil na ugledu med kolegi. Za ustvarjalca v Sloveniji je v smislu simbolnega kapitala bolje, če mu gre izrazito slabo v smislu ekonomskega kapitala, ali vsaj kapitala, ki bi ga ustvaril na prostem trgu. Ustvarjalec postane del establišmenta, ko vstopi v sistem javnega financiranja. Bolje kot mu v njem gre, višje je na družbeni in družabni lestvici. In bližje, kot je establišmentu, več šteje njegov javni glas.
Tu se začne prvo poglavje slovenske kulturne domačijske povesti: z budnico novinarju. Ta si še zaspano menca oči, medtem ko iz telefona že hrešči kadilski glas. Kolega pisatelj, režiser ali pa sodobni umetnik je na smrt besen na nekoga od oblastnikov in želi, da kolega novinar zadevo pri priči razišče. Kulturni novinarji imajo svoje kulturnike radi in kulturniki imajo radi svoje kulturne novinarje, njihov odnos je pristno prijateljski. Nobenega dvoma ni, da so odnosi domačni tudi na drugih področjih, da je svet majhen tudi v gospodarstvu, izobraževanju, pravu, javni upravi, da imajo novinarji na vseh področjih vedno posebne vezi, svoje vire, stalne sogovornike, cenjene prišepetovalce. A hkrati novinarji, če so res novinarji, gojijo novinarske aspiracije, želijo raziskovati, odkrivati, razkrivati. To redko velja za kulturne novinarje, ki imajo do kulture in umetnosti praviloma močno afiniteto in so ali vsaj želijo biti del establišmenta, zato ni nič nenavadnega, da kulturniki v njih prepoznavajo naravne zaveznike.
Temu primerne so posledično novinarske zgodbe s področja kulture: etablirani ustvarjalci skozi novinarjeva usta razlagajo svet, kažejo, kaj je narobe, kritizirajo po svoji meri in svojih potrebah. Zato se vse novinarske zgodbe s področja kulture berejo kot ena sama zgodba, vsaka od današnjih se bere kot variacija tiste včerajšnje. Kulturni novinarji so kot pisatelji, ki vse življenje pišejo isto knjigo, ne glede na to koliko jih dejansko napišejo in kako se zgodbe v podrobnostih razlikujejo.
O domačnosti med kulturniki in področnimi novinarji pišem zato, ker ta domačnost definira obzorje razumevanja kulturnega dogajanja, kulturne politike, financiranja v kulturi in vseh ostalih problematik, ki se odpirajo na področju kulture in umetnosti. Javnost lahko o čemerkoli od tega izve natanko toliko, kolikor so pripravljeni in sposobni opisati novinarji, ki občudujejo slikarje, direktorje, režiserje, pisatelje in glasbenike ter jim rade volje krijejo hrbte s točno takimi zgodbami, kakršne podpirajo njihovo vizijo sveta.
Zato lahko iz slovenskih medijev izvemo zelo veliko o finančni podhranjenosti kulture, o nesposobnem ministru, o škodljivi birokraciji, o skorumpiranih članih komisij, o politikih brez odnosa do kulture, o managerjih brez posluha za sponzorstvo, o širni publiki, ki umetnosti ne razume in misli, da so umetniki paraziti na organizmu države. Zelo redko pa kaj izvemo o navezah in privilegijih v kulturi, o izogibanju reformam, ki bi spremenile razmerja moči, o onemogočanju vsakokratke kulturne politike, o pristransko naklonjenih komisijah, o težko sledljivem toku javnega denarja, o izkoriščanju prekercev v kulturi, o uradnikih, ki največjim krijejo hrbte, o mehkem lobiranju ob jutranjih kavah in večernih pogostitvah, o prijateljstvu, ki ga kulturniki pogosto, tako kot z novinarji, spletejo tudi s svojimi javnimi meceni. O domačnosti sektorja, ki stvari ureja po svoje, ki ne rabi nikogar, če ta ne prinaša denarja, da bi od zunaj gledal navznoter, kaj šele da bi posegal v sistem in spreminjal pravila. Ker kultura – to je cosa nostra.
In cosa nostra je vedno o denarju. V redkokaterem sektorju je denar tako pomemben kot prav v kulturnem. Razumljivo, manj ga je na voljo, večji križ je z njim. Zato je treba vsako debato v kulturi, vsak problem, vsako najmanjšo razprtijo razumeti skozi šifro evrskih bankovcev. Vsi problemi v kulturi dobijo smisel šele, ko jih dešifriramo skozi jezik financ. Ko se v kulturi govori o potrebi po reformah, tega ne gre jemati dobesedno: kdorkoli je že izjavil, da bi želel reformo kulturnega sektorja, želi zgolj povedati, da si obeta takih sprememb, ki bi mu prinesle več javnih sredstev. Sveto je prepričan, da je do njih upravičen.
In to je domačnost v kulturi: mirno, spravljeno, skladno, nekonfliktno, prisrčno vzdušje, ki se ustvarja v tesno povezanih skupnostih. Domačnost v slovenski kulturni skupnosti ni le v tem, da člani žirije popoldne na seji delijo sredstva med prijavitelje na razpisu, zvečer pa obedujejo za skupnim omizjem s tistim, ki so mu jih podelili največ. Slednje je nesporno problem, a je vsaj deloma rešljiv z bistveno razširitvijo števila članov komisij in z njihovo ustrezno diverzifikacijo. Domačnost tudi ni zgolj v tem, da so najbolj spretni med subvencioniranimi že davno našli načine, kako kadrovati ministrstvu in njegovim organom. Tudi ta problem je mogoče rešiti na več načinov: višjemu uradništvu bi lahko zakonsko omejili čas delovne dobe v javni upravi ter dosledneje preprečevali in tudi sankcionirali konflikt interesov.
Domačnost je v tem, da se samo po sebi razume, da so ime problema minister za kulturo, premier in država. Domačnost je v tem, da se kulturniki med sabo redko javno konfrontirajo, pač pa na krivce za tegobe kažejo izven sistema. Domačnost je v odsotnosti vsakršnega medsebojnega konflikta, v tihi složnosti pri prizadevanju, da bi si vsak zase priboril več drobtinic. Domačnost je v pristajanju na privilegije velikih, vse dokler tudi manjšim kdaj pa kdaj kaj pade z mize. Domačnost je v perpetuiranju večno perečih, nikoli rešenih problemov, za katere večina upa, da nikoli ne bodo rešeni. (Ali vsaj dokler bodo z mize letele drobtine.) Domačnost je v zgodbi (mitu!) o nujnosti reforme kulturne politike, ki si jo kulturniki pravijo že 25 let.
Tudi zato so najbolje financirani kulturni producenti v zadnjih 25 letih ostali tako rekoč eni in isti. Ti ustvarjajo mehka zavezništva in utrjena razmerja moči, ki odbijajo vse sile, še najlažje kakega dobronamernega in delovnega ministra, ki ima pičla štiri leta, da izpelje program sprememb. Domačnost je v tem, kako kulturniki navdušeno sprejmejo vsakršno načelno idejo sprememb in v isti sapi raztrgajo vsak konkreten predlog.
Za vzdrževanje domačnosti je potrebno dvoje. Vsake toliko je treba stopiti v frontalen spopad z ministrom in mačehovsko državo, da se čez domačijo širi dimna zavesa in nihče ne more pokukati tostran nje, videti, kako botri v resnici strežejo stvarem. Kot drugo pa je potrebno skrbeti, da se ne bi formirali podmladki, ki bi skušali stvari spreminjati od znotraj, iz kulturnega sistema navzven. Da kulturnemu okolju onesposabljanje mladih odlično uspeva, je razvidno iz dejstva, da se med največje prejemnike subvencij ne vzpenja nobena organizacija, ki se formirala denimo v zadnjem desetletju ali katere jedro bi tvorili mladi, tudi če gledamo le prejemnike subvencij v nekaj zadnjih letih. Prav tako mladih ne najdemo na vodstvenih in drugih ključnih položajih najpomembnejših kulturnih producentov, da kadrovske slike v javnem sektorju, kjer je problem še globlje sistemski, sploh ne analiziram.
Mladi se, namesto da bi pisali nove zgodbe, prav v tem trenutku pri katerem od “velikih” učijo kulturnih poslov na domačijski način: naučiti jih je treba, kako stvari v resnici funkcionirajo, koga se kritizira in koga časti (ter kako ga prijaviti na evropski razpis) ter kako se v vsakem konfliktu zameriti le tistim, ki se jim lahko. Mladi v kulturi si danes lahko karierni razvoj obetajo le, če sledijo programom in umetniškim vizijam svojih botrov. Prebojne, sveže, dobre, alternativne ideje dobijo podporo le, če jih je mogoče umestiti v obstoječe domačijske sheme, če plemenitijo simbolni kapital teh, ki ga že desetletja nalagajo in pretvarjajo v razpisne reference.
Napisala: Mojca Pišek
Foto: Ana Lucija Šarić
